7. 3. 2016

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Janeza Zbačnika, Ljubljana, na seji 7. marca 2016

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/05) se zavrže.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 6. člena Odloka o kategorizaciji občinskih cest (Uradni list RS, št. 70/05 in 33/08) Mestne občine Ljubljana, kolikor kategorizira lokalno cesto "Dolharjeva ulica, od Kolesarske poti do Ceste v Dvor" v delu, ki poteka po zemljišču parc. št. 236/0, k. o. Stanežiče, se zavrže.

3.Predlog za določitev odškodnine se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pobudnik izpodbija 6. člen Odloka o kategorizaciji občinskih cest (v nadaljevanju Odlok o kategorizaciji), kolikor kategorizira lokalno cesto "Dolharjeva ulica, od Kolesarske poti do Ceste v Dvor" v delu, ki naj bi potekala po zemljišču parc. št. 236/0, k. o. Stanežiče, katerega solastnik je. Zatrjuje, da je v izpodbijanem delu Odlok o kategorizaciji v neskladju s 33. in 69. členom Ustave. Navaja, da Mestna občina Ljubljana (v nadaljevanju MOL) z njim ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišča, po katerem poteka sporna lokalna cesta. Zatrjuje, da je za nastanek škodljivih posledic izvedel 22. 9. 2014, ko je prejel sodbo Višjega sodišča. V dopolnitvi pobude predlaga še določitev odškodnine, za katero naj bi bila zavezana MOL, ker naj ne bi opustila kategorizacije javne poti po njegovem zemljišču. Pobudnik navaja, da pogojno vlaga tudi pobudo za presojo ustavnosti 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B), ker naj bi mu bila z uveljavitvijo te določbe odvzeta lastninska pravica.

B.

Po tretjem odstavku 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) lahko pobudnik vloži pobudo, kadar podzakonski predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, učinkuje neposredno in posega v pravice, pravne interese oziroma v pravni položaj pobudnika, v enem letu od njegove uveljavitve oziroma v enem letu od dneva, ko je pobudnik izvedel za nastanek škodljivih posledic.

Zakonodajalec je v tretjem odstavku 24. člena ZUstS rok za vložitev pobude zoper podzakonske predpise in akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil, kadar ti neposredno posegajo v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj pobudnika, določil tako, da ga je vezal na čas enega leta po uveljavitvi predpisa (t. i. objektivni rok) oziroma na čas enega leta po tem, ko je pobudnik izvedel za nastanek škodljivih posledic (t. i. subjektivni rok). Iz navedenega izhaja, da je za presojo pravočasnosti vložitve pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisa prvenstveno upošteven zakonsko določen objektivni rok, kar je razumljivo, saj se predpisi objavljajo v uradnih glasilih, objava pa je namenjena prav temu, da se vsi, ki jih predpis zadeva, z njim lahko seznanijo pred njegovo uveljavitvijo. To, da zakonodajalec dopušča tudi subjektivni rok, glede na navedeno ne more pomeniti zanikanja objektivnega roka. Pomeni le to, da nekatere škodljive posledice lahko nastanejo že s samo uveljavitvijo predpisa, nekatere škodljive posledice pa so že po svoji naravi takšne, da lahko nastanejo šele z njegovim izvrševanjem. V slednjih primerih bi vezanost zgolj na objektivni rok pomenila prehudo omejitev in zato zakon dopušča tudi subjektivni rok, ki je vezan na to, kdaj je posameznik izvedel za nastanek škodljivih posledic. Ker je ta trenutek po naravi stvari odvisen od subjektivnih okoliščin na strani pobudnika, je pomembno, da ta izčrpno in prepričljivo utemelji trditev o tem, kdaj je izvedel za nastanek škodljivih posledic, ter pri tem navede tudi vsa dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče njegovo trditev preveriti in oceniti. Dokazno breme o obstoju teh dejstev in okoliščin je torej v tem primeru v celoti na strani pobudnika, presoja Ustavnega sodišča pa je odvisna zlasti od prepričljivosti pobudnikove utemeljitve.[1]

Pobudnik, ki se sklicuje na subjektivni rok, bi zato moral dokazati, da je za nastanek škodljivih posledic, ki jih zatrjuje, lahko izvedel šele določen čas po uveljavitvi predpisa, in utemeljiti, zakaj ta čas ne more segati izven časovnega okvira enega leta pred vložitvijo pobude. Lokalna cesta "Dolharjeva ulica, od Kolesarske poti do Ceste v Dvor" je kategorizirana z izpodbijanim Odlokom o kategorizaciji od njegove uveljavitve, tj. od 10. 8. 2005. Zato z zatrjevanjem, da je za škodljive posledice kategorizacije izvedel šele 22. 9. 2014 s prejemom sodbe Višjega sodišča, ni zadostil zahtevam, ki izhajajo iz prejšnje točke obrazložitve. Ker pobuda glede na navedeno ni pravočasna, jo je Ustavno sodišče zavrglo (2. točka izreka).

Tudi procesnih predpostavk za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih zakonskih določb pobudnik ni izkazal. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

Izpodbijani 19. člen ZJC-B, ki ureja posamezna vprašanja postopka za razlastitev nepremičnin, po katerih potekajo obstoječe javne ceste, ne učinkuje neposredno.[2] Po ustaljeni ustavnosodni presoji se v primeru, če izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, pobuda lahko vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). Iz razlogov, navedenih v citiranem sklepu, pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti 19. člena ZJC-B (1. točka izreka).

Pobudnik v dopolnitvi pobude predlaga, naj Ustavno sodišče odloči, da mu je MOL dolžna plačati odškodnino, ker po njegovih navedbah ne želi "urediti kategorizacije" ali pa jo prostovoljno odpraviti. Ustavno sodišče je na podlagi prvega odstavka 160. člena Ustave in 21. člena ZUstS pristojno presojati ustavnost in zakonitost predpisov in drugih splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Postopek za določitev odškodnine pa se vodi v postopku pri pristojnem sodišču. Zato je bilo treba predlog za določitev odškodnine zaradi nepristojnosti zavreči (3. točka izreka).

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

[1]Glej 5. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-267/10 z dne 15. 11. 2012 (Uradni list RS, št. 90/12).

[2]Z dnem uveljavitve Zakona o cestah (Uradni list RS, št. 109/10, 48/12 in 46/15 – v nadaljevanju ZCes-1) je prenehal veljati Zakon o javnih cestah (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 42/09 in 109/09 – ZJC), ki se je uporabljal do začetka uporabe ZCes-1, tj. do 30. 6. 2011 (prvi odstavek 123. člena ZCes-1). Kljub temu izpodbijani 19. člen ZJC-B na podlagi drugega odstavka 123. člena ZCes-1 še velja.