Jedro

Uporaba določbe 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo ne zahteva le konkretizacije oškodovančevih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve enakega obravnavanja manjših, večjih in katastrofalnih škod in odškodnin zanje. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da opisanega stališča ne bi upoštevala.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki odškodnino v skupnem zneseku 2,431.660,00 SIT s pripadki, v presežku do zneska 4,031.660,00 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati še nadaljnjih 650.000,00 SIT odškodnine. V ostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, kot neutemeljeno pa je zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje v obsegu zavrnitve njene pritožbe. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da bo njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Premalo je bilo upoštevano, da je tožnica utrpela serijo poškodb, lociranih na raznih delih telesa. Strnjeno bolečinsko obdobje je trajalo kar dva meseca in devet dni. Neugodnosti v zvezi z zdravljenjem so bile velike, bolečine pa bo morala tožnica prestajati še vse svoje življenje. Iz tega naslova bi ji bilo treba priznati celotno zahtevano odškodnino v znesku 1,500.000,00 SIT. Tudi za prestani strah bi tožnica bila upravičena do celotne vtoževane odškodnine v znesku 200.000,00 SIT. Stanje po pretresu možganov je po izvedenskem mnenju takšno, da bi tožnica bila upravičena do zneska 2,000.000,00 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Takšno zmanjšanje pa je podano tudi s kirurškega stališča (reducirana dihalna gibljivost prsnega koša in zmerna deformacija prsnice). Tožničina mobilnost je znatno prizadeta tudi zaradi posledic preloma desne petnice in zmanjšane gibljivosti levega gležnja. V levem kolenu se tožnici pojavljajo znaki prizadetosti hrustančne obloge. Zaradi brazgotin na obeh kolenih je toliko skažen zunanji izgled tožnice, da je ta upravičena do zahtevane odškodnine iz tega naslova v znesku 300.000,00 SIT.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Uporaba določbe 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo ne zahteva le konkretizacije oškodovančevih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve enakega obravnavanja manjših, večjih in katastrofalnih škod in odškodnin zanje. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da opisanega stališča ne bi upoštevala. Tožnica je v prometni nesreči utrpela precej poškodb po raznih delih telesa, ki pa so v skupnem delovanju znatno posegle v njeno telesno integriteto. Podatek o trajanju strnjenega bolečinskega obdobja (več kot dva meseca) in 15-dnevna hospitalizacija dokazuje, da je po obsegu mogoče nastalo škodo - ob upoštevanju strahu, zmanjšanju življenjskih aktivnosti in poslabšanega zunanjega izgleda - uvrstiti že med škode nekoliko večjega obsega. V tem pogledu ima revizija sicer prav, vendar pa ne upošteva, da je sodišče druge stopnje, ko je ugodilo pritožbi tožeče stranke in odškodnino zvišalo, v najvišji meri to že upoštevalo. Tako je posebej upoštevalo trajanje bolečinskega obdobja in bodoče fizične bolečine, ki jih bo tožnica še prestajala, pri čemer je poseben poudarek pripisalo nevšečnostim ob zdravljenju. To velja tudi za intenzivnost in trajanje prestanega strahu. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti so v izpodbijani sodbi predstavljene ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, sledečih iz mnenja izvedenca, ki se nanašajo tako na prikrajšanje zaradi postkomocionalnega sindroma, kot tudi na reducirano dihalno gibljivost, deformiranost prsnice in omejeno gibljivost levega gležnja in levega kolena, kar ima za posledico opustitev več vrst rekreacijskih dejavnosti. Zmanjšanje estetske vrednosti obeh nog zaradi brazgotin in posledične tožničine duševne težave so bile glede obsega te vrste nezgode tudi pravilno ocenjene.

Revizija torej neutemeljeno zahteva dodatno zvišanje odškodnine za posamezne odškodninske postavke. V celoti vzeto je pritožbena stopnja priznala za 650.000,00 SIT zvišano odškodnino. Seštevek posameznih odškodnin da rezultat, ki se nahaja na zgornji meji odškodninskih zneskov, prisojenih za podobne primere, zaradi česar revizijsko sodišče ne more slediti revizijskemu predlogu na zvišanje odškodnine. Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora po določbi 386. člena revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih - uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).