Jedro

Sklep o izvršbi, izdan na podlagi izvršilnega naslova, ne predstavlja novega izvršilnega naslova, razen v delu, s katerim je odločeno o izvršilnih stroških.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je: - v I. točki izreka v delu, ki se nanaša na ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke proti stečajnemu dolžniku M., d. o. o. - v stečaju, v znesku 87.473,09 EUR - v II. točki izreka v delu, ki se nanaša na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice tožene stranke proti stečajnemu dolžniku M., d. o. o. - v stečaju, v višini 87.473,09 EUR na nepremičninah parc. št. 462/1, 462/2 in 463/2, k. o. X. - v III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbena dejanja

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave in izpodbijano sodbo razsodilo: „I. Ugotovi se, da terjatev tožene stranke M. B. proti stečajnemu dolžniku M., d. o. o. - v stečaju, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, pod opr. št. St 311/2010, ne obstaja za znesek 196.299,17 EUR in tudi ne za znesek 87.473,09 EUR.

II. Ugotovi se, da ločitvena pravica tožene stranke M. B. proti stečajnemu dolžniku M., d. o. o. - v stečaju, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, pod opr. št. St 311/2010 v višini 196.299,17 EUR in v višini 87.473,09 EUR na nepremičninah parc. št. 462/1, 462/2 in 463/2, k. o. X., ne obstaja.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 7.113,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po preteku 15-dnevnega plačilnega roka.“

2. Tožena stranka se je pravočasno pritožila proti tistemu delu I. in II. točke izreka te sodbe, ki se nanaša na ugotovitev, da terjatev tožene stranke proti stečajnemu dolžniku M., d. o. o., v znesku 87.473,09 EUR ne obstoji, prav tako pa ne ločitvena pravica za ta znesek na nepremičninah parc. št. 462/1, 462/2 in 463/2, k. o. X. Pritožbo je vložila tudi proti III. točki izreka, v kateri je vsebovana stroškovna odločitev. Uveljavljala je pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov. Podredno pa je predlagala razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

Pojasnilo o delni pripoznavi tožbenega zahtevka

5. Zaradi preglednosti pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je tožena stranka tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke M. B. proti stečajnemu dolžniku M., d. o. o. - v stečaju, za znesek 196.299,17 EUR ter ločitvene pravice v tem znesku na nepremičninah parc. št. 462/1, 462/2 in 463/2, k. o. X., pripoznala. Pritožnik sodbe na podlagi pripoznave ne izpodbija. Predmet pritožbenega preizkusa zato predstavlja le sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku na ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke M. B. proti stečajnemu dolžniku M., d. o. o. - v stečaju, za znesek 87.473,09 EUR ter ločitvene pravice v tej višini na nepremičninah parc. št. 462/1, 462/2 in 463/2, k. o. x, ter odločitev o stroških postopka.

Dejansko stanje

6. Tožena stranka oziroma njen pravni prednik M. K. je v stečajnem postopku St 311/2010 proti stečajnemu dolžniku M., d. o. o., prijavil svojo terjatev in ločitveno pravico na podlagi pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, z dne 28. 3. 1994, opr. št. II P 11/94 (v nadaljevanju Sodba, priloga C1), ter sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani In 2000/00313 z dne 30. 6. 2000 in izvršilnega predloga, ki je njegov sestavni del (v nadaljevanju Sklep o izvršbi, priloga A7 in A8) v skupni višini 351.070,81 EUR. V tem stečajnem postopku mu je bila priznana terjatev v znesku 66.916,02 EUR in ločitvena pravica, s katero je ta terjatev zavarovana, na nepremičninah parc. št. 462/1, 462/2 in 463/2, k. o. X. Za znesek 284.154,79 EUR pa je tožeča stranka kot upnik v stečajnem postopku prijavljeno terjatev prerekala (priloga A6). Zato je bila z dodatnim sklepom o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic kot upnik napotena na vložitev tožbe zaradi ugotovitve neobstoja prerekane terjatve in ločitvene pravice (priloga A3 in A5). S predmetno tožbo tožeča stranka zahteva ugotovitev neobstoja terjatve v nižjem znesku 283.772,26 EUR, kot ga je prerekala. Upoštevajoč izračun izvedenca namreč meni, da znaša terjatev tožene stranke na dan 1. 6. 2010 67.298,55 EUR (torej več kot ji je priznala v stečajnem postopku; priloga A10).

Razlogi za zavrnitev pritožbe

7. Pritožnik neutemeljeno izpostavlja, da ni jasno, kaj predstavlja razliko med priznano terjatvijo 66.916,02 EUR v stečajnem postopku in ugotovljeno višino terjatve s strani prvostopenjskega sodišča v višini 67.298,55 EUR. To je tožeča stranka pojasnila že v tožbi (l. št. 2). Glede na mnenje izvedenca, da znaša terjatev tožene stranke 67.298,55 EUR, je tožeča stranka vložila tožbo za razliko med tem zneskom in zneskom skupaj prijavljenih terjatev v višini 351.070,81 EUR, to je za 283.772,26 EUR. Tisti del terjatve in ločitvene pravice, ugotovitev neobstoja katere tožeča stranka ni zahtevala s to tožbo, tako velja za priznano (prim. tretji odstavek 308. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). Pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.

8. Med strankama ni spora, da se vtoževani znesek 87.473,09 EUR nanaša na znesek kapitaliziranih zamudnih obresti. Tožeča stranka meni, da se obresti obračunavajo tako, kot izhaja iz sodbe, oprte na obračun v izvedenskem mnenju. Tožena stranka pa vztraja, da tečejo od izdaje sklepa o izvršbi dalje zakonske zamudne obresti tudi na znesku glavnice (do izdaje sklepa o izvršbi pravilnosti obračuna izvedenca ne prereka). S tem trenutkom naj bi dolžnik prišel v zamudo, kar naj bi bilo upoštevano tudi v izvršilnem naslovu.

9. Pritožbeno sodišče poudarja, da sklep o izvršbi, izdan na podlagi izvršilnega naslova, ne predstavlja novega izvršilnega naslova (1), razen v delu, s katerim je odločeno o izvršilnih stroških (prim. 17. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju). Zato je podlaga za presojo (ne)obstoja terjatve izključno izvršilni naslov, to je pravnomočna sodba.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je s sodbo odločeno o plačilu 1) tolarske protivrednosti zneska 97.079,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije, veljavnem na dan plačila, z zamudnimi obrestmi od 28. 3. 1994 dalje do plačila, po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled v nemških markah ter 2) pravdnih stroškov v znesku 294.640,00 SIT z obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Povsem enako izhaja iz Sklepa o izvršbi, v katerem so priznani še 3) izvršilni stroški v znesku 65.012,00 SIT in vsi nadaljnji izvršilni stroški z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje izvršilnega predloga dalje. Tako ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje Sklepa o izvršbi ni upoštevalo v celoti, češ da ni upoštevalo prisojenih zakonskih zamudnih obresti. Ker je sodišče na Sodbo, ki predstavlja izvršilni naslov, vezano, ne sme ugotoviti višje (obrestne) terjatve, kot iz nje izhaja. Iz sklepa o izvršbi pa je jasno razvidno, da se prisojene „zakonite zamudne obresti od dneva izdaje izvršilnega sklepa dalje“ in da se nanašajo le na izvršilne stroške, ne pa na celotni znesek, za katerega je sodišče dovolilo predlagano izvršbo.

11. Pritožnik ne more uspeti niti z navedbami, da je takrat veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih omogočal priznanje zakonskih zamudnih obresti z izdajo sklepa o izvršbi ne glede na obresti, določene v izvršilnem naslovu. Zakon o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP) je v 20.a členu res vseboval določbo, da lahko sodišče v primeru spremembe višine zamudnih obresti po nastanku izvršilnega naslova na predlog upnika ali dolžnika s sklepom o izvršbi določi plačilo zamudnih obresti po spremenjeni stopnji. Vendar pa predmetni Sklep o izvršbi obrestne mere iz izvršilnega naslova ni spremenil. Poleg tega pa predmetni Sklep o izvršbi ni bil izdan v času veljavnosti ZIP, pač pa ZIZ. Ta pa opisane izjeme od načela stroge formalne legalitete ne predpisuje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno pojasnilo, da niti iz Sklepa o izvršbi niti iz Sodbe ne izhaja, da bi zakonske zamudne obresti tekle tudi od glavnice od dneva izdaje sklepa o izvršbi, to je od 30. 6. 2000. 12. Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo 157. člena ZPP. Ta določa, da če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, ji mora tožeča stranka povrniti pravdne stroške. Čeprav je tožena stranka zahtevek za znesek 196.299,17 EUR res pripoznala že v odgovoru na tožbo ne drži, da ni dala povoda za tožbo. Sama namreč priznava, da je v stečajnem postopku terjatev napačno prijavila. Tožeča stranka je bila tako primorana to terjatev prerekati in posledično vložiti predmetno tožbo na ugotovitev neobstoja terjatve in ločitvene pravice. Sodišče prve stopnje je zato o stroških postopka pravilno odločilo na podlagi načela uspeha (154. člen ZPP). Prav tako pa ni utemeljen pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. ZPP, češ da stroškovna odločitev ni obrazložena. Za preizkus stroškovne odločitve zadostuje, da je v odločbi navedena le podlaga odločitve, odmera stroškov pa je razvidna iz spisa, na podlagi specificiranega stroškovnika (l. št. 4 v zvezi z l. št. 46; prim. Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten, 2/2008, str. 9). Odločitev o stroških je torej mogoče preizkusiti.

13. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Le kondemnatorni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine predstavlja izvršljivo sodno odločbo in s tem izvršilni naslov. V izvršilnem naslovu mora biti odločeno o materialnopravni pravici oziroma o obstoju upnikove terjatve.