Jedro

Toženec je imel v odgovoru na tožbo pravico navesti, da se upira temelju obveznosti, čeprav tega v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni storil. Logika tožnice, češ da ni bila dolžna pojasnjevati temelja, ker ta ni bil sporen, ne vzdrži. Dolžna je bila pojasniti svojo terjatev, saj toženec v ugovoru na sklep o izvršbi ničesar ni izrecno priznal. Glede na to, da je navedb tožnice v tisti fazi postopka še ni bilo in jih tedaj ni mogel niti poznati, pravilo, po katerem se izrecno neprerekana dejstva štejejo za priznana, še ni moglo učinkovati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v tem sporu majhne vrednosti razveljavilo sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine 2. 4. 2015 (VL 31671/2015), in zavrnilo tožbeni zahtevek.

2. Tožnica se proti sodbi pritožuje zaradi absolutno bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške. Pravi, da temelj [obveznosti] med strankama sploh ni bil sporen, saj je toženec del iztoževanega računa za 570,96 EUR poravnal, in sicer je plačal 285,96 EUR, s čimer je temelj pripoznal. V ugovoru je izrecno navedel, da račun prereka zgolj za 102,96 EUR iz domnevno nepravilno obračunanega DDV-ja in le to je bil predmet spora. Ker temelju toženec ni ugovarjal, ni imela razloga, da ga pojasnjuje, navaja pritožnica. Sicer pa meni, da je v dopolnitvi tožbe izpolnila svoje trditveno in dokazno breme ter ga z odgovorom na odgovor le še dopolnila. Meni, da ta ni bil prepozen in da sodišče ni pravilno uporabilo določb, ki veljajo v sporih majhne vrednosti. Citira sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 158/2009 in komentar k Zakonu o pravdnem postopku glede čl. 452 (N. Betetto). Pritožnica navaja, da je v tožbi pojasnila, da so bili stroški, katerih povrnitev zahteva, plačani in da jih je kasneje prefakturirala oz. porazdelila med uporabnike celotne hiše. 3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita ter brez očitanih relevantnih napak. Sodišče prve stopnje jih ni zagrešilo ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava.

5. Res je sicer, kar pravi pritožnica, da je toženec sklepu o izvršbi izrecno ugovarjal le za 102,96 EUR (iz domnevno nepravilno obračunanega DDV-ja). Vendar je bil sklep o izvršbi razveljavljen v celoti (v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba) in je bilo odločanje o celotnem zahtevku predloženo pravdnemu sodišču. Tožnica se kot upnica zoper ta sklep ni pritožil, zato je postal sporen njen celotni zahtevek in bi ga bila dolžna v tožbi v celoti pojasniti in obrazložiti tako, da bi se vedelo, kaj terja in na kašni podlagi.

6. Tega pa tožnica ni storila. V tožbi (dopolnitev tožbe, vloga z dne 7. 9. 2015) zgolj pojasnjuje tek korespondence med pravdnima strankama glede zavrnitve računa in delnega plačila. Ne drži, da bi pojasnila, da je za tožnika kaj plačala (ter kaj in koliko) in na kakšni podlagi, le nerazumljivo navaja, da „prejeti bruto znesek računa plača in ga kasneje prefakturira oz. porazdeli med uporabnike celotne hiše.“

7. Ne drži tudi, da tega ni bila dolžna storiti, ker toženec temelju obveznosti ni ugovarjal, pač pa ga je pripoznal, ko je sporni račun delno plačal. Pripoznanje dolga ima pomen le za zastaranje terjatve, saj ga pretrga (364. čl. Obligacijskega zakonika), ne pomeni pa to, da se dolžnik plačilu dolga v pravdi ne more več upirati; tožbenega zahtevka namreč z ničemer ni pripoznal. Hkrati pa to pomeni, da mora biti tožničina tožba popolna in sklepčna, skratka v celoti sposobna za obravnavanje utemeljenosti njenega zahtevka. Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, tožničina tožba ni bila takšna: tožnica ni pojasnila, na podlagi česa tožencu sploh zaračunava obratovalne stroške in kako.

8. Toženec je imel v odgovoru na tožbo pravico navesti, da se upira temelju obveznosti, čeprav tega v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni storil. Logika tožnice, češ da ni bila dolžna pojasnjevati temelja, ker ta ni bil sporen, ne vzdrži. Dolžna je bila pojasniti svojo terjatev, saj toženec v ugovoru na sklep o izvršbo ničesar ni izrecno priznal. Glede na to, da navedb tožnice v tisti fazi postopka še ni bilo in jih tedaj ni mogel niti poznati, pravilo, po katerem se izrecno neprerekana dejstva štejejo za priznana (2. odst. 214. čl. Zakon o pravdnem postopku - ZPP), še ni moglo učinkovati. Kako naj bi toženec sploh vedel, pred čem naj se brani, če tožnica ne pojasni, na kakšni podlagi in kaj točno sploh zahteva. Še celo upoštevaje njeno logiko tožba ni sklepčna niti „le glede višine“, saj niti glede tega niti v svoji drugi vlogi ne pojasni, kateri znesek odpade na katero terjatev ter kako, od česa in na podlagi česa je zaračunala in tožencu v plačilo naložila DDV. Zgolj na podlagi tega, da je toženec del spornega računa plačal, sodišče ne more odločiti, da je dolžan plačati še preostali del. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo določb ZPP o sporih majhne vrednosti, saj so tožničine navedbe nezadostne, upoštevaje ne le njeno tožbo („dopolnitev tožbe“), pač pa tudi njeno pripravljalno vlogo (451. čl. in 3. odst. 452. čl. ZPP). Sklicevanje na sklep VS RS III Ips 158/2009 in na komentar ZPP, s katerima se pritožbeno sodišče sicer v celoti strinja, pritožnici zato ne more pomagati.

9. Ker torej razlogi, ki jih ponuja pritožba oz. tisti, ki so v sporu majhne vrednosti upoštevni, niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj tudi ni zaznalo nobenih takih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

10. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP).