Jedro

Prevzeti ogled kraja dejanja oz. udeležiti se ogleda je (poklicna, procesna) dolžnost dežurnega preiskovalnega sodnika oz. dežurnega državnega tožilca, ne pa njuna pravica (kot fizičnih oseb) v smislu 258. člena KZ-1. Obtožbeni opis dejanja ne opredeljuje, zakaj naj bi očitane opustitve obdolženca ogrozile (javno) varnost večjega števila nedefiniranih oseb. „Oškodovanec“ pri kaznivem dejanju opustitve pomoči po 130. členu KZ-1 je zgolj oseba, ki je v neposredni smrtni nevarnosti, pri kaznivem dejanju neodvrnitve nevarnosti po 321. členu KZ-1 pa je potrebno opredeliti način ogrožanja varnosti tudi drugih ljudi.

Izrek

Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki ter nagrada njunih zagovornikov bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolžena D. M. in A. C. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivi dejanji nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. Sodišče je sklenilo še, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in nagrada ter potrebni izdatki zagovornikov obeh obdolžencev bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila višja državna tožilka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanih kaznivih dejanj ter jima izreče pogojni obsodbi, s stroškovno posledico.

3. Na pritožbo sta odgovorila zagovornika obeh obdolžencev in oba predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje oba obdolženca upravičeno oprostilo obtožbenih očitkov storitve kaznivih dejanj nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. Siceršnjo pravilno odločitev pa je po presoji pritožbenega sodišča utemeljilo z napačnimi razlogi, saj je oprostilno sodbo v tej kazenski zadevi potrebno izreči na podlagi 1. točke 358. člena ZKP, tj. iz razloga, ker dejanji, ki se obdolžencema očitata v opisu obtožnega predloga, po zakonu nista kaznivi dejanji. Za takšno situacijo gre, kadar v konkretnem opisu dejanja manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali v primeru, ko zakonski znaki pri opisu obdolženčevega izvršitvenega ravnanja niso konkretno navedeni.

6. Kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 stori uradna oseba, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda. Nastanek hujše kršitve pravic drugega oziroma večje škode na javni dobrini (nastanek premoženjske škode za obravnavano zadevo ni relevanten) je objektivni pogoj kaznivosti, ki mora nastati kot vzročno povezana posledica storilčevega dejanja. Hujša kršitev pravice drugega pa je podana takrat, ko zaradi kaznivega dejanja uradne osebe druga fizična oseba ne dobi pomembne pravice nepremoženjske narave, ki ji pripada (Deisinger, M.: Kazenski zakonik s komentarjem – posebni del. GV Založba, Ljubljana 2002, str. 610, 615).

7. Obtožba obdolženemu D. M. v konkretnem opisu dejanja očita, da se je zavedal, da z zatrjevanjem, da so izključeni vsi sumi kaznivih dejanj, ki naj bi po očitku obtožnega akta obstajali, kršil pravice drugega, in je zato prišlo do hujše kršitve pravic drugega. Obdolženec naj bi zavestno kršil številne določbe ZKP ter Uredbe o sodelovanju državnega tožilstva in policije pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj (Uredba) ter bistveno prekršil pravico preiskovalnemu sodniku iz 164. člena ZKP, da pride na kraj dogodka in prevzame ogled, ter bistveno prekršil pravico dežurne državne tožilke iz 160.a člena ZKP in 11. člena Uredbe, da je takoj obveščena o vseh dejstvih, ki pomenijo razloge za sum kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, da je obveščena popolno ter, da je obveščena o vseh preiskovalnih dejanjih, ki jih opravlja policija, da se udeleži ogleda in daje policiji usmeritve glede odkrivanja kaznivih dejanj ter storilcev. Smiselno soroden je tudi srž obtožbenega očitka obdolženemu A. C., to je, da se je slednji zavedal, da bo zaradi zamolčanja dejstev, iz katerih naj bi po obtožnem aktu izhajali razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, preiskovalnemu sodniku in državni tožilki prekršena njuna pravica, da se udeležita preiskovalnega dejanja ogleda oziroma, da preiskovalni sodnik prevzame ogled, državna tožila pa daje usmeritve.

8. Po oceni pritožbenega sodišča takšnega opisa kaznivih dejanj ni mogoče subsumirati pod zakonski znak „hujše kršitve pravice drugega“ v smislu dikcije 258. člena KZ-1. Prvenstveno je treba opozoriti, da (dežurni) preiskovalni sodnik in (dežurna) državna tožilka že pojmovno ne nastopata v svojstvu fizičnih oseb, čigar pomembno pravico nepremoženjske narave bi bilo mogoče prekršiti ali onemogočiti. Nasprotno za njun položaj je bistveno, da ravnata v okvirih svoje poklicne vloge, oziroma natančneje – sta nosilca določenih procesnih funkcij v (pred)kazenskem postopku. Preiskovalni sodnik je funkcionar okrožnega sodišča, ki opravlja procesna dejanja, za katera je pooblaščen po ZKP ali s kakšnim drugim zakonom; večinoma v fazi preiskave, pa tudi v predkazenskem postopku. Državni tožilec je prav tako kot funkcionar nosilec funkcije kazenskega pregona, ki vlaga in zastopa kazenske obtožbe ter ima druge z zakonom določene pristojnosti (135. člen Ustave RS).

9. Sledeč zapisanemu je ključno poudariti, kar v odgovoru na pritožbo utemeljeno izpostavlja tudi zagovornik obdolženega C., da opravljanje procesnih dejanj v predkazenskem postopku (v primeru dežurnega preiskovalnega sodnika prevzeti ogled kraja dejanja, v primeru dežurne državne tožilke pa udeležiti se ogleda in dajati potrebne usmeritve) ni pravica preiskovalnega sodnika oziroma državne tožilke, temveč njuna (poklicna, procesna) dolžnost, da se opravi uradno dejanje, za katero sta pooblaščena, kadar so za to izpolnjeni vsebinski pogoji, določeni s pravnimi akti in s sprejetimi pravili ter usmeritvami stroke. Ne gre torej za pravico, do izvrševanja katere bi se posamezniki smeli svobodno opredeljevati v skladu s povsem subjektivnimi vzgibi in se ji posledično tudi odpovedati brez vsakršnih strokovno podprtih razlogov (kar je naravi pravice sicer inherentno). Zato o prekršenih pravicah dežurnega preiskovalnega sodnika ter dežurne državne tožilke, kakršen je očitek obtožbenega predloga v tej kazenski zadevi, po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti.

10. Ogled kraja kaznivega dejanja je preiskovalno dejanje, ki ga po določbah ZKP (164. člen, 245. člen in drugih) lahko opravi policija ali sodišče. Ogled se večinoma zaradi narave stvari (nevarno odlašati) opravi kot nujno preiskovalno dejanje, ki ga opravi policija, če na kraj ogleda takoj ne pride preiskovalni sodnik in prevzame ogled. Odločitev preiskovalnega sodnika je odvisna od različnih (kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, strokovno kar se da objektiviziranih) okoliščin vsakega konkretnega primera. Poznavajoč obstoječo prakso delovanja sodišč ni nobenega dvoma, da se v predkazenskem postopku preiskovalni sodniki le redko udeležujejo ogledov, praviloma pa vselej opravijo ogled, kadar gre za huda kazniva dejanja in vedno, kadar je potrebno odrediti obdukcijo, izkop trupla ali izvedensko delo. Ogled je pogosto nujno preiskovalno dejanje, predvsem pa zahtevno kriminalistično-tehnično opravilo, saj je pri njegovi izvedbi poleg določb ZKP potrebno upoštevati in udejanjiti spoznanja kriminalistike ter drugih aplikativnih znanosti, pri čemer so velikega pomena tudi praktične izkušnje preiskovalcev. Iz navedenega ni mogoče razlagati, da je bila z ravnanji obeh obdolžencev kršena pravica preiskovalnega sodnika in državnega tožilca, kot se v obtožnem aktu očita obtoženima.

11. Obtožni predlog obdolženemu D. M. nadalje očita, da je bila iz razloga, ker preiskava suma prisotnosti tretje osebe (v stanovanju S. B.) ni bila opravljena, svojcem B. prekršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Navedena ustavna določba ureja pravico posameznikov kot strank oziroma procesnih subjektov v določenih postopkih, in sicer določa, da je vsakemu zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti ter nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta očitek v kontekstu subsumpcije pod zakonski znak „hujše kršitve pravice drugega“ kot posledice kaznivega dejanja nevestnega dela v službi, v opisu dejanja v obtožnem predlogu povsem nekonkretiziran. Iz opisa namreč ne izhaja niti, za katere svojce pokojnika gre, v katerih postopkih pred katerimi organi naj bi ti svojci nastopali in v kakšnih (procesnih) vlogah ter katere pravice, dolžnosti oziroma pravni interesi, povezani z domnevno opustitvijo preiskave suma prisotnosti tretje osebe na O. dne 2. 2. 2010, naj bi bile predmet teh postopkov. Špekuliranja, v katerih postopkih bi se sorodniki pokojne osebe potencialno lahko pojavljali kot stranke, se sodišče seveda ne sme posluževati; gre za vsebino zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja, ki bi jo moral vsebovati že konkretni opis dejanja v obtožnem predlogu (prvi odstavek 434. člena ZKP). Ker temu ni tako, tudi v obravnavanem delu dejanje, ki se očita prvoobdolženemu M., po zakonu ni kaznivo dejanje.

12. Obdolženemu M. državno tožilstvo prav tako očita, da je z zatrjevanjem, da so izključeni vsi sumi kaznivih dejanj, ko naj bi ti po obtožnem aktu dejansko obstajali, ogrožal splošno varnost, ki je javna dobrina, pa je dejansko nastala večja škoda na javni dobrini. Z vsemi M. ravnanji, opisanimi v obtožnem predlogu, je po obtožbenem očitku nastala škoda na javni dobrini, saj policija preiskave v smeri suma prisotnosti tretje osebe na kraju dogodka sploh ni opravila. Zaradi obdolženčevega namernega prikrivanja dejstev, ki kažejo na razloge za sum obstoja kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti (konkretno kaznivih dejanj opustitve pomoči po 130. členu KZ-1 in neodvrnitve nevarnosti po 321. členu KZ-1), do preiskave kaznivega dejanja sploh ni prišlo, zaradi česar je bila onemogočena možnost odkritja kaznivega dejanja in storilca ter je bila onemogočena možnost kazenskega pregona storilca, kar je škoda na javni dobrini in je zaradi navedenega ogrožena javna varnost. 13. „Večja škoda na javni dobrini“ je poleg hujše kršitve pravic drugega in večje premoženjske škode ena od možnih prepovedanih posledic kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. Pojem javnih dobrin je potrebno razlagati v luči dobrin, ki morajo biti na voljo vsem ljudem, ne glede na njihov družbeni položaj. Pri javnih dobrinah ni mogoče individualizirati njihovega neposrednega uporabnika oziroma upravičenca; gre za vse ljudi, ki prihajajo s temi dobrinami v stik. Objekt pravnega varstva je javna dobrina kot celota, pri čemer zagotavljanje varnosti ljudi ter njihovega premoženja predstavlja eno izmed (naj)pomembnejših javnih dobrin (prim. stališče Višjega sodišča v Celju, sklep II Kp 67212/2010 z dne 11. 4. 2012).

14. Kljub navedenemu pa po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi iz opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu ne izhaja konkretiziran nastanek prepovedane posledice, tj. nastanka večje škode na javni dobrini v smislu ogrozitve osebne varnosti ljudi (ali njihovega premoženja), kot je bilo zgoraj že opredeljeno. Domnevno prisotnost neznane tretje osebe na kraju in v času smrti S. B. tožilstvo v opisu dejanja povezuje z obstojem razlogov za sum za kaznivi dejanji po 130. ter 321. členu KZ-1. Kaznivo dejanje opustitve pomoči stori, kdor ne pomaga osebi, ki je v neposredni smrtni nevarnosti, čeprav bi to lahko storil brez nevarnosti zase ali za koga drugega, kaznivo dejanje neodvrnitve nevarnosti pa, kdor pravočasno ne naznani pristojnemu organu ali organizaciji ali sicer ne stori vsega, kar je potrebno, da se odvrne požar, povodenj, eksplozija, prometna nesreča, ekološka nesreča ali kakšna druga nevarnost za življenje ljudi ali čezmerno obremenitev okolja ali premoženje večje vrednosti, čeprav bi to lahko storil brez nevarnosti zase ali za koga drugega.

15. Ključno za odločitev je, da obtožbeni opis dejanja ne vsebuje opredelitve, zakaj naj bi očitane opustitve obdolženega M., zaradi katerih se ni raziskovalo, ali je bila na kraju ogleda v času napada psov na pokojnega B. prisotna neznana tretja oseba, ogrozile varnost večjega števila nedefiniranih ljudi. „Oškodovanec“ pri tretji osebi pripisanem kaznivem dejanju opustitve pomoči po 130. členu KZ-1 je zgolj in izključno oseba, ki je v neposredni smrtni nevarnosti, v konkretnem primeru torej S. B. V zvezi s kaznivim dejanjem neodvrnitve nevarnosti po 321. členu KZ-1 pa velja ugotoviti, da v dejanskih okoliščinah, ko je konkretna nevarnost (med drugim za življenje ljudi) že podana, ne more iti za to kaznivo dejanje (Deisinger, nav. delo, str. 815). Tudi sicer pa opis dejanja v obtožnem predlogu na nobenem mestu izrecno ne konkretizira, niti tega ni mogoče razbrati iz opisa kot vsebinske celote, na kakšen način naj bi domnevna ravnanja tretje osebe predstavljala nekakšno „splošno“ nevarnost izven prostorskih okvirov (ograjenega dvorišča) O. ter nevarnost (zlasti v kontekstu podivjanih psov) za kogar koli drugega poleg pokojnega B. Po prepričanju pritožbenega sodišča tako ni v zadostni meri konkretiziran niti zakonski znak nastanka večje škode na javni dobrini.

16. V posledici vsega obrazloženega pritožbeno sodišče zaključuje, da obtožbena opisa kaznivih dejanj nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1, ki se obdolženima D. M. in A. C. očitata v tem kazenskem postopku, ne vsebujeta vseh s KZ-1 določenih zakonskih znakov. Posledično dejanji, ki se očitata obdolžencema, nista kaznivi dejanji že po samem zakonu, zaradi česar je potrebno obdolžena na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostiti obtožbe. Odločitev sodišča prve stopnje, da v zadevi izreče oprostilno sodbo, je tako pravilna, vendar iz razlogov, ki jih je v tej odločbi navedlo pritožbeno sodišče. 17. Ob takšni odločitvi so pritožbene navedbe višje državne tožilke v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, ki gradijo na izhodišču, da opisa kaznivih dejanj vsebujeta vse predpisane zakonske znake, postale brezpredmetne, zaradi česar se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo.

18. Pritožbeno sodišče je na podlagi 391. člena ZKP pritožbo višje državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo, saj ob njenem preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

Glede na takšno odločitev potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki ter nagrada njunih zagovornikov na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun.