Jedro

V času sodnih počitnic mesečni roki ne tečejo, zato se rok v tem primeru izteče v naslednjem mesecu, kot bi se sicer.

Izrek

I. Zahteva zagovornika obsojenega J. N. zoper obsodilni del sodbe se zavrne.

II. Zahteva pooblaščenca zasebnega tožilca J. N. zoper oprostilni del sodbe se zavrže. III. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 8. 4. 2009 obsojenega J. N. pod točko I spoznalo za krivega kaznivega dejanja obrekovanja po drugem in prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati potrebne izdatke zasebne tožilke ter nagrado in potrebne izdatke njene pooblaščenke in sodno takso. Skladno z določbo prvega odstavka 179. člena ZKP je odločilo, da se izrek sodbe objavi na stroške obsojenca v tedniku V. Z isto sodbo je pod točko II iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP obdolženo A. R. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje razžalitve po drugem in prvem odstavku 169. člena KZ. Na podlagi določbe tretjega odstavka 96. člena ZKP je zasebnemu tožilcu J. N. naložilo plačilo potrebnih izdatkov obdolženke ter potrebnih izdatkov in nagrade njene zagovornice in sodno takso. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15. 4. 2010 pritožbo zagovornika obsojenca in po nasprotni zasebni tožbi pooblaščenca zasebnega tožilca J. N. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obdolženi in zasebni tožilec dolžan plačati sodno takso ter nagrado in potrebne izdatke zagovornice obdolžene in obenem pooblaščenke zasebne tožilke A. R. 2. Zagovornik obsojenega J. N. in hkrati pooblaščenec zasebnega tožilca J. N. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper obsodilni in oprostilni del pravnomočne sodbe zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi ter sodbi Okrožnega sodišča na Ptuju in Višjega sodišča v Mariboru razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 432. člena ZKP, predlagal, naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrže. Zahteva je vložena po preteku roka, ki je določen v zakonu za njeno vložitev; poleg tega pa zahteva, ki jo vlaga odvetnik kot pooblaščenec zasebnega tožilca, ni dovoljena.

4. O odgovoru državnega tožilca se je izjavil zagovornik in pooblaščenec J. N. 5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Upravičenci za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti so: državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik; po obdolženčevi smrti pa smejo to izredno pravno sredstvo v njegovo korist vložiti tudi osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP (prvi odstavek 421. člena ZKP).

7. Po določbi tretjega odstavka 421. člena ZKP smejo obdolženec, zagovornik in osebe iz drugega odstavka 367. člena tega zakona vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v treh mesecih od zadnje vročitve pravnomočne sodbe obdolžencu oziroma zagovorniku (četrti odstavek 120. člena). Pravnomočna sodba (sodba sodišča druge stopnje) je bila obsojencu in njegovemu zagovorniku vročena dne 7. 6. 2010. Zagovornik je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil dne 22. 9. 2010. Rok za vložitev izrednega pravnega sredstva je začel teči dne 8. 6. 2010. Med tekom roka za vložitev zahteve so bile sodne počitnice, ki so začele teči 15. 7. 2010 in so se iztekle s potekom 15. 8. 2010 (prvi odstavek 83. člena Zakona o sodiščih, Ur. l. RS, št. 19/94 do št. 86/2010). Pri računanju trimesečnega roka, med katerim so bile sodne počitnice, je treba upoštevati, da v času sodnih počitnic mesečni roki ne tečejo in šteti, da se zato rok v tem primeru izteče v naslednjem mesecu, kot bi se, če ne bi bilo vmes sodnih počitnic (sklep Vrhovnega sodišča RS I Ips 450/2008, sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 240/2010). Rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti se v času njene vložitve še ni iztekel in je zahteva vložena pravočasno.

I.

8. Zahteva zoper obsodilni del sodbe ni utemeljena.

9. Vrhovno sodišče je vsebino zahteve presojalo v tistem delu, ki se nanaša na obsodilni del sodbe. Zagovornik uvodoma navaja, da zahtevo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Kršitev je podana, če je kazenski zakon prekršen o vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Sodišče kršitev lahko stori samo z odločitvijo v izreku sodbe. Pomeni pa, da v opisu dejanja niso navedena vsa dejstva, s katerimi so konkretizirani abstraktni zakonski znaki v kazenskem zakoniku predpisanega kaznivega dejanja. Z navedbami v zahtevi zagovornik ne zatrjuje, da v dejanju, opisanem v sodbenem izreku, niso konkretizirani abstraktni kazenskopravni pojmi iz zakonskega opisa kaznivega dejanja obrekovanja po drugem in prvem odstavku 170. člena KZ. Navedbe, da mora biti podan naklep, da je imel obsojenec, ko je zapisal inkriminiran stavek v sodbi, utemeljen razlog verjeti, da je v postopku izbire bilo upoštevano to, kar se običajno upošteva, da je v svojem članku izrazil sklepanje, ki je na najvišji stopnji v tistem trenutku mogočega, brez namena žalitve ali obrekovanja, da analiza zapisanega stavka pokaže, da ni postavil trditve, pač pa samo domnevo, v okoliščinah, ko se je neimenovanje notarke obravnavalo v medijih in da se je kot državljan te države lahko vključil v polemiko, kar je njegova ustavna pravica, omejiti ali skrčiti to pravico s konstruktom kaznivega dejanja, pa je njena direktna kršitev, ne uveljavlja kršitev zakona, ki jih zatrjuje, ampak pa ostaja na ravni zatrjevanja, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona v pravnomočni sodbi, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

II.

10. Pooblaščenec zasebnega tožilca je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper oprostilni del pravnomočne sodbe. Kdo so upravičenci do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti po prvem odstavku 421. člena ZKP, je bilo v tej odločbi uvodoma že pojasnjeno. Ker zasebni tožilec in njegov pooblaščenec nista po citirani določbi upravičena vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče zahtevo v zvezi z oprostilnim delom sodbe na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 422. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.

III.

11. Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je obsojencu naložilo v plačilo stroške postopka, ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, ugotovljenih v pravnomočni sodbi. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.