Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da dejstvo, da ni imela veljavnega dovoljenja za vožnjo s kolesom z motorjem, ni v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom. Zgolj navedbe, da se je že pred tem dolga leta vozila s kolesom z motorjem, domneve te vzročne zveze nikakor ne ovržejo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožba v delu, to je za znesek

500.000,00 SIT umaknjena, v ostalem pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljen. Tožeči stranki je naložilo tudi plačilo stroškov postopka v višini 8.400,00 SIT.

Proti takšni odločitvi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnica kolo z motorjem, s katerim se je poškodovala, vozila zelo pogosto, res pa se je vožnji ob slabem vremenu izogibala. Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb NE 93 resda določajo, da so obveznosti zavarovalnice izkjučene za nezgode, ki nastanejo pri upravljanju vozil, za katere zavarovanec nima predpisanega vozniškega dovoljenja, vendar pa posledic po tej določbi ni, če dejstvo, da zavarovanec ni imel predpisanega veljavnega dovoljenja, ni vplivalo na nastanek nezgode.

Prav to pa je tožnica v postopku izkazala. Dokazala je, da je kolo z motorjem vozila zelo pogosto, da se je sicer kot vsak kolesar ali voznik kolesa z motorjem izogibala slabemu vremenu, ter da je kritičnega dne bilo primerno vreme in cestišče, šele kasneje se je izkazalo, da so bili nekateri oddaljenejši deli cestišča poledeneli.

Navaja, da se je tožnica s kolesom z motorjem pred obravnavanim dogodkom vozila več let, tudi ob slabšem vremenu, če ni imela drugega prevoza. Pred tem je s kolesom z motorjem celo otroka vozila v šolo.

To so izpovedale tudi zaslišane priče. Glede na to je nedvomno, da je imela dovolj izkušenj za vožnjo kolesa z motorjem, zato razlogi sodbe v tem delu niso na mestu. Pritožnica poudarja, da do nezgode ni prišlo zaradi njene neizkušenosti, temveč zaradi naključnega dogodka, neodvisnega od posedovanja vozniškega dovoljenja. Pri tem še navaja, da danes vsak voznik, ki je opravil izpit za vožnjo osebnega avotmobila, dobi avtomatsko tudi dovoljenje za vožnjo motornega kolesa, ki ga lahko vozi do hitrosti 50 km/h, pri čemer ni potrebno, da bi tak voznik opravil kakršnokoli preizkusno vožnjo na motornem kolesu. Toženka pa je bila takšne vožnje vajena, saj je kolo z motorjem vozila več let. Glede na to meni, da so izpolnjene okoliščine za uporabo splošnih pogojev tožene stranke za izplačilo odškodnine. Nadalje navaja, da sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki bi ugotovil stopnjo trajne telesne prizadetosti tožnice. Zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, materialni predpis pa je sodišče napačno uporabilo, kot izhaja že iz vsebine pritožbenih navedb. Tožnica se tudi ne strinja, da bi lahko izvedenec cestnoprometne stroke ugotavljal pretrganost vzročne zveze med vožnjo tožnice brez opravljenega vozniškega izpita in nastalo posledico. Tak izvedenec namreč ne bi mogel v konkretnem primeru ničesar prispevati k razjasnitvi zadeve, saj gre v konkretnem primeru za standard izkušenosti za vožnjo - ta pa je bil v postopku z zaslišanjem prič izkazan. Glede na navedeno tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Prvi odstavek 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) določa, da mora zavarovalnica izplačati odškodnino ali v pogodbi določeno vsoto v dogovorjenem roku, če nastane zavarovalni primer. Osebna zavarovanja, kamor sodi življenjsko in nezgodno zavarovanje, ureja ZOR v členih 942 do 965. V konkretni zadevi gre za primer zavarovanja tretjega, kot ga ureja 946. člen ZOR, saj je bil sklenitelj zavarovanja tožničin delodajalec. Iz Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE 93 (v nadaljevanju SP), ki so del sklenjene zavarovalne pogodbe, izhaja, da sta se pogodbeni stranki (pa tudi tožnica kot tretja oseba, v korist katere je sklenjeno zavarovanje) dogovorili, da se slednja sklene tudi za primer nezgode, pri čemer pa toženka ni odgovorna za nezgode, ki med drugim nastanejo pri upravljanju motornih in drugih vozil, za katere zavarovanec (to je tožnica) ni imel predpisanega vozniškega dovoljenja. Iz splošnih pogojev nadalje izhaja, da teh posledic ni, če zavarovanec dokaže, da dejstvo, da ni imel predpisanega vozniškega dovoljenja, ni vplivalo na nastanek škodnega dogodka (4. točka 1. odstavka 9. člena SP). Gre za presumpcijo ozirom domnevo, ki je vzrok za izgubo pravic iz zavarovalne pogodbe. Dokazno breme, da to domnevo izpodbije, je na tožnici. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da dejstvo, da ni imela veljavnega dovoljenja za vožnjo s kolesom z motorjem, ni v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom. Zgolj navedbe, da se je že pred tem dolga leta vozila s kolesom z motorjem, domneve te vzročne zveze nikakor ne ovržejo. Ni pa tožnica predlagala nobenega drugega dokaza, s katerim bi dokazovala svoje trditve. Priče so resda izpovedale enako kot tožnica, da se je že pred tem veliko vozila z omenjenim prevoznim sredstvom, vendar zgolj to dejstvo, kot že rečeno, ni dovolj, da bi ovrglo domnevo o obstoju vzročne zveze.

Tožnica bi morala za nastop takšne posledice dokazati, da je bil omenjeni škodni dogodek povsem nepreprečljiv, nepredvidljiv in izven kontrole povprečno izkušenega voznika kolesa z motorjem. Zato je pritožbeno sodišče vse pritožbene navedbe, ki ponovno poudarjajo, da je bila tožnica izkušena voznica, kot nerelevantne zavrnilo.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da po spremembi predpisov sedaj vsak voznik, ki je opravil izpit za vožnjo osebnega avotmobila, avtomatsko dobi še dovoljenje za vožnjo kolesa z motorjem.

Zavarovalna pogodba je bila namreč sklenjena pod pogoji, ki so bili v skladu s tedanjo zakonodajo. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da tožnica v času nesreče ni imela opravljenega vozniškega izpita za vožnjo z avtomobilom, pa tudi kasneje ga ni opravila (izpoved njenega zakonca J. J.). Brezpredmeten je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke. Ker je bil zahtevek po temelju zavrnjen, bi bila izvedba takšnega dokaza nesmiselna, nepotrebna in sama sebi v namen.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in v skladu z določbo 353. člena ZPP neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobene take kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.