5. 12. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude mladoletnih Nika in Maje Zabret, oba Radovljica, ki ju zastopa zakoniti zastopnik Martin Zabret, Mengeš, na seji 5. decembra 2022

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. točke prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo, 142/20 in 82/21) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 8. člena Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo, 142/20, 82/21 in 125/22) in Sklepa o uporabi ukrepov, ki jih določa Zakon o nalezljivih boleznih, pri nalezljivi bolezni COVID-19 (Uradni list RS, št. 117/20) se zavrne.

3.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21, 177/21, 185/21 in 190/21) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnika (osnovnošolca) navajata, da izpodbijata 39. člen Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo, 142/20 in 82/21 – v nadaljevanju ZNB), tretji odstavek 8. člena Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo, 142/20, 82/21 in 125/22 – v nadaljevanju ZNB), Sklep o uporabi ukrepov, ki jih določa Zakon o nalezljivih boleznih, pri nalezljivi bolezni COVID-19 (v nadaljevanju Sklep o uporabi ukrepov iz ZNB) ter Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odlok/174). Zatrjujeta, da morata na podlagi izpodbijanih pravnih aktov pri izvajanju številnih življenjskih aktivnostih izpolnjevati pogoj prebolelosti, cepljenja ali testiranja (v nadaljevanju pogoj PCT), nositi zaščitno obrazno masko pri zadrževanju v vseh javnih krajih ter prostorih in se v šoli trikrat tedensko samotestirati, ker sicer šole ne bi smela obiskovati in bi se morala šolati na daljavo. Pobudnika na več mestih pobude navajata, da izpodbijani ukrepi iz Odloka/174 nimajo podlage v zakonu. Menita, da ZNB ne ureja izpodbijanih ukrepov, in opozarjata, da bolezen COVID-19 ni nalezljiva bolezen iz prvega odstavka 8. člena ZNB. Navajata, da tretji odstavek 8. člena ZNB ne vsebuje dovolj natančnih meril za omejevanje pravic posameznikov. Enako naj bi veljalo za 39. člen ZNB. Izpodbijani ukrepi po mnenju pobudnikov niso niti sorazmerni niti potrebni. V praksi naj ne bi pokazali zaželenih učinkov in naj bi povzročali več škode kot koristi. Šlo naj bi za sredstvo prisile k cepljenju, kar naj bi bilo tudi v neskladju z Resolucijo Sveta Evrope št. 2361 (2021). Pobudnika zatrjujeta, da izpodbijani ukrepi posegajo na najbolj občutljivo področje človekovih pravic v zvezi s 14., 15., 16., 17., 22., 34., 35. in 153. členom Ustave. Sklicujeta se tudi na 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP).

2.Državni zbor na pobudo ni odgovoril.

3.Vlada v odgovoru in mnenju na pobudo navaja, da ZNB pomeni ustrezno zakonsko podlago za odreditev izpodbijanih ukrepov. Navaja, da je Ustavno sodišče, kljub temu da je ugotovilo neskladje 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena in 104. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (Uradni list RS, št. 152/20 – v nadaljevanju ZZUOOP) z Ustavo, odločilo, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti navedene določbe še naprej uporabljajo. S tem naj bi Ustavno sodišče zagotovilo tudi zakonsko podlago za izdajo podzakonskih predpisov. Vlada podrobneje pojasnjuje namen izpodbijanih ukrepov. Navaja, da naj bi šlo v primeru spornih ukrepov le za začasno omejevanje pravic posameznikov, pri čemer naj bi bile določene le nujno potrebne omejitve za dosego ustavnopravno dopustnega cilja javnega zdravja. Zatrjuje, da je testiranje učinkovit ukrep, s katerim se obvladuje širjenje okužb in zagotavlja vzdržnost zdravstvenega sistema in tudi odprtost šol. Šlo naj bi za neinvaziven ukrep, s katerim se odkrivajo posamezniki, ki še niso razvili znakov okužb. Strokovne podlage za sprejetje ukrepov naj bi oblikovala strokovna svetovalna skupina, sestavljena iz predstavnikov različnih strok. Tudi nošenje mask naj bi bilo neinvaziven ukrep. S tretjim odstavkom 8. člena ZNB naj bi zakonodajalec Vladi dal izrecno pooblastilo, da ob pojavu nevarnosti drugih nalezljivih bolezni, ki bi lahko ogrozile zdravje prebivalcev, odredi uporabo ukrepov, določenih z ZNB. To naj bi pomenilo, da je Vlada pri izdaji Odloka/174 ravnala v skladu z zakonskimi pristojnostmi. Prepoved zbiranja v šolah in posledično šolanje na daljavo naj bi bila nujno potrebna začasna ukrepa, ki imata komplementaren cilj omejitev širjenja nalezljive bolezni in zagotovitev nadaljnjega izobraževanja učencev. Učencem, ki se šolajo na daljavo, naj bi bilo omogočeno, da bodo dosegli potrebne standarde znanja.

4.Pobudnika na odgovor in mnenje Vlade nista odgovorila.

B.

5.Členu 39 ZNB pobudnika očitata, da ne pomeni zadostne podlage za omejevanje človekovih pravic posameznikov, do katerih lahko pride na njegovi podlagi. Glede na vsebino pobude, ki se nanaša tudi na ukrep prepovedi zbiranja posameznih učencev, ki odklonijo izvajanje samotestiranja, v šolah, je treba šteti, da se navedeni očitek nanaša na 3. točko prvega odstavka 39. člena ZNB, na podlagi katerega ima Vlada pooblastilo za odreditev ukrepa prepovedi zbiranje ljudi po šolah in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni.

6.Na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ko gre za oceno ustavnosti zakona oziroma oceno ustavnosti ali zakonitosti podzakonskega predpisa, sprejme pobudo za začetek takega postopka Ustavno sodišče torej le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti navedene zakonske določbe takšnih vprašanj po oceni Ustavnega sodišča ne odpira (več).[^1] Zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka). Pri tem se ni posebej ukvarjalo še z vprašanjem, ali pobudnika za presojo tega ne več veljavnega predpisa[^2] sploh izpolnjujeta pravovarstveno potrebo v smislu drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 47. člena ZUstS.

[1]

[2]

7.Po oceni Ustavnega sodišča tudi pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 8. člena ZNB in Sklepa o uporabi ukrepov iz ZNB ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj. Zato jo je Ustavno sodišče tudi v tem delu (2. točka izreka) zavrnilo. Pri tem se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali pobudnika za presojo teh predpisov sploh izkazujeta pravni interes.

8.V zvezi s pobudo za presojo ustavnosti Odloka/174 Ustavno sodišče ugotavlja, da pobudnika v uvodu pobude in tudi v delu njene obrazložitve navajata, da ta odlok izpodbijata v celoti. Vendar iz vsebine pobude izhaja, da dejansko nasprotujeta (le) nekaterim ukrepom iz tega odloka. Ne da bi se posebej ukvarjalo z vprašanjem, na katere konkretne določbe Odloka/174 se nanašajo njuni očitki, Ustavno sodišče ugotavlja, da pobudnika nasprotujeta naslednjim ukrepom iz tega odloka: ukrepu obveznega samotestiranja učencev v šolah; ukrepu obveznega izpolnjevanja pogoja PCT (tudi) otrok v splošnem javnem življenju; ukrepu prepovedi zbiranja učencev, ki odklonijo izvajanje samotestiranja, v šoli in posledičnemu ukrepu šolanja teh učencev na daljavo ter ukrepu obvezne uporabe zaščitnih obraznih mask v zaprtih javnih prostorih, kamor sodijo tudi šole.

9.Odlok/174 je med postopkom pred Ustavnim sodiščem prenehal veljati.[3] Če predpis med postopkom pred Ustavnim sodiščem preneha veljati, Ustavno sodišče v skladu z drugim odstavkom 47. člena ZUstS odloči o njegovi ustavnosti oziroma zakonitosti, če so izkazani pogoji iz prvega odstavka 47. člena ZUstS, tj., če pobudnik izkaže, da niso bile odpravljene posledice njegove protiustavnosti in nezakonitosti. Gre za obstoj t. i. pravovarstvene potrebe za presojo ne več veljavnega predpisa. Takšne pravovarstvene potrebe pobudnika ne moreta izkazati. Morebitnih škodljivih posledic, ki so jima morda nastale na podlagi zgoraj navedenih ukrepov, namreč že po naravi stvari ne bi bilo več mogoče odpraviti. Zato je Ustavno sodišče, ne da bi pred tem pobudnika še pozivalo, naj izkažeta obstoj pravovarstvene potrebe, pobudo glede Odloka/174 zavrglo (3. točka izreka). Ob tem se ni posebej ukvarjalo še z vprašanjem, ali sta pobudnika sploh izkazala, da sta dovolj stara, da se je nanju nanašal tudi pogoj PCT v splošnem javnem življenju.

10.Kolikor je pobudo v tej zadevi treba razumeti tako, da pobudnika v njej s sklicevanjem na 43. točko odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-129/19 z dne 1. 7. 2020 (Uradni list RS, št. 108/20, in OdlUS XXV, 17) Ustavnemu sodišču predlagata, naj izpodbijano ureditev presodi na podlagi t. i. doktrine precedenčnosti,[4] Ustavno sodišče pobudnikoma pojasnjuje, da tudi pogoji za presojo na tej podlagi niso podani.

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 26. člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnica in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[3]

[4]