Jedro

V določilih 227. in 228. čl. ZPP je mišljena konkretna listina, na katero se stranka sklicuje, ne pa katera koli listina v zvezi z zadevo, ali celo nekakšna nedoločena in nedoločljiva "dokumentacija".

Načelo proste presoje dokazov nikakor ne pomeni preiskovalnega načela, po katerem sme sodišče samo izvajati dokaze po uradni dolžnosti. Tudi pri odločanju po 2. odst. 213. čl. ZPP je pravdno sodišče omejeno na dokazne predloge strank. Dokazov, ki jih ni predlagala nobena stranka, sodišče načeloma sploh ne sme izvajati.

Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (212. čl. ZPP) velja tudi za listinske dokaze, zato mora stranka, ki predlaga dokazovanje z listinami, konkretno navesti, katera predložena listina dokazuje katero pravno pomembno trditev (prim. 1. odst. 226. čl. ZPP).

Tožeča stranka je bila po pogodbah dolžna kupnino plačati z nakazilom na račun tožene stranke. Ker je tožeča kupnino nesporno plačala z verižno kompenzacijo, ni plačala na način, določen s pogodbo.

Izvedenca v tem postopku sploh nista bila postavljena s strani sodišča, zato njunih mnenj ni mogoče šteti za dokaz z izvedencem v smislu določb 243. do 256. čl. ZPP. Izvensodno pridobljeno izvedensko mnenje sodišče obravnava le kot navedbo stranke oziroma kot vsako drugo enostransko listino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 302,864.048,60 SIT s pripadki in naložilo tožeči stranki, da mora toženi povrniti pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila in med drugim navedla, da bi tožena stranka morala tožeči izročiti nepremičnine brezplačno - ter tako s kompenzacijami pokriti dolg v višini 96,620.400,00 SIT. Čeprav tožeča stranka na zadnji glavni obravnavi ni več vztrajala pri zaslišanju prič, bi moralo sodišče po načelu proste presoje dokazov vendarle zaslišati nekaj ključnih prič.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi s pritožbenimi izvajanji o neizvedbi dokazov glede poslovnega odnosa med toženo stranko na eni strani ter družbama E. d.o.o. in B. d.o.o. sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da obstoj ali neobstoj takega poslovnega odnosa sam po sebi za odločitev v obravnavani zadevi sploh ni pomemben. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek temeljila na odškodninski odgovornosti tožene stranke zaradi nepravočasne izročitve nepremičnin, ki jih je tožeča stranka od nje kupila, za to pravno razmerje pa kooperantsko ali drugo poslovno sodelovanje tožene stranke s tretjimi ni odločilno. Ne glede na to se sodišče druge stopnje strinja z razlogi sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka z navedenima družbama ni bila v kooperantskem odnosu. To je tožeča stranka navsezadnje tudi sama priznala v svoji pripravljalni vlogi z dne 6.10.2000 (točka XIV, list. št. 101). Sodišče prve stopnje predlaganega dokaza z naložitvijo toženi stranki, da predloži "dokumentacijo, iz katere bo poslovni odnos ... razviden" utemeljeno ni izvedlo tudi zato, ker je tak dokazni predlog po oceni sodišča druge stopnje prepavšalen. Iz dikcije 1. odst. 227. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki dosledno uporablja ednino: "Če se ena stranka sklicuje na listino in trdi, da je ta pri drugi stranki, zahteva sodišče od te stranke, naj listino predloži," iz naslednjih odstavkov ter tudi 228. čl. ZPP je razbrati, da je v določilih 227. in 228. čl. ZPP mišljena konkretna listina, na katero se stranka sklicuje, ne pa katera koli listina v zvezi z zadevo, ali celo nekakšna nedoločena in nedoločljiva "dokumentacija". Ker 227. čl. ZPP pomeni izjemo od splošnega pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (1. odst. 7. člena in 212. člen ZPP), je njegova določila potrebno razlagati restriktivno, kot je bilo pojasnjeno zgoraj.

Glede očitka, ki se v pritožbi pojavlja na več mestih, da sodišče ni zaslišalo te ali one priče, sodišče druge stopnje poudarja, da je tožeča stranka na glavni obravnavi dne 17.11.2000 dokazni predlog za zaslišanje prič umaknila, kar pritožnik tudi sam priznava v pritožbi. Razlaga načela proste presoje dokazov (8. člen ZPP), kot jo ponuja tožeča stranka, je pravno zgrešena, saj to načelo nikakor ne pomeni preiskovalnega načela, po katerem sme sodišče samo izvajati dokaze po uradni dolžnosti. Tudi pri odločanju po 2. odst. 213. čl. ZPP, na katerega se prav tako neutemeljeno sklicuje pritožnik, je pravdno sodišče omejeno na dokazne predloge strank (prim. 1. odst. 7. člena in 212. čl. ZPP). Glede na vse povedano je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ker prvotno predlaganih prič ni zaslišalo, pri čemer sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da tožeča stranka za večino predlaganih prič itak ni povedala, katero pravno pomembno dejstvo naj bi s pričevanjem dokazale (236. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje pri odločitvi, da prič ne bo zaslišalo, ni ravnalo "dobesedno po predlogu tožene stranke," kot navaja pritožnik, temveč v skladu z dispozicijo tožeče stranke ter veljavnimi normami materialnega in procesnega prava. Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (212. čl. ZPP) velja tudi za listinske dokaze, zato mora stranka, ki predlaga dokazovanje z listinami, konkretno navesti, katera predložena listina dokazuje katero pravno pomembno trditev (prim. 1. odst. 226. čl. ZPP). To še posebej velja v primeru, ko stranka predloži večje število različnih listin, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče "verjetno sploh ni vpogledalo nekaterih listin." V zvezi z določilom 3. člena posojilnih pogodb je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za toženo stranko ne more biti zavezujoče, ker pri sklepanju navedenih pogodb ni sodelovala. Da pogodba v breme tretjega ne more biti zavezujoča, določa 1. odst. 153. čl. takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), zato je neutemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje takšen pravni zaključek naredilo zgolj na podlagi navedb tožene stranke. Da je tožena stranka pri podpisu posojilnih pogodb med tožečo ter družbama E. d.o.o. in B. d.o.o. sodelovala in z njimi celo prevzela kakšne obveznosti, bi morala konkretno zatrjevati in dokazati tožeča stranka. Negativnega dejstva o tej okoliščini (da tožena pri sklepanju pogodb ni sodelovala), ni niti treba niti možno dokazovati. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka pozneje podpisala verižne kompenzacije, še nikakor ne dokazuje, da je sploh vedela za pogodbe, ki jih je tožeča sklepala s tretjimi osebami, ali celo sprejela kakšne obveznosti po teh pogodbah. Sploh pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je določilo 3. člena pogodbe "Posojilojemalec ... se strinja z odkupom terjatev, oziroma kompenzacijo z SCT, Stanovanjskim inženiringom ..." tako splošno in nedoločno, da niti ne more ustvarjati pravic ali obveznosti za katerokoli stranko, saj sploh ni jasno, na odkup ali kompenzacijo katerih terjatev se nanaša. Iz tega določila tudi ne izhaja nikakršen "instrument zavarovanja posojila", kot trdi pritožnik.

Sodišče druge stopnje še enkrat poudarja, kar je nedvoumno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da dolžnika iz posojilnih pogodb (družbi E. d.o.o. in B. d.o.o.) nista stranki tega postopka, zato so vsa pritožbena izvajanja o tem, kaj naj bi izhajalo iz posojilnih pogodb, pravno in logično zgrešena. Tožena stranka je samostojna pravna oseba, ki samostojno sprejema pravice in obveznosti, zato je dogovori družbe S. d.d. s tožnikom ne zavezujejo. Navedbe tožeče stranke o nekakšnih dogovorih v okviru koncerna SCT so pavšalne, nedokazane in deloma same s seboj v nasprotju, saj tožeča stranka ni dokazala, da bi imela do tožene stranke kdajkoli kakršno koli neposredno denarno terjatev, še najmanj pa kaj takega izhaja iz pavšalnega in neobvezujočega 3. člena posojilnih pogodb. Tudi dejstvo, da je bila tožena stranka dolžnica "sestrskima" družbama S.A. d.o.o. in S.B. d.o.o., ne dokazuje, da naj bi imela kakršne koli neposredne obveznosti do tožeče stranke. Prav zato, ker tožena ni imela neposredne obveznosti do tožeče, je bilo potrebno izvesti verižno kompenzacijo, saj bi sicer lahko tožeča stranka predlagala običajen pobot po 336. čl. ZOR. Kdo, kdaj, zakaj in komu je s strani S.B. d.o.o. dal toženi stranki potrdilo, da je verižna kompenzacija mogoča, za odločitev v zadevi ni pomembno, zato sodišče tudi ni bilo dolžno teh okoliščin raziskovati. V kolikor je tožeča stranka menila, da so te okoliščine pomembne, bi morala to konkretizirano zatrjevati tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da bi tožeča stranka lahko uspela s svojim odškodninskim zahtevkom le, če bi dokazala, da je tožena stranka odgovorna za škodo zaradi zamude pri izročitvi nepremičnin, ki jih je od nje kupila tožeča stranka. Glede te okoliščine pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, da tožena stranka za zamudo ni odgovorna. Pri nakupu spornih nepremičnin je šlo za običajne dvostranske odplačne pogodbe, zato je bila tožeča stranka kupnino vsekakor dolžna plačati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožeča stranka po pogodbah dolžna kupnino plačati z nakazilom na račun tožene stranke. Ker je tožeča kupnino nesporno plačala z verižno kompenzacijo (tudi kompenzacija je način poravnave obveznosti) je jasno, da ni plačala na način niti v roku kot je bilo določeno s pogodbo. Tožeča stranka v pritožbi sama navaja, da je pomembno in veljavno samo to, kar sta se stranki zedinili in podpisali ob sklenitvi prodajnih pogodb (4. odst. na 3. strani pritožbe), zato so same s seboj v nasprotju pritožbene navedbe, da naj tožeča ne bi bila dolžna plačati nepremičnin oz. naj bi jih bila tožena stranka dolžna izročiti brezplačno. V obligacijskem pravu se pod pojmom "brezplačno" razume darilna pogodba, vendar tožeča stranka svojega zahtevka na tej podlagi ni uveljavljala. Poleg tega so navedbe o brezplačni izročitvi nepremičnin tudi v nasprotju z nadaljnjimi trditvami tožeče stranke, da bi morala tožena na tak način s kompenzacijami pokriti dolg v višini 96,620.400,00 SIT (4. in 7. stran pritožbe), saj se brezplačna izročitev in plačilo s kompenzacijo pojmovno izključujeta. Ker tožeča stranka svoje obveznosti po prodajni pogodbi (plačilo z gotovino na račun tožene stranke) ni izpolnila pravilno niti pravočasno, tudi tožena stranka ni bila dolžna izpolniti svojega dela obveznosti (izročitev nepremičnin), zato je razlog za zamudo pri izročitvi v sferi tožeče stranke. Torej je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena ni odgovorna za zamudo pri izročitvi, povsem pravilna. Poudariti je treba, da nikjer v prodajnih pogodbah ni določeno, da bi prodajalec kupcu izročil nepremičnine že takoj ob podpisu pogodb (kot poskuša prikazati tožeča stranka s svojimi trditvami o "več kot enoletni zamudi"), niti tožeča takega dogovora ni zatrjevala. In nenazadnje je potrebno upoštevati tudi, da je bila glede na v prodajnih pogodbah določeni petnajstdnevni rok plačila v zamudi z izpolnitvijo tožeča stranka, zato tožena tudi ni imela nikakršnega interesa, da bi zavlačevala s podpisom kompenzacij. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da na neutemeljenost trditev tožeče stranke o zamudi pri izročitvi nepremičnin kažeta tudi dopisa z dne 15.11.1995 (priloga B2), s katerima je tožeča stranka še navedenega dne terjala plačilo od neposrednih zavezancev iz odkupljenih terjatev, družb SCT TE-MI d.o.o. in SCT Visoke gradnje d.o.o. To dejstvo tožeča stranka priznava tudi v pritožbi. Da pa naj bi bila ta dopisa zadnja "v vrsti prejšnjih obvestil, ki pa so bila ustna," pa tožeča stranka prvič navaja šele v pritožbi, zato gre za t.i. nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odst. 337. čl. ZPP).

Prav tako so brezpredmetne obširne pritožbene navedbe o datumih sklenitev verižnih kompenzacij. Z njimi ni uspela izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zavlačevala s podpisom verižnih kompenzacij. To pa pomeni, da je bilo ravnanje tožene stranke poslovno korektno, zaradi česar v njem ni znakov krivdne odgovornosti. Da tožena stranka s svojo izpolnitvijo (izročitvijo nepremičnin) ni bila v zamudi, je bilo že pojasnjeno v prejšnjih odstavkih. Okoliščina, da naj bi "upniki tožene stranke" (v kolikor pritožnik s tem misli na družbi E. d.o.o. in B. d.o.o., sodišče druge stopnje ponovno poudarja, da navedena pravna subjekta nista imela neposredne terjatve do tožene stranke) že razpolagali s svežim denarjem, za odločitev v tem sporu ni relevantna.

Pritožbene navedbe o "pravni podlagi" za sklenitev prodajnih pogodb so nerazumljive, saj za nakup nepremičnine na prostem trgu niti ni potrebna nobena podlaga v zakonskih predpisih, temveč gre za svobodno poslovno odločitev. Tudi dejstvo, da so bile nekatere (vendar ne vse, kot nepravilno navaja pritožnik) prodajne pogodbe sklenjene šele tri do štiri mesece po sklenitvi pogodb o odkupu terjatev, še nikakor ne dokazuje, da tožena stranka tožeči ne bi hotela prodati nepremičnin.

V zvezi z očitkom, da sodišče ni upoštevalo izvedenskih mnenj sodnih izvedencev J.K. in B. I., sodišče druge stopnje ugotavlja, da imenovana izvedenca v tem postopku sploh nista bila postavljena s strani sodišča (prim. 243. in 244. čl. ZPP), zato njunih mnenj ni mogoče šteti za dokaz z izvedencem v smislu določb 243. do 256. čl. ZPP. Izvensodno pridobljeno izvedensko mnenje sodišče obravnava le kot navedbo stranke oziroma kot vsako drugo enostransko listino (prim. dr. Jože Juhart, Civilno procesno pravo, str. 385, paragraf 136/I). Enako dokazno vrednost ima tudi pritožbi priloženi dodatek k izvedenskemu mnenju z dne 10.9.2001, ki pa ga niti ni mogoče upoštevati, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odst. 337. čl. ZPP). Tudi dokaz z izvedencem v smislu določb 243. do 256. čl. ZPP mora kot vsak drug dokaz predlagati stranka (212. čl. ZPP). Ker po podatkih spisa tožeča stranka dokaza z izvedencem v smislu citiranih določil ZPP ni predlagala, sodišče prve stopnje niti ni imelo podlage za določitev drugega izvedenca. Zato so vsi pritožbeni očitki o "ignoranci predlaganega dokaza z izvedeniškim mnenjem" neutemeljeni. Ker je bila tožeča stranka že od vsega začetka postopka zastopana po kvalificirani pooblaščenki - odvetnici, je sodišče ni bilo dolžno poučevati o njenih procesnih pravicah (prim. 12. čl. ZPP), torej tudi ne o pravici, da predlaga drugega izvedenca. Poudariti pa je treba tudi, da je tožeča stranka obe izvensodni izvedenski mnenji predložila v dokaz višine vtoževane škode, kot navaja tudi v pritožbi (2. odstavek na 6. strani pritožbe). Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti, se mu o teh predloženih listinskih dokazih tudi ni bilo treba posebej izrekati. Iz istega razloga so neutemeljene tudi vse pritožbene trditve v zvezi z ekonomsko zastaranostjo oz. manjvrednostjo nepremičnin.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni izkazano nikakršno prisiljenje tožeče stranke v sklepanje prodajnih pogodb za nepremičnine. Pravno upoštevna sila ali grožnja je samo tista, ki je opredeljena v 60. členu ZOR, medtem ko tožnikove nejasne navedbe o "prisiljenosti v prenesenem pomenu" sodišče druge stopnje razume zgolj kot prosto poslovno odločitev tožeče stranke. Nerazumljive so tudi navedbe, da je bila tožeča stranka "...prisiljena v sklepanje prodajnih pogodb in si na ta način zagotoviti garancijo in zavarovanje terjatev iz naslova pogodb o odkupu terjatev ..." Pogodbe o odkupu terjatev so bile sklenjene s tretjimi osebami, zato ti posli nimajo zveze s prodajnimi pogodbami, ki jih je tožeča stranka kot kupec sklenila s toženo stranko kot prodajalcem. Sploh pa terjatev ni mogoče zavarovati s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe, po kateri dolžnik pridobi denarno terjatev zoper upnika. Trditve o prisiljenosti v sklepanje pogodb s toženo stranko so tudi v direktnem logičnem nasprotju z navedbami tožeče stranke, da je do nekaterih nepremičnin prišla z zvijačo prek fizičnih oseb. Pritožbene navedbe o tem, kako je potekal kreditni odnos tožeče stranke z Novo KBM d.d. niso v zvezi z obravnavanim sporom, zato so neupoštevne.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala odgovornosti tožene stranke za zamudo pri izročitvi nepremičnin in s tem za vtoževano škodo, je torej povsem pravilna. Ker tožeča stranka tudi ni dokazala nobene druge podlage svojega tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje njen zahtevek utemeljeno zavrnilo. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).