Jedro

Tudi dediči prvega dednega reda morajo za status upravičenca izpolnjevati pogoj jugoslovanskega državljanstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.1.2004. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Upravne enote Kranj z dne 15.2.2003, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v zemljiški knjigi pod vl. št. 16 in 15 k.o... in solastninskega deleža pri vl.št. 9 in 10 k.o. ..., ker tožnik ni upravičenec.

Tožena stranka se sklicuje na 12. in 9. člen ZDen. Na podlagi ugotovitve, da niti tožnikova starša, ki jima je bilo premoženje podržavljeno, niti tožnik ob podržavljenju niso imeli jugoslovanskega državljanstva in ga tudi po II. svetovni vojni niso pridobili, je odločitev organa prve stopnje pravilna.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje razlogom in odločitvi tožene stranke in zavrača tožbene ugovore. Le dejstvo, da se je tožnik boril na strani antifašistične koalicije, še ne pomeni, da izpolnjuje pogoje upravičenca po 12. členu ZDen. Odločba tožene stranke je zato pravilna in zakonita.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Vztraja pri svojih ugovorih. Trdi, da je upravičenec. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za denacionalizacijo je nepravilna, nezakonita in diskriminatorna. Pravna podlaga za vrnitev premoženja je dejstvo, da se je med II. svetovno vojno boril na strani protifašistične koalicije. Pripadnik ameriške vojske se je boril v Nemčiji. Ni razumnega razloga za različno obravnavanje potomcev lastnikov podržavljenega premoženja glede na državljanstvo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik tako v tožbi kot tudi v pritožbi zatrjuje, da odločitev o zavrnitvi denacionalizacije, ki jo je tožena stranka oprla na 12. člen ZDen, po katerem je upravičenec do denacionalizacije le tisti dedič iz prvega dednega reda, ki mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo, pomeni napačno uporabo ZDen, oziroma je zakon, ki denacionalizacije ne priznava vsem potomcem prejšnjih lastnikov, diskriminatoren do potomcev, ki so se borili na strani antifašistične koalicije, pa niso pridobili povojnega jugoslovanskega in slovenskega državljanstva.

Takšen tožnikov ugovor tudi po presoji pritožbenega sodišča nima podlage. Kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje, 12. člen ZDen pomeni glede na 1. in 2. odstavek 9. člena ZDen izjemo, po kateri je v primeru, če je fizična oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pa sama po določbah 9. člena ni upravičenec, upravičenec njen zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, vendar le če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz 1. odstavka 9. člena ZDen. Razlikovanje med morebitnimi upravičenci na podlagi državljanstva ni ustavno nedopustno, ker je za takšno ureditev zakonodajalec imel stvarno utemeljen razlog (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997). Ni pravne podlage za razlago, da so upravičenci po 12. členu ZDen tudi tisti dediči prvega dednega reda, ki jim jugoslovansko državljanstvo ni bilo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča ugovor tožnika, da izpolnjuje pogoje za upravičenca po ZDen, ker se je boril na strani antifašistične koalicije, brez pravne podlage.

Ker je dejansko stanje, na katerem temeljita odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje, nesporno in ima podlago v podatkih predloženih spisov, je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialni zakon. V čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka, pa pritožba ne pove.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.