Jedro

Sodišče je z izpodbijano sodbo, s katero je odločilo o zahtevah za sodno varstvo, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, kršilo 31. in 158. člen Ustave ter 3. točko prvega odstavka 156. člena ZP-1.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Okrajnega sodišča v Ormožu PR 455/2007 z dne 9.12.2009 spremeni tako, da se postopek zoper pravno osebo A.d.o.o. in odgovorno osebo J.I. ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Območna enota Maribor, je izdal pravni osebi A.d.o.o. plačilni nalog zaradi prekrška po 10. točki prvega odstavka 231. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), s katerim ji je izrekel globo 300.000,00 SIT. Isti prekrškovni organ je odgovorni osebi navedene pravne osebe J.I. izdal plačilni nalog zaradi prekrška po tretjem odstavku 231. člena ZDR v zvezi z 10. točko prvega odstavka 231. člena ZDR in ji izrekel globo 100.000,00 SIT. Zoper navedena plačilna naloga sta pravna oseba in odgovorna oseba vložili zahtevi za sodno varstvo. Okrajno sodišče v Ormožu je ob odločanju o vloženih zahtevah po uradni dolžnosti plačilna naloga z dne 6.2.2006 spremenilo glede izrečenih sankcij, tako da je pravni osebi A.d.o.o., namesto globe v znesku 300.000,00 SIT (1.251,88 EUR), izreklo globo v znesku 750,00 EUR, odgovorni osebi J.I., pa namesto globe v znesku 100.000,00 SIT (417,29 EUR), globo v znesku 100,00 EUR, sicer pa zahtevi za sodno varstvo zavrnilo in izpodbijana plačilna naloga v nespremenjenih delih potrdilo.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec, ki navaja, da je Okrajno sodišče v Ormožu z izpodbijano sodbo kršilo materialni zakon na način iz 3. točke 156. člena ZP-1, saj je odločilo o zadevi, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Okrajno sodišče na Ptuju je namreč s sodbo PR 2457/2007 z dne 13.10.2009, že odločilo o zahtevi za sodno varstvo istih obdolženk zoper ista plačilna naloga. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek zoper pravno osebo A.d.o.o. in odgovorno osebo J.I. ustavi.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena J.I. in pravni osebi A.d.o.o., ki je v podani izjavi pritrdila stališču tožilca.

B.

4. Prepoved ponovnega odločanja o isti stvari predstavlja temeljno človekovo pravico, ki jo zagotavlja tako Ustava Republike Slovenije (31. člen - Ustava) kot tudi Konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (4. člen 7. Protokola - EKČP). Po določbi 31. člena Ustave nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Drugače kot Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki to določbo Ustave kot temeljno načelo vsebinsko prevzema v prvem odstavku 10. člena, ZP-1 takšne načelne prepovedi ne vsebuje.

5. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi IV Ips 29/2007 z dne 6.12.2007, odločilo, da je pravnomočno odločena stvar tudi v okviru postopka o prekršku procesna ovira za ponovno obravnavanje zadeve in zavezuje tako sodišče kot prekrškovni organ. Zakon o prekrških ureja postopek ob ugotovitvi, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno. Sodišče v rednem sodnem postopku v takšnem primeru s sodbo zavrne obdolžilni predlog (četrta alineja četrtega odstavka 106. člena ZP-1) oziroma v kasnejši fazi po 2. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 postopek s sodbo ustavi. Postopanje v pravnomočno odločeni zadevi poleg tega izrecno predstavlja kršitev po 3. točki 156. člena ZP-1. Ta določba se v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 uporablja tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo.

6. V obravnavanem primeru je Inšpektorat RS za delo, enota Maribor, izdal pravni osebi A.d.o.o. plačilni nalog zaradi prekrška po 10. točki prvega odstavka 231. člena ZDR, odgovorni osebi J.I. pa plačilni nalog zaradi prekrška po tretjem odstavku 231. člena ZDR v zvezi z 10. točko prvega odstavka 231. člena ZDR. Zoper navedena plačilna naloga sta pravna oseba in njena odgovorna oseba vložili zahtevi za sodno varstvo. Prekrškovni organ je vloženi zahtevi za sodno varstvo skupaj z opisom dejanskega stanja predložil v odločitev pristojnemu Okrajnemu sodišču v Mariboru, ki je zadevo na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih prvo s sklepom PR 2447/2006 z dne 5.9.2007 odstopilo v odločanje Okrajnemu sodišču na Ptuju, nato pa s sklepom PR 2446/2006-2717 z dne 7.9.2007 še Okrajnemu sodišču v Ormožu. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo PR 2457/2007 z dne 13.10.2009 delno ugodilo zahtevama za sodno varstvo, ki sta ju vložili pravna in odgovorna oseba zoper uvodoma navedena plačilna naloga in izpodbijana plačilna naloga spremenilo v izreku glede odločitve o sankciji tako, da je pravni in odgovorni osebi namesto glob izreklo opomin, sicer pa je zahtevi zavrnilo kot neutemeljeni in plačilna naloga v nespremenjenih delih potrdilo. Sodba Okrajnega sodišča na Ptuju je bila pravni osebi vročena 22.10.2009, odgovorni osebi pa 7.11.2009, kar pomeni, da je bilo v času odločanja Okrajnega sodišča v Ormožu s sodbo PR 455/2007 z dne 9.12.2009 o istih zahtevah za sodno varstvo že pravnomočno odločeno. Na tej podlagi Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče z izpodbijano sodbo poseglo v že pravnomočno odločeno zadevo in s tem kršilo 31. in 158. člen Ustave ter 3. točko prvega odstavka 156. člena ZP-1. 7. Vrhovno sodišče sodišče je glede na ugotovljeno kršitev zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in sodbo Okrajnega sodišča v Ormožu PR 455/2007 z dne 9.12.2009 spremenilo tako, da je postopek zoper pravno osebo A.d.o.o. in odgovorno osebo J.I. ustavilo.

8. Ker je bil postopek ustavljen, na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1, stroški postopka bremenijo proračun.