Jedro

Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti le iz razlogov po čl. 55 ZIZ in zato ne more biti uspešen ugovor, ki se nanaša na sam izvršilni naslov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: "Ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. In 99/00042-1 z dne 27.5.1999 se zavrne." Stroški upnika za ugovor na ugovor se odmerijo na 10.415,00 SIT, pritožbeni stroški pa na 25.650,80 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi ugodilo predlogu upnika in dovolilo predlagano izvršbo ter stroške upnika odmerilo na 21.480,70 SIT.

Zoper ta sklep o izvršbi je dolžnik ugovarjal in navajal, da trditev upnikov, da dolžnica pravnomočne sodbe v paricijskem roku ni izpolnila, ne drži. Upniki ne navajajo v čem dolžnica ni izpolnila sodbe oziroma s čim posega v lastninsko pravico upnikov na zemljišču parc. št. 49/4. Dolžnica pravnomočno sodbo spoštuje in ne posega na zemljišče upnikov. V svojih nadaljnjih izvajanjih pa dolžnica opozarja na dokumentacijo, ki jo je dobila na območni geodetski upravi, Izpostavi Novo mesto dne 7.6.1999, po kateri je bila v letu 1983 določena meja med spornimi parcelami.

Upniki so na ugovor odgovorili predvsem z navedbo, da dolžnik v svojem ugovoru ni uveljavljal nobenega od razlogov za ugovor v smislu 55. člena ZIZ. Dolžnik se ne vzdrži poseganja v zemljišče upnikov, saj ima v stanovanjskem objektu 5 najemniških družin, zaradi česar se poseganje v lastninsko pravico upnikov na zemljišču parc. št. 49/4 nadaljuje in celo stopnjuje.

Po opravljenem naroku je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnika in sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo, ker je bilo mnenja, da je upnikov predlog za izvršbo preuranjen. Izvršbo bi bilo mogoče dovoliti samo na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe v pogledu zazidanja vhoda v stavbo, vendar upniki takega pravnomočnega izvršilnega naslova nimajo. Bilo je tudi mnenja, da je izvršilni naslov toliko splošen in neopredeljen, da sam po sebi brez konkretizacije kaj to pomeni, ni niti izvršljiv.

Zoper ta sklep se pritožuje upnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po čl. 338 ZPP in predlaga, da višje sodišče sklep razveljavi ter odloči o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi kot o pritožbi in ugovor zavrne. Navaja, da predlog upnikov ni preuranjen, saj upniki razpolagajo s pravnomočnimi in izvršilnim naslovom, paricijski rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti je potekel, po drugi strani pa sodbeni izrek izvršilnega naslova ni preveč splošen in neopredeljen, da ga ne bi bilo mogoče izvršiti, kot pravi sodišče prve stopnje. Iz izreka pravnomočne sodbe je nedvoumno mogoče ugotoviti, kaj se prepoveduje dolžniku kakor tudi pravico, ki je predmet lastninskega varstva pred dolžnikovimi dejanji. Nadalje navaja, da povod za upnikovo tožbo ni bil, če je to sploh relevantno, da s strani dolžnika ni bilo storjeno nič, da bi začel graditi nov vhod v svojo poslovno stanovanjsko stavbo, ampak je bil povod za upnikovo tožbo dolžnikovo neutemeljeno oviranje - vznemirjanje upnika kot lastnika pri izvrševanju njegove lastninske pravice na njegovem zemljišču. Njegova tožba je bila torej obrambno sredstvo proti dolžnikovemu nedopustnemu poseganju v njegovo lastninsko pravico. Prenehanje vznemirjanja pa ne pomeni zgolj prenehanje določenega ravnanja ampak prenehanje samega vznemirjanja nasploh, ki ga dolžnik povzroča s svojimi ravnanji. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, da dolžnikovi najemniki, ki živijo v stavbi kot tudi dolžnikovo osebje vsakodnevno hodijo preko zemljišča dolžnikov, je obstoj vznemirjanj upnikove lastninske pravice nedvomno izkazan.

Na pritožbo je dolžnik odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o izvršbi in zavarovanju določa v 55. členu, da je ugovor zoper sklep o izvršbi mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, zlasti pa še iz 12-tih razlogov, ki so primeroma našteti. Dolžnik nobenega ugovornega razloga ne navaja, niti ne zatrjuje, da obstaja kak razlog, ki preprečuje izvršbo. Če je dolžnik ugotovil, da pripada poslovno stanovanjskemu objektu tam kjer je vhod v stanovanjski del 1,4 m do 1,75 m zemljišča, to še ne pomeni, da lahko tožena stranka posega v parc. št. 49/4, ki je last upnikov. Tudi ni prav nič pomembno iz kakšnega razloga so upniki vložili tožbo, saj tu ne gre za ugotavljanje razlogov, pač pa zato, da se sodba, ki je pravnomočna, izpolni. Izvršilni postopek je namreč namenjen samo in izključno realizaciji pravnomočne sodbe. Sodba, ki je izvršilni naslov pa je povsem jasna in nalaga toženi stranki, da opusti vsakršno poseganje v lastninsko pravico dolžnikov na parc. št. 49/4 in pritožbeno sodišče ne more sprejeti ocene sodišča prve stopnje, da je sodbeni izrek neopredeljen in toliko splošen, da sam po sebi ni izvršljiv. Tudi ni mogoče sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da je upnikov predlog za izvršbo preuranjen, saj je sodba postala pravnomočna 11.11.1998, predlog za izvršbo pa je bil vložen dne 25.3.1999. Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da razlogi, ki so vodili sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru, niso utemeljeni, kajti noben od ugovornih razlogov ni podan, iz kakšnih drugih razlogov pa sklepa o izvršbi ni mogoče razveljavljati.

Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 3. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ ugodilo pritožbi in spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da je ugovor dolžnika zavrnilo.

Ker so upnikom v ugovornem postopku nastali stroški za odgovor na ugovor in stroški za vložitev pritožbe, je pritožbeno sodišče te stroške odmerilo v skladu z odvetniško tarifo in zakonom o sodnih taksah. Odmera je razvidna iz obeh stroškovnikov.