Jedro

Če se stranka brez upravičenega razloga ne udeleži naroka, mora trpeti posledice svoje odsotnosti. Posledica nepristopa tožene stranke na narok v sporu majhne vrednosti je vzpostavitev fikcije, da tožbeni zahtevek pripoznava.

Objektivni razlog za odsotnost z naroka, v tej zadevi potovanje v tujino, še ne zadošča za preložitev naroka. Le izkazanost nenadne in nepredvidljive ovire je opravičljiv razlog za preložitev naroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 68490/2012 z dne 17. 5. 2012 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka. Toženi stranki je naložilo plačilo 78,00 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sodbe. Meni, da ji je bila z odločitvijo sodišča kratena ustavna pravica do obrambe, da bi dokazala, da tožeči stranki ne dolguje ničesar. Sodišče je zaradi objektivnega in opravičljivega razloga zaprosila za preložitev naroka za glavno obravnavo, pri čemer jo ni obvestilo, da predlogu ne bo ugodilo. Nemogoče je, da bi na obravnavo namesto nje lahko prišel pooblaščenec, saj kot brezposelna mati samohranilka nima sredstev za plačilo pooblaščenca. Sodišče je ravnalo samovoljno in nepošteno. Izpodbijana sodba je tudi površno in pomanjkljivo napisana, saj ni obrazloženo, zakaj je tožeča stranka upravičena do zahtevanega zneska. Ne vsebuje nobenih pravdnih dejstev in je v nasprotju z veljavno zakonodajo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obravnavana zadeva je spor majhne vrednosti. Zanjo zato veljajo posebna procesna pravila 30. poglavja ZPP, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in zaradi bagatelnosti teh sporov racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. Stranke morajo biti zato na posebnosti tega postopka (in stroge posledice opustitve posameznih ravnanj) posebej opozorjene. Tudi tu namreč velja, da stranka mora imeti možnost sodelovanja v poštenem postopku. To je ustavna pravica iz 22. člena Ustave.

5. Pritožnica smiselno uveljavlja prav kršitev te njene ustavne pravice. To opira na procesno dejstvo, da sodišče njenemu predlogu z dne 3. 3. 2014 za preložitev obravnave, ki je bila razpisana na 5. 3. 2014, ni ugodilo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin pravilno uporabilo materialno procesno pravo. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, zato pritožbeni očitek o površni in pomanjkljivi sodbi ni na mestu. V tej zadevi toženi stranki pravica do izjave oziroma možnost obravnavanja ni bila odvzeta. Če se stranka brez upravičenega razloga ne udeleži naroka, mora trpeti posledice svoje odsotnosti.

7. Tožena stranka je v tem sporu majhne vrednosti, kjer izvedba naroka ni obligatorna, zahtevala opravo naroka. V določbi 3. odst. 454. člena ZPP je predvideno, da, če je izvedbo naroka zahtevala tožena stranka, pa ne pride, čeprav je bila v redu vabljena, sodišče izda sodbo na podlagi pripoznave. Posledica nepristopa tožene stranke na narok je vzpostavitev fikcije, da tožbeni zahtevek pripoznava (316. člen ZPP). Gre za pravno procesno domnevo, da je zahtevek, kolikor ne predstavlja nedovoljenega razpolaganja, utemeljen.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje prepričljivim in popolnim razlogom sodišča prve stopnje, da opravičljivih razlogov za preložitev naroka v smislu 115. člena ZPP ni bilo. Zato sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno obveščati toženke, da njenemu predlogu za preložitev ni ugodilo. Preložitev naroka je izjema, zato je treba opravičenost razlogov za preložitev naroka razlagati in presojati restriktivno. Ni dovolj, da tožena stranka navede le, da se naroka ne more udeležiti zaradi potovanja, za kar je sicer predložila rezervacijo letalske vozovnice (ki nosi datum 28. 2. 2014 za polet ... dne 2. 3. 2014). Zadosten razlog za preložitev razpisanega naroka zaradi obvestila stranke, da se ne more udeležiti naroka, so le tiste okoliščine, ki bi utemeljevale vrnitev v prejšnje stanje (116. člena ZPP). To so okoliščine, ki so posledica nezakrivljenega ravnanja stranke ob dogodku resnejše narave, ki pomeni razumno oviro za opravo tega procesnega ravnanja. Objektivni razlog za odsotnost z naroka, v tej zadevi potovanje v tujino, še ne zadošča za preložitev naroka. Le izkazanost nenadne in nepredvidljive ovire je opravičljiv razlog za preložitev naroka.(2) Pritožbeno nesporno je, da toženkino potovanje ni bilo nenadno ali nepredvidljivo v smislu 2. odst. 115. člena ZPP. V takem primeru, ko je šlo očitno za pričakovano zadržanost zaradi potovanja, saj, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je znano, da se tovrstna potovanja običajno planirajo dalj časa v naprej, pa ni v nasprotju s pravico do obrambe zahtevati od stranke, da v skladu s skrbnim ravnanjem poskrbi za svoje zastopanje na naroku preko pooblaščenca. Takšno stališče je zavzelo tako Ustavno in Vrhovno sodišče RS, kot pravna teorija, ki jo pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje. Tudi stranki, ki v postopku sodeluje sama, je v primeru, kot je obravnavani - ko je lahko toženka pravočasno predvidevala, da se naroka ne bo mogla udeležiti - mogoče naložiti breme, da opravo procesnega dejanja zagotovi preko pooblaščenca, ki je lahko pred sodiščem prve stopnje ne le odvetnik, ampak vsak, ki je popolnoma poslovno sposoben (prim. 87. člen ZPP). Pritožničino sklicevanje na pomanjkanje denarnih sredstev za kvalificiranega pooblaščenca je ob tem, ko je splošno znano, da nakup letalske vozovnice za navedeno destinacijo ni poceni, nekorektno. Sicer pa bi lahko, če bi menila, da nima dovolj sredstev zanj, zaprosila pri pristojnem sodišču za brezplačno pravno pomoč.

9. Ker ni bilo razlogov za preložitev naroka, toženka pa je z naroka, na katerega je bila v redu vabljena, izostala, čeprav je sama zahtevala njegovo opravo, je sodišče prve stopnje pravilno izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Zanjo so izpolnjene predpostavke procesnega prava iz 3. odst. 454. člena ZPP. Pri tej sodbi sodišče nič ne ugotavlja, ali so bila sicer dejstva, ki sta jih zatrjevali pravdni stranki, resnična, in ali je bil zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Zato je razumljivo, da o tem sodišču prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni bilo treba pisati. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti, zakaj je tožeča stranka upravičena zahtevati vtoževani zahtevek, je zato neutemeljen.

10. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v okviru dovoljenih pritožbenih razlogov (iz 3. odst. 338. člena ZPP) pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(2) Glej sodna praksa: VS RS II Ips 596/2003, VSL II Cp 3783/2011, I Cpg 1172/2011, I Cpg 268/2012 in druge odločbe, kot tudi teorija: A Galič, komentar 115. in 116. člena ZPP v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, UL RS in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 469 in nasl..