Jedro

Nesporno med strankama je, da je bila toženka že med postopkom seznanjena, da se je prvotni prijavitelj A. d.o.o. (po oddaji vloge na javni razpis in pred izdajo zavrnilnega sklepa z dne 5. 8. 2019) statusno preoblikoval in del svojega premoženja (vključno s pravicami in obveznostmi iz predmetnega javnega razpisa) prenesel na tožnika. To pa pomeni, da bi morala toženka že med postopkom in torej pred izdajo zavrnilnega sklepa ravnati v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZUP (kot to pravilno razloguje tožnik) in kot prijavitelja šteti tožnika ter odločiti o njegovi vlogi z zavrnilnim sklepom, česar pa ni storila. Upoštevajoč navedena nesporna dejstva, je toženka s takim načinom odločanja očitno presegla pristojnosti, ki jih za popravljanje pomot v odločbi določa 223. člen ZUP. S tem je namreč spremenila stranko, na katero se je prvotna odločitev nanašala, saj je bilo z zavrnilnim sklepom odločeno o pravici druge osebe, odločitev, sprejeta s sklepom o popravi pomote, pa se očitno nanaša na tožnika. Posledično je bilo tako odločeno o javnopravnem razmerju med drugimi subjekti, kot v že končanem upravnem postopku (ki se je zaključil z izdajo zavrnilnega sklepa), česar pa ni mogoče določiti oziroma popraviti s sklepom, izdanim na podlagi 223. člena ZUP.

Tožnik se je z izdajo zavrnilnega sklepa seznanil na dan vročitve tega sklepa pravnemu predniku tožnika, tj. 12. 8. 2019. Kot že povedano zgoraj, je tožnik tožbo vložil 30. 10. 2020, to pa pomeni, da je tožba zoper zavrnilni sklep vložena po izteku 30- dnevnega roka za njeno vložitev, torej prepozna.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 4300-14/2018/1391 z dne 30. 9. 2019, se odpravi. Sklep Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 4300-14/2018/1405 z dne 11. 11. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožba zoper sklep Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 4300-14/2018/1200 z dne 5. 8. 2019, se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je s sklepom o popravi pomote, št. 4300-14/2018/1319 z dne 30. 9. 2019 (v nadaljevanju sklep o popravi pomote), odločila, da se v sklepu, št. 4300-14/2018/1200 z dne 5. 8. 2019, s katerim je zavrnila vlogo št. 4300-14/2018/420 na javni razpis, na tam navedenih mestih, ki jih konkretno opredeli, popravi napačna navedba naziva in naslova prijavitelja tako, da se pravilna navedba namesto „A. d.o.o., ...“ glasi „B. d.o.o., ...“, naziv zastopnika pa se popravi tako, da se pravilna navedba namesto „C.C.“ glasi „D.D.“. V obrazložitvi je navedla, da se je med postopkom prvotni prijavitelj A. d.o.o., statusno preoblikoval in je novi prijavitelj na podlagi univerzalnega pravnega nasledstva postal B. d.o.o.. Pri pisanju sklepa z dne 5. 8. 2019 je prišlo do očitne pisne pomote, kar je bilo ugotovljeno po tožnikovi vložitvi predloga za obnovo postopka, saj je toženka zaradi podobnosti naziva prejšnjega in novega prijavitelja navedla napačen naziv ter zastopnika.

2. S sklepom, št. 4300-14/2018/1200 z dne 5. 8. 2019 (v nadaljevanju zavrnilni sklep), je toženka zavrnila vlogo družbe A. d.o.o., na javnem razpisu z nazivom DEMO PILOTI II 2018 (v nadaljevanju JR) zaradi neizpolnjevanja materialnopravnih pogojev.

3. Tožnik je vložil tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi je navedel, da je toženka v Uradnem listu RS objavila JR, na katerega se je njegova pravna prednica A. d.o.o. (v nadaljevanju A. d.o.o.) prijavila v konzorciju s še tremi partnerji. Po oddaji vloge se je statusno preoblikovala in sicer je z oddelitvijo prenesla del svojega premoženja na novoustanovljeno družbo - tožnika. Na podlagi Delitvenega načrta z dne 7. 2. 2009 (pravilno 7. 2. 2019, op. sodišča) so na tožnika prešle tudi vse pravice in obveznosti iz predmetnega javnega razpisa. Toženka je bila večkrat seznanjena, da je prišlo do univerzalnega pravnega nasledstva ter spremembe prijavitelja na predmetnem javnem razpisu, vendar je navedeno pri svojem odločanju prezrla. S sklepom o popravi pomote je pravne učinke izdanega zavrnilnega sklepa skušala razširiti tudi na tožnika in na takšen način odločiti tudi o njegovih pravicah in koristih, ki jih ta uveljavlja v okviru javnega razpisa. Zato je vsebinsko spremenila odločitev, ki izhaja iz zavrnilnega sklepa, na način, da se odločitev o zavrnitvi vloge za sofinanciranje namesto na A. d.o.o. zdaj nanaša na tožnika. S tem, ko je „zamenjala“ stranko v postopku, je vsebinsko posegla v odločitev, saj je namesto o upravni zadevi A. d.o.o. odločila o upravni zadevi tožnika. Zato je sklep o popravi pomote nezakonit. V nadaljevanju je tožnik, za primer, če sodišče ne bo ugodilo njegovemu primarnemu tožbenemu predlogu na odpravo sklepa o popravi pomote, ugovarjal še odločitvi, sprejeti z zavrnilnim sklepom, ter podal obsežne navedbe v zvezi z zmotnim in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ter posledično napačno uporabo materialnega prava pri izdaji tega sklepa. Sodišču je tako primarno predlagal odpravo sklepa o popravi pomote, podredno pa odpravo zavrnilnega sklepa in sklepa o popravi pomote. V obeh primerih tudi je zahteval povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je pri prvotnem prijavitelju v času od oddaje vloge do izdaje zavrnilnega sklepa prišlo do organizacijskih sprememb, zato je zaradi podobnosti prejšnjega in novega naziva prišlo do očitne pisne pomote, ki pa jo je s sklepom o popravi pomote odpravila. Nedvomno je, da je tožnik univerzalni pravni naslednik prijavitelja na predmetni javni razpis, zato s sklepom o popravi pomote ni ničesar vsebinsko spremenila oziroma „zamenjala“ stranke v postopku, ampak je zgolj popravila očitno pisno pomoto v nazivu. Podala je tudi obsežno razlago glede materialnopravne pravilnosti in zakonitosti zavrnilnega sklepa, pri čemer je uvodoma opozorila na sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 184/2009 z dne 4. 6. 2009, po stališču katerega je rok za vložitev tožbe zoper zavrnilni sklep že potekel. Predlagala je zavrnitev tožbe.

5. Tožnik je v pripravljalni vlogi ponovil bistvene tožbene navedbe.

6. Med tekom upravnega spora je toženka izdala še sklep, št. 4300-14/2018/1405 z dne 11. 11. 2019, s katerim je zavrgla predlog tožnika za obnovo postopka, končanega s sklepom, št. 4300-14/2018/1200 z dne 5. 8. 2019. Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da je tožnik vložil predlog za obnovo postopka, ker mu ni bila dana možnost udeležbe v postopku, končanem s sklepom z dne 5. 8. 2019 (9. točka 260. člena ZUP). Toženka je uvodoma ugotovila, da je predlog pravočasen, popoln, da ga je podala upravičena oseba, da pa okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana (267. člen ZUP). Po povzetku opravljenih dejanj v postopku pred izdajo zavrnilnega sklepa in ravnanja tožnika kot predlagatelja je po mnenju toženke mogoče utemeljeno sklepati, da je bil tožnik z vsem seznanjen in mu sodelovanje ni bilo onemogočeno. Zavrnilni sklep je bil sicer res izdan in vročen napačni osebi, vendar je šlo za očitno pomoto, ki jo je toženka odpravila s sklepom o popravi pomote z dne 30. 9. 2019. Ker je tožnik v zvezi z zavrnilnim sklepom vložil predlog za obnovo postopka in v predlogu zoper ta sklep ugovarja, je očitno sklep dobil. Enako sklepanje je možno tudi glede seznanitve tožnika s sklepom, ker sam v predlogu navaja, da se je s sklepom seznanil istega dne, ko je bil vročen njegovemu pravnemu predniku (tj. 12. 8. 2019 - op. sod.).

7. Sodišče je o zadevi že odločilo s sklepom, I U 1719/2019 z dne 4. 2. 2020, s katerim je tožbo tožnika zavrglo, ker je presodilo, da sklep o popravi pisne pomote ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, tožba zoper zavrnilni sklep pa je bila vložena prepozno. Zoper citirani sklep je tožnik vložil pritožbo, Vrhovno sodišče RS pa je pritožbi tožnika s sklepom, I Up 79/2020 z dne 30. 9. 2020, ugodilo, sklep, I U 1719/2019 z dne 4. 2. 2020, razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek.

Sodišče tako sledeč, stališčem ter napotilom, ki izhajajo iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, I Up 79/2020 z dne 30. 9. 2020, ponovno presoja odločitev toženke.

K I. točki izreka:

8. Sodišče uvodoma ugotavlja, da so za obravnavo sklepa o popravi pisne pomote izpolnjene procesne predpostavke. Tožba je vložena pravočasno, v roku iz 28. člena ZUS-1 (sklep je bil izdan 30. 9. 2019, tožnik pa je tožbo vložil 30. 10. 2020), gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (kot je presodilo Vrhovno sodišče RS), po oceni sodišča so podane še ostale procesne predpostavke (po arg. a contrario 36. člen ZUS-1).

9. Tožba zoper sklep o popravi pomote je utemeljena.

10. S sklepom o popravi pisne pomote je toženka sklenila, da se v sklepu, št. 4300-14/2018/1200 z dne 5. 8. 2019, v uvodu, 1. točki izreka, v petem odstavku obrazložitve in odredbi za vročitev navedenega sklepa napačna navedba naziva in naslova prijavitelja popravi tako, da se pravilna navedba namesto: ''A. d.o.o., ...'' glasi: ''B. d.o.o., ...'', v uvodu sklepa se naziv zastopnika popravi tako, da se namesto ''C.C.'' glasi ''D.D.'', v osmem odstavku obrazložitve navedenega sklepa pa se napačna navedba naziva popravi tako, da se pravilna navedba namesto ''A. d.o.o.'' glasi B. d.o.o.''.

11. Toženka je svojo odločitev oprla na 223. člen ZUP. Po tej določbi sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi; popravek pomote ima pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek popravljena odločba; popravek odločbe, ki je za stranko neugodna, pa učinkuje od dneva vročitve sklepa o popravku odločbe (prvi odstavek). Zoper sklep, s katerim se že izdana odločba popravi ali s katerim se zavrne predlog za popravo, je dovoljena pritožba (tretji odstavek). Sklep o popravi pomote ima torej lahko pravni učinek v razmerju do stranke (kar jasno izhaja tudi iz prej citiranega prvega odstavka 223. člena ZUP) in kar bo lahko nastopilo predvsem v primeru, ko se s popravnim sklepom popravlja pomota v izreku odločbe, in sicer v delu, ki se nanaša na pravico ali obveznost stranke. Zato je dopuščena tudi posebna pritožba (tako že Vrhovno sodišče RS, I Up 79/2020).

12. Tudi po presoji sodišča (in kot je navedlo tudi že Vrhovno sodišče RS v svojem sklepu) tožnik utemeljeno ugovarja, da je toženka z izdajo sklepa o popravi pomote ravnala nezakonito. Nesporno med strankama namreč je, da je bila toženka že med postopkom seznanjena, da se je prvotni prijavitelj A. d.o.o. (po oddaji vloge na javni razpis in pred izdajo zavrnilnega sklepa z dne 5. 8. 2019) statusno preoblikoval in del svojega premoženja (vključno s pravicami in obveznostmi iz predmetnega javnega razpisa) prenesel na tožnika. To pa pomeni, da bi morala toženka že med postopkom in torej pred izdajo zavrnilnega sklepa ravnati v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZUP (kot to pravilno razloguje tožnik) in kot prijavitelja šteti tožnika ter odločiti o njegovi vlogi z zavrnilnim sklepom, česar pa ni storila. Upoštevajoč navedena nesporna dejstva, je toženka s takim načinom odločanja očitno presegla pristojnosti, ki jih za popravljanje pomot v odločbi določa 223. člen ZUP. S tem je namreč spremenila stranko, na katero se je prvotna odločitev nanašala, saj je bilo z zavrnilnim sklepom odločeno o pravici druge osebe, odločitev, sprejeta s sklepom o popravi pomote, pa se očitno nanaša na tožnika. Posledično je bilo tako odločeno o javnopravnem razmerju med drugimi subjekti, kot v že končanem upravnem postopku (ki se je zaključil z izdajo zavrnilnega sklepa), česar pa ni mogoče določiti oziroma popraviti s sklepom, izdanim na podlagi 223. člena ZUP.

13. Glede na povedano je treba tožbi ugoditi, sklep o popravi pomote na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpraviti, ne da bi sodišče vrnilo to zadevo toženki v ponovni postopek, saj, kot že obrazloženo, toženka za takšno odločitev ni imela pravne podlage.

14. Nadalje sodišče ugotavlja, da je toženka predlog tožnika za obnovo postopka, končanega z zavrnilnim sklepom z dne 5. 8. 2019, s sklepom z dne 11. 11. 2019 zavrgla iz razloga, ker je o spremembi prijavitelja izdala sklep o popravi pomote, s čimer je menila, da je kršitev drugega odstavka 50. člena ZUP odpravila, posledično pa zato po njenem mnenju tožnik ni izkazal okoliščine, na katero je oprl svoj predlog, tj. da mu ni bila dana možnost udeležbe v postopku (9. točka 260. člena ZUP), končanem z izdajo zavrnilnega sklepa z dne 5. 8. 2019. Ker toženka za izdajo sklepa o popravi pomote z dne 30. 9. 2019, kot izhaja iz prejšnjih točk obrazložitve te sodbe, ni imela pravne podlage in je sodišče sklep o popravi pomote odpravilo, je treba posledično odpraviti tudi sklep o zavrženju predloga tožnika za obnovo postopka. Razlog za zavrženje predloga (tj. ugotovitev, da okoliščina iz razloga, na podlagi katerega je vložen predlog za obnovo postopka, ni verjetno izkazana) temelji namreč na enakem, pravno napačnem zaključku, tj. da je toženka s sklepom o popravi pomote odpravila kršitev drugega odstavka 50. člena ZUP in s tem tožniku dala možnost udeležbe v postopku.

15. Glede na povedano je sodišče na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1, po katerem lahko odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo tudi sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka z dne 11. 11. 2019 in ga vrnilo toženki v ponovni postopek. Pri tem se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). To pomeni, da je ostal nerešen predlog za obnovo postopka, ki ga je tožnik vložil 6. 9. 2019, in o katerem bo morala toženka ponovno odločiti, ter pri tem upoštevati pravno mnenje ter stališča sodišča, kot izhajajo iz te sodbe. Povedano drugače: ob že nesporno ugotovljenih dejstvih, da je predlog popoln, pravočasen in da ga je vložila upravičena oseba, je glede na zgoraj povedane razloge za odpravo obeh sklepov po oceni sodišča tudi verjetno izkazana okoliščina, na katero se opira predlog tožnika za obnovo postopka, končanega z izdajo zavrnilnega sklepa z dne 5. 8. 2019, tj. da mu ni bila dana možnost udeležbe v postopku, končanem z izdajo sklepa z dne 5. 8. 2019. K II. točki izreka:

16. Tožba zoper zavrnilni sklep se zavrže. 17. Po 28. členu ZUS-1 je tožbo treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek).

18. Sledeč napotilom iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, I Up 79/2020 z dne 30. 9. 2020, sodišče najprej ugotavlja, da zavrnilni sklep tožniku ni bil vročen, se je pa tožnik z njim seznanil in na tej podlagi dne 6. 9. 2019 tudi vložil predlog za obnovo postopka (kot navaja v tožbi). Iz obrazložitve sklepa o zavrženju predloga za obnovo postopka še izhaja, da se je tožnik z izdajo zavrnilnega sklepa seznanil na dan vročitve tega sklepa pravnemu predniku tožnika, tj. 12. 8. 2019. Kot že povedano zgoraj, je tožnik tožbo vložil 30. 10. 2020, to pa pomeni, da je tožba zoper zavrnilni sklep vložena po izteku 30- dnevnega roka za njeno vložitev, torej prepozno.

19. Sodišče je zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zoper zavrnilni sklep zavrglo.

K III. točki izreka:

20. Ker je sodišče v bistvenem tožbi tožnika ugodilo, mu je priznalo stroške postopka po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena).