Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Podlaga za priposestvovanje stvarne služnosti voženj po služečem zemljšču so le vožnje lastnika gospodujočega zemljišča oz. vožnje v njegovem imenu za potrebe tega zemljišča ne pa vožnje tretje osebe, ki na zatrjevano gospodujoče zemljšče vozi za svoje osebne potrebe.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v breme toženčeve parcele št. 816/2, vl.št. 42 k.o. ... obstoji pravica stvarne služnosti hoje vzdolž severne meje v odmiku 6 m v širini 1 m, v korist tožnikovih parcel št. 64/1 in št. 831, vl.št. 40 iste k.o. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, po katerem naj bi v breme oz. korist navedenih parcel obstajala tudi služnost voženj v širini najmanj treh metrov, kakor tudi zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Tožniku je naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške v znesku 168.687,00 SIT.
Proti zavrnilnemu izreku sodbe ter odločitvi o pravdnih stroških se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Pri svoji odločitvi je sodiče ocenjevalo le obdobje zadnjih dvajsetih let, ni pa upoštevalo, da nobena od po tožencu predlaganih zaslišanih prič ni trdila, da se služnost ni nemoteno izvajala že v letih okrog 1950 do 1980. Spori so se med strankama začeli po letu 1980, ko je tožnik začel graditi senik, kar kaže vrsta v sodbi omenjenih postopkov, med njimi tudi navedeni upravni postopek. Po nemotenem izvrševanju služnosti v omenjenem obdobju 1950-1980, ta ni prenehala obstajati s tem, ko je toženec vožnjam pričel nasprotovati. Sodišče bi odločitev moralo opreti predvsem na pričo J. P., ki je jasno izpovedal, da je kot pomočnik pri G.-evih v letih 1956-1962 po sporni poti vozil s konjem in vozom, čemur se toženec ni upiral. Tudi po letu 1962 se je večkrat vračal na Velike Poljane, kjer je gojil čebele in prav tako vozil o tej poti, tudi takrat toženec ni nasprotoval. Za spor je priča P. izvedel šele pred nekaj leti. Izjava priče J. A. pa ne more imeti veljave, saj je kot kmetijski inženir podal svoje mnenje o tem, kaj naj bi pomenili pogovori med tožencem in A. G.. Kot prava neuki stranki pa mu ne more biti povsem jasno, da služnost ni enaka lastništvu. Pogovor o odkupu pa ima lahko podlago prav v služnostnem upravičenju. Pritožnik končno še meni, da bi mu sodišče moralo priznati in naložiti tožencu vsaj tisti del stroškov, ki se nanašajo na ugotovitev služnosti hoje. Tudi v tem delu je namreč toženec zahtevku oporekal, čeprav je navajal, da nikoli ni branil hoditi po tej poti, zahtevka pa ni pripoznal. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal, da se zavrne.
Pritožba ni utemeljena.
Res je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem obstoja zatrjevane služnosti voženj obravnavalo predvsem obdobje po letu 1981, ko so se med pravdnima strankama oz. njunimi pravnimi predniki začeli spori zaradi toženčevega nasprotovanja vožnjam po sporni poti. Pritožba pa pri tem prezre drugo bistveno dejstvo, ki ga je prvo sodiče zanesljivo in prepričljivo ugotovilo in prikazalo v razlogih izpodbijane sodbe, da namreč pred tem sporov ni bilo zato, ker za vožnje po tej poti ni bilo nobene potrebe, saj so bili v gospodarskem poslopju tožeče stranke na parc.št. 64/1 do katerega pot vodi, spravljeni le kmetijski pripomočki in orodje, ki ga praktično niso rabili. Zelo tehtna je v tej smeri tudi prvostopenjska ugotovitev, ki temelji na izpovedi sedanjega tožnika kot toženca v zadevi P 167/88, da je namreč pred tem po sporni poti oz. zemljšču toženca peljal le sem in tja (torej občasno), pa ga je toženec opozoril naj tam ne vozi. Navedene okoliščine nedvomno ne potrjujejo v pritožbi poudarjene trditve, da naj bi bila sporna služnost voženj priposestvovana že v obdobju 1950-1980, preden je prišlo do nasprotovanja s strani toženca. Tako zatrjevano priposestvovanje pa tudi ni potrjeno z izpovedjo priče J. P. (list.št. 56), ki mu sicer pritožba pripisuje odločilno težo. Iz te izpovedi namreč sledi, da je na kmetiji G.-evih (tožnika) delal le v letih 1956-1962 in torej le za to obdobje šestih let velja, da je v imenu oz. za lastnika gospodujoče stvari dejansko in brez nasprotovanja lastnika služne stvari (toženca) opravljal vožnje, ki bi v smislu določila 1. odst. 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) lahko, vendar šele po 20 letih, privedle do priposestvovanja. Kasneje, po letu 1962, pa je tam vozil le za potrebe svojega čebelnjaka in ne kot lastnik oz. za lastnika za potrebe gospodujočega zemljišča, čeprav je čebele imel na vrtu takega lastnika (G.-jevih). Izpoved priče J. A., katere prvostopenjsko tolmačenje je po mnenju pritožbe zmotno, pa je prvo sodišče kot sledi iz obrazložitve sodbe, le navedlo v povezavi z ostalimi izpovedbami prič iz tiste skupine, ki o konkretnih vožnjah niso vedele nič, prepričane pa so bile, da je obstajala le pešpot, pri čemer je J. A. tudi opozoril, da pred letom 1981 za vožnje ni bilo potrebe. Izpoved te priče torej ni direktno in samostojno vplivala na sprejeto odločitev.
Poleg navedenih poudarkov, s katerimi drugostopenjsko sodiče odgovarja na bistvene pritožbene trditve in stališča, v celoti sprejema pregledne tehtne in logične prvostopenjske razloge, da jih ne bi ponavljalo.
Pravilna pa je po presoji pritožbenega sodišče tudi odločitev o pravndih stroških. V zvezi z obstojem služnosti hoje, ki dejansko praktično ves čas postopka ni bila sporna, se tudi niso izvajali nikakršni dokazi in v zvezi s tem niso nastali nobeni posebni stroški. Za delitev stroškov po uspehu v pravdi (2. odst. 154. člena ZPP) kot je ustrezno ocenilo in obrazložilo že prvo sodišče, torej ni podlage in je zato o stroških ustrezno odločilo na podlagi določila 3. odst. 154. člena ZPP.
Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da tožnik s pritožbo ni uspel, toženec pa z odgovorom nanjo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve (1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP).