Jedro

Predlog za pregon je potrebno podati v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca. Oškodovanka, ki je vedela za storilca kaznivega dejanja, je torej lahko podala ovadbo in predlog za pregon le za tisti del nadaljevanega kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja, ki ga je obsojenec storil v obdobju treh mesecev pred podano ovadbo.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega J.J. se delno ugodi in se v opisu kaznivega dejanja pod točko 2 v izreku sodbe sodišča prve stopnje spremeni čas tako, da glasi: "od 14.7.2004 do 15.10.2004" ter se za kaznivo dejanje po 1. odstavku 152. člena KZ določi kazen štiri mesece zapora, nato pa se za vsa kazniva dejanja na podlagi 47. člena KZ izreče enotna kazen 2 (dve) leti in 9 (devet) mesecev zapora.

V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

Obsojeni J.J. je bil z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem spoznan za krivega kaznivih dejanj posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ, kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ in lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je sodišče določilo kazen dveh let zapora, za drugo kaznivo dejanje sedem mesecev zapora in za tretje šest mesecev zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen dve leti in deset mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 1.8.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je po njegovem mnenju policija o obsojenčevi izjavi nezakonito sestavila dva uradna zaznamka. Zaznamka naj bi bila sestavljena na podlagi 6. odstavka 148. člena ZKP, v takšnem primeru pa policija osumljencu ne sme postavljati vprašanj, ker gre za zaslišanje osumljenca po 148.a členu ZKP. Takšna listina je nezakonita in pomeni tudi kršitev enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije (Ustave) ter ustavne pravice do obrambe. Druga kršitev naj bi bila po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker obstaja nasprotje med izrekom sodbe in izvedenimi dokazi, saj v spisu ne obstoji noben dokaz, da bi oškodovanka E.K. obsojenca praskala po obrazu. Prav tako ni dokazov, da oškodovanka boleha za boleznijo mišic. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila podana tudi glede kaznivega dejanja pod točko 1 izreka prvostopenjske sodbe, kajti po mnenju zagovornika ta opis ne predstavlja dejanja po 1. odstavku 180. člena KZ. To dejanje naj bi namreč ne bilo določeno ali vsaj določljivo, sodišče pa sploh ni izvajalo dokaznega postopka v smeri ugotovitve, kolikokrat naj bi se posilstvo dejansko zgodilo. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki 1. odstavka 371. člena pa naj bi bilo storjeno s tem, da oškodovanka ni pravočasno podala predloga za pregon kaznivega dejanja iz 3. točke izreka prvostopenjske sodbe, to je lahke telesne poškodbe, saj je oškodovanka dne 14.10.2004 podala na Okrožnem državnem tožilstvu v Krškem ovadbo samo zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 152. člena in po 1. odstavku 180. člena KZ. Glede kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ, vsebovanega v 2. točki izreka prvostopenjske sodbe, pa po mnenju zagovornika za pretežni del nadaljevanega dejanja ni pravočasnega predloga za pregon. Predlog za pregon je oškodovanka podala dne 14.10.2004 in se lahko nanaša le na čas treh mesecev pred tem predlogom. Glede dejanja od avgusta 2003 do 14.7.2004 torej ne obstaja pravočasen predlog oškodovanke za pregon. Iz teh razlogov je zagovornik predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa ju razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.U. je v odgovoru na zahtevo menila, da ni utemeljena, ker uveljavljane kršitve zakona niso podane. O tem odgovoru sta bila obveščena tudi obsojenec in njegov zagovornik.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Obsojenčev zagovornik utemeljeno uveljavlja, da je iz ovadbe, ki jo je oškodovana E.K. dne 14.10.2004 podala na Okrožnem državnem tožilstvu v Krškem razvidno, da je zoper obsojenega J.J. podala prijavo in predlog za kazenski pregon med drugim zaradi kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ. Glede na določbo 5. odstavka 152. člena KZ se pregon za kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ začne na predlog. Po 1. odstavku 53. člena ZKP se predlog poda pri državnem organu, ki je upravičen sprejeti kazensko ovadbo, to pa je po 1. odstavku 147. ZKP člena pristojni državni tožilec. Predlog je potrebno podati po 1. odstavku 52. člena ZKP v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca. V obravnavani zadevi je torej oškodovanka E.K., ki je vedela za storilca kaznivega dejanja, po 1. odstavku 152. člena KZ lahko podala ovadbo le za tisti del nadaljevanega kaznivega dejanja, ki ga je obsojenec storil v obdobju treh mesecev pred podano ovadbo. Vrhovno sodišče je zato v opisu kaznivega dejanja pod točko 2 izreka prvostopenjske sodbe čas storitve kaznivega dejanja skrčilo na časovno obdobje od 14.7.2004 do 15.10.2004. Glede na to skrčitev časovnega obdobja v opisu kaznivega dejanja po 1. odstavku 152. člena KZ je torej odpadel tisti del kaznivega dejanja, ki se je nanašal na obdobje od avgusta 2003 do 13.7.2004, kar vpliva tudi na višino določene kazni. Vrhovno sodišče je zato za kaznivo dejanje po 1. odstavku 152. člena KZ določilo kazen štiri mesece zapora, znižanje kazni pa je vplivalo tudi na izrek nižje enotne kazni.

V ostalem je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Uradna zaznamka, za katera obsojenčev zagovornik uveljavlja, da sta nezakonita, sta bila sestavljena v skladu z določbo 6. odstavka 148. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da tudi o vprašanjih, ki jih postavlja policist, je obsojenec, tedaj še osumljenec, podal izjavo prostovoljno in bil poučen o svojih pravicah. Tako uradna zaznamka ostajata v spisu glede na določbo 6. odstavka 148. člena ZKP, poleg tega pa se izpodbijana sodba na ta uradna zaznamka sploh ne opira. (enako pravno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi z dne 26.5.2005, opr. št. I Ips 114/2005).

Kaznivo dejanje posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ, opisano pod točko 1 izreka prvostopenjske sodbe, ima vse znake navedenega kaznivega dejanja ter je tudi časovno in krajevno opredeljeno. V časovni okvir postavljeno kaznivo dejanje posilstva je tako povsem določljivo in pri tem ni pomembno, koliko posameznih posilstev je bilo v tem času storjenih.

V zahtevi ni utemeljena uveljavljena kršitev po 5. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je oškodovanka za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ pravočasno podala predlog za pregon kaznivega dejanja. Iz že navedene ovadbe oškodovanke, podane pri Okrožnem državnem tožilstvu v Krškem, je namreč na 2. strani te ovadbe natančno navedeno, da je opisala ravnanje obsojenca, s katerim ji je povzročil poškodbe. V zaključnem delu ovadbe je oškodovanka natančno navedla, da zahteva zoper J.J. kazenski pregon. Pri tem ni pomembno, če sprejemnica ovadbe, okrožna državna tožilka, ni pri tem postavila kvalifikacije kaznivega dejanja, pomembno je, da je oškodovanka prijavila dejanje in zahtevala kazenski pregon. Iz opisa kaznivega dejanja pod točko 3 izreka prvostopenjske sodbe je razvidno, da je bil obsojenec spoznan za krivega prav takšnega kaznivega dejanja, kot ga je v ovadbi opisala oškodovanka.