Jedro

Razlaga sodišča, da ni moč govoriti o nedopustnem nagibu pri drugem tožencu za sklenitev darilne pogodbe, ker odsvojitev v tej pravdi spornih nepremičnin s to darilno pogodbo še ne pomeni onemogočanja izpolnitve obveznosti iz dednega dogovora s strani drugega toženca do tožnice, je v diametralnem nasprotju s splošno priznanim načelom stvarnega prava, da ne more nihče prenesti več pravic kot jih ima sam.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je nična darilna pogodba z dne 17.11.2009, sklenjena med drugim tožencem kot darovalcem in prvim tožencem kot obdarjencem, ter da sta toženca dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku s stroškovnimi posledicami v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je drugi toženec s podaritvijo nepremičnin prvemu tožencu z darilno pogodbo z dne 17.11.2009 (priloga A7) preprečil realizacijo 4. točke dednega dogovora (priloga A2), pri čemer je bila ta preprečitev prav namen drugega toženca za odtujitev obravnavanih nepremičnin. Takšno ravnanje drugega toženca je nemoralno in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Dedni dogovor iz priloge A2 je v 4. točki šteti za predpogodbo in njeno realizacijo je preprečil drugi toženec z odtujitvijo tam navedenih nepremičnin. Nesporazuma, kot ga ugotavlja v razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje, drugi toženec ni uspel dokazati. Po dednem dogovoru iz priloge A2 je bil predmet znan in cena določljiva, torej je bil ta dedni dogovor v 4. točki veljaven. Nesporazuma pri drugem tožencu s sklenitvijo dednega dogovora iz priloga A2 ni bilo, niti sodba tega nesporazuma ne obrazloži. Stranki dednega dogovora sta namreč imeli ves čas v mislih kmetijsko zemljišče, primerna cena pa je po cenitvi z dne 9.7.2007. Očitno torej darilna pogodba iz priloge A7 predstavlja odsvojitev tam navedenih nepremičnin z nedopustnim nagibom oziroma kot nemoralno dejanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Dedni dogovor iz priloge A2 je bil očitno znan tudi prvemu tožencu, sinu drugega toženca. Obveznost iz 4. točke dednega dogovora (priloga A2) se bi morala realizirati takoj po 31.12.2009, kar pa je preprečilo nemoralno ravnanje drugega toženca tik pred tem rokom.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ne sprejema razlage in pojasnil sodišča prve stopnje, ko se to opredeljuje o tem, da ne moremo govoriti o nedopustnem nagibu pri drugem tožencu za sklenitev darilne pogodbe iz priloge A7, ker z odsvojitvijo v tej pravdi spornih nepremičnin s to darilno pogodbo še ne pomeni onemogočanja izpolnitve obveznosti iz dednega dogovora s strani drugega toženca do tožnice, vse podano v 10. točki izpodbijane sodbe. Ta razlaga sodišča prve stopnje je namreč v diametralnem nasprotju s splošno priznanim načelom stvarnega prava, da ne more nihče prenesti več pravic kot jih ima sam, katero v Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ) kot osnovnem pravnem viru stvarnega prava ni izrecno zapisano, izhaja pa iz večih njegovih določb in na področju pravno poslovnih razpolaganj, ni odstopanja od tega načela (enako glej: dr. Miha Juhart, dr. Matjaž Tratnik, dr. Renato Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 93, točka 1.5.11.). Zato je nelogično stališče sodišča prve stopnje, da odsvojitev drugega toženca z darilno pogodbo (priloga A7) ne vpliva na njegovo možnost izpolnitve obveze iz 4. točke dednega dogovora (priloga A2), da prenese svojo solastninsko pravico na predmetnih nepremičninah na tožnico. Pri tem je potrebno imeti v vidu, da je za pridobitev lastninske pravice potreben pravni posel (naslov), ki je pri pogodbenem načinu obligacijski akt, in pridobitni način, kar je pri nepremičninah vpis v zemljiško knjigo, vse skupaj pa predstavlja prenos stvarne pravice. Če prenos določene lastninske pravice ni možen (ker je njen lastnik nekdo tretji), je sklenitev pravnega posla o prenosu te pravice nesmiselno in brez učinka, zlasti pa je sklenitev takega posla nemoralna.

6. Pritožbeno sodišče ima nadalje pridržek na stališče sodišča prve stopnje, da v 4. točki obravnavanega dednega dogovora predmet ni znan in cena ni določljiva, torej iz tega razloga ta dogovor ni veljavne, kakor tudi glede tega, da dogovor v tem delu ni veljaven, ker je bil med sklenitelji dednega dogovora nesporazum glede predmeta dogovora, to je glede vrste in cene zemljišč. Iz samega razumevanja 4. točke dednega dogovora tako kot je zapisana nedvomno izhaja, da je predmet prodaje kmetijsko zemljišče ob podpisu dogovora v lasti drugega toženca, po oceni za takšno zemljišče ob prodaji, pri čemer je tako opredeljena cena določljiva, saj jo je možno ugotoviti glede na tržne razmere v času prodaje.

7. Ker je sodišče prve stopnje, kar sledi iz zgoraj pojasnjenega, zmotno štelo, da pri sklenitvi darilne pogodbe iz priloge A7 ni bilo nedopustnega nagiba, ker s to pogodbo ni bila kršena oziroma onemogočena pravica tožnice iz 4. točke dednega dogovora iz priloge A2, in da je dogovor iz 4. točke tega dednega dogovora neveljaven zaradi nesporazuma in zaradi neznanega predmeta, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke kot utemeljeni ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Zaradi pojasnjene zmotne uporabe materialnega prava je namreč ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno v takem obsegu, da ga pritožbeno sodišče ne more samo ugotoviti, ker bi sicer bila kršena pravica strank do pritožbe. V nadaljevanju bo namreč potrebno ponovno ugotavljati v tožbi zatrjevani nedopustni nagib za sklenitev darilne pogodbe iz priloge A7, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. V kolikor se bo sodišče prve stopnje opredelilo, da je 4. točko dednega dogovora iz priloga A2 opredeliti kot predpogodbo, je imeti v vidu tudi 33. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede rokov uveljavljanja pravic iz te predpogodbe in s tem povezanega pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek iz te pravde.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo o njih lahko odločilo sodišče prve stopnje glede na končni uspeh strank v pravdi.