Jedro

Protipravnost ravnanja sodišč oziroma sodnika sodna praksa razume le kvalificirano stopnjo napačnosti, to je nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, ko sodnik zaradi pristranskosti ne uporabi jasne določbe zakona ali jo namerno razlaga v nasprotju s sodno prakso ali če namerno ugotovi relevantne okoliščine v nasprotju z rezultati dokaznega postopka.

Pritožbeno sodišče se povsem strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede statusa državnega odvetništva (oziroma prej državnega pravobranilstva) kot stranke v pravdnem postopku in da opravlja v postopku procesna dejanja po navodilih in usmeritvah stranke, ki jo zastopa.

Davčna uprava vodi le evidence o odmerjenem davku, zato iz lastnih evidenc ni mogla ugotavljati lastništva, davčni organ pa se je pred vložitvijo predloga za zavarovanje v izvršilnem postopku z vpogledom v zemljiško knjigo prepričal, da je lastnik nepremičnin L. d.o.o. (to je prodajalec, ki je tožniku nepremičnine prodal) oziroma njegov pravni naslednik S. d.o.o.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni po vročitvi te sodbe povrniti 1.101,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da mu je toženka dolžna plačati 150.428,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2016 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka z zamudnimi obrestmi po izteku paricijskega roka do plačila, vse pa v 15. dneh in pod izvršbo (točka 1 izreka). V točki 2 izreka pa je tožniku naložilo dolžnost poravnati toženki stroške pravdnega postopka v znesku 8.453,50 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku tega roka.

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlagal postopanje po 355. členu ZPP ter ugoditev pritožbi. Podredno pa je predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov tožnik ni zaznamoval. Pritožbene navedbe in razlogi bodo podani v nadaljevanju te obrazložitve, ko bo nanje odgovorjeno.

3. Toženka je v vloženem odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe, priglasila pa je stroške pritožbenega postopka in zahtevala njihovo povrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v pritožbi navajal, da je nosilno stališče sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati obstoja odškodninske odgovornosti toženke za nastalo škodo zaradi protipravnega ravnanja državnih organov iz razlogov, ker vsako neskladje s pravom še ni podlaga za odškodninsko odgovornost, ker izhajajoč iz narave dela državnih organov niso izpolnjene vse predpostavke civilnega delikta in ker tožnikove navedbe o enotnosti sodne prakse višjih sodišč pred izdajo odločbe Vrhovnega sodišča RS ne držijo. Pri grajanju dela državnih organov se je skliceval prvenstveno na odločbo Ustavnega sodišča RS (USRS) Up-77/2004 z dne 25. 10. 2006. Ne gre za že ustaljeno sodno prakso višjih sodišč, ampak za odločbo USRS, ki že po naravi stvari in stopenjskega postopka ob morebitni neusklajenosti višjih sodišč vodi do USRS, ki bo v takšnem in v podobnih primerih ravnalo tako, kot v odločbi Up-77/2004. Četudi praksa višjih sodišč ne bi bila enotna, bi glede na odločbo USRS morala biti, ta pa je znana vsem sodiščem v državi. Vsako drugačno naziranje vseh na strani toženke vpletenih po tožnikovem mnenju predstavlja najmanj hudo obliko malomarnosti. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da odločba USRS Up-77/2004 s to zadevo nima povezave. Pričakovana pravica, ki ji je nudeno ustavno pravno varstvo, je razširjena na sam pojem in pomen tega, nedvomno popolnoma pravnega termina. Ne gre za konkretno zadevo - dejansko stanje, ki je botrovalo ustavni odločbi, ampak za opredelitev pravnega stanja, zaradi katerega in po katerem bo varovan v varstvu svojih pravic.

Te pritožbene trditve niso utemeljene. Povzete pritožbene navedbe ne izpodbijajo in se ne nanašajo na presojo sodišča prve stopnje o tem, da Okrajno sodišče na Vrhniki in Višje sodišče v Ljubljani nista protipravno ravnala pri odločanju o v izvršilnem postopku podanem tožnikovem ugovoru kot ugovoru tretjega. Povzete pritožbene navedbe se po presoji pritožbenega sodišča nanašajo na očitek o protipravnosti ravnanja Okrožnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Ljubljani pri presoji utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka za nedopustnost izvršbe po njegovi tožbi. Tožnik pa ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tema sodiščema, oziroma njunim sodnikom, tožnik ne očita nekega posebnega protipravnega ravnanja, ravnanja v nasprotju s pravili stroke, kršenja izrecnih določb zakona ali uporabe metod dela, ki nasprotujejo običajnemu načinu opravljanja sodniške službe izven samega sprejema odločitev, da ne konkretizira, zakaj in v čem naj bi sodnica, oziroma sodniki teh sodišč ravnali malomarno ali celo naklepno pri odločanju o njegovem tožbenem zahtevku, da ni zadostil zahtevi po substanciranem navajanju tožbenih trditev o protipravnem ravnanju, da je obema sodiščema očital le napačno zavzeto materialnopravno stališče. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo in tudi navedlo sodno prakso (citiralo je sodne odločbe), da so lahko podlaga odškodninski odgovornosti države za delo sodišča, oziroma sodnika samo grobe kršitve sodniške funkcije, to pa so sodniška samovolja pri razlagi prava, pri ugotavljanju dejanskega stanja, zloraba pooblastil, korupcija in druge grobe kršitve poštenosti postopka. Kot protipravnost ravnanja sodišč, oziroma sodnika sodna praksa razume le kvalificirano stopnjo napačnosti, to je nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, ko sodnik zaradi pristranskosti ne uporabi jasne določbe zakona ali jo namerno razlaga v nasprotju s sodno prakso ali če namerno ugotovi relevantne okoliščine v nasprotju z rezultati dokaznega postopka.

Vrhovno sodišče RS (VS RS) je v odločbi II Ips 257/2015 poudarilo, da so sodni postopki pri nas večstopenjski, sojenje na več stopnjah pa je namenjeno odpravljanju morebitnih napak pri sojenju. To pomeni, da sodna odločba ni protipravna že zato, ker jo višje ali Vrhovno sodišče razveljavi ali spremeni, ker je nepravilna ali nezakonita.

Tožnik je v svojih trditvah navajal, da je v pravdni zadevi po tožbi zaradi nedopustnosti izvršbe po razveljavitvi sodb Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 3358/2008 in VSL II Cp 2257/2011, s sklepom VS RS II Ips 135/2012 bilo njegovemu tožbenemu zahtevku ugodeno v novem sojenju pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani s sodbo II P 866/2015. Po presoji pritožbenega sodišča je to pravno pomembna okoliščina, ker je s tem bila dosežena materialnopravno pravilna odločitev sodišča in je bila s tem sanirana prvotna materialnopravna napačna odločitev. Tudi zaradi tega protipravnosti v ravnanju Okrožnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Ljubljani ni.

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno stališče sodišča prve stopnje, da odločba US RS Up-77/2004 ne obravnava povsem identičnega primera s tožnikovim v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe. Tožnikov pravni naslov za pridobitev lastninske pravice je pogodba, predmet te so bile nepremičnine, na katerih je v izvršilnem postopku zavarovanja pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki upnik, davčni organ (FURS, oziroma DURS), dosegel vknjižbo zastavne pravice na teh nepremičninah, je bil takrat, ko je tožnik plačal davek na promet nepremičnin (torej 18. 4. 2008), sposoben za vpis pridobljene lastninske pravice v zemljiško knjigo v korist tožnika. Odločitev o vložitvi predloga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo je bila v domeni tožnika, ker je bil pravni posel zaključen s plačilom davka, kot to trdi tudi tožnik v pritožbi. Vpis pridobljene pravice v zemljiško knjigo pa ni le tehnične narave, kot zmotno trdi pritožba. Kdor namreč izpolni pogoje za vpis pravice v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice te opustitve (drugi odstavek 8. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla pa se zahteva vpis v zemljiško knjigo, kar je pridobitni način (49. člen Stvarnopravnega zakonika-SPZ).

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila z odločbo VS RS II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012 usklajena sodna praksa. Za enotno (usklajeno) sodno prakso skrbi VS RS (prvi odstavek 109. člena Zakona o sodiščih). Pritožba sicer ne navede zgodnejše odločbe VS RS. Sicer pa upoštevaje neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni zadostil zahtevi po substanciranem navajanju tožbenih trditev o protipravnem ravnanju obeh sodišč ni pravno pomembna časovna okoliščina o poenotenju sodne prakse.

6. Pritožba dalje trdi, da ni na mestu naziranje sodišča prve stopnje glede vloge pravobranilstva (sedaj odvetništva), čeprav drži, da je vezano na navodila organa, ki ga pred sodišči zastopa. Tožnik je prepričan, da funkcija državnega odvetništva presega običajno funkcijo zastopanja države. Državno odvetništvo (pred tem tudi pravobranilstvo) je bilo seznanjeno s tožnikovimi trditvami že ob vložitvi tožbe pri Okrožnem sodišču v Ljubljani v zadevi II P 3358/2008 in mu je moralo biti jasno, da bo glede na odločbo US RS Up-77/2004 tožnik uspel. Pritožbeno sodišče je presodilo, da s takimi trditvami pritožba ne more izpodbiti pravilnosti presoje sodišča prve stopnje, da pri postopanju državnega odvetništva (oziroma prej državnega pravobranilstva) v konkretnem primeru ni mogoče zaslediti protipravnega ravnanja, da je le-to ravnalo skladno z zakonskimi določbami Zakona o državnem pravobranilstvu (ki je veljal od 25. 4. 1997 do 19. 5. 2017), ko je ravnalo v skladu z usmeritvenimi navodili zastopanega davčnega organa, da zato ni bilo dolžno preverjati izpolnjenosti pogojev za vložitev predloga za zavarovanje v izvršilnem postopku, da ima državno odvetništvo v postopku položaj stranke in mu zato ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, če v postopku pred sodiščem vztraja pri svojem stališču in da po določbah ZZK-1 državno odvetništvo ni bilo dolžno predlagati izbrisa vknjižene hipoteke. Prav tako ni ravnalo protipravno, če v novem sojenju ni pripoznalo tožnikovega tožbenega zahtevka, ampak je čakalo na izdajo nove sodbe. Pritožbeno sodišče se povsem strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede statusa državnega odvetništva (oziroma prej državnega pravobranilstva) kot stranke v pravdnem postopku in da opravlja v postopku procesna dejanja po navodilih in usmeritvah stranke, ki jo zastopa.

7. Pritožba še navaja, da je DURS zadržal izvod pogodbe, ker je takšen postopek, to pa le iz razloga, da ima evidenco o pravnih poslih, ki se nanašajo na spremembo lastništva, da je v trenutku, ko je bil davek plačan in je na mizi uslužbenca ostalo potrdilo o tem ter izvod pogodbe, davčni organ vedel, da je na nepremičninah prišlo do spremembe lastništva. Ni stvar v zemljiški knjigi in zaupanju vanjo, gre za organ, katerega funkcija je pobiranje davkov in vodenje evidence o pobranih davkih.

Pritožbeno sodišče se strinja z zgoraj povzeto pritožbeno trditvijo, da je funkcija davčnega organa pobiranje davkov in vodenje evidence o pobranih davkih. Če pa z navedbami, da davčni organ zadrži izvod pogodbe iz razloga, da ima evidenco o pravnih poslih, ki se nanašajo na prenose lastništva, pritožba meni, da je taka evidenca dokaz o lastništvu nepremičnine, je takšno naziranje pravno zmotno glede na določbo 26. člena Zakona o davčni službi, veljavnem v času opravljene odmere davka (z veljavnostjo od 28. 5. 2004 do 11. 4. 2014). Določba 3. člena tega zakona določa področje službe ter organa, po 3. točki 13. člena in 10. točki 12. člena pa vodi evidence le s področja svoje službe.

Dokaz o lastništvu nepremičnine pa je vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo (7. člen ZZK-1), kar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je zapisalo, da davčna uprava (DURS) vodi le evidence o odmerjenem davku, zato iz lastnih evidenc ni mogla ugotavljati lastništva, davčni organ pa se je pred vložitvijo predloga za zavarovanje v izvršilnem postopku z vpogledom v zemljiško knjigo prepričal, da je lastnik nepremičnin L. d.o.o. (to je prodajalec, ki je tožniku nepremičnine prodal) oziroma njegov pravni naslednik S. d.o.o. 8. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zvezi s presojanjem utemeljenosti tožbenega zahtevka v tej pravdi pravilno uporabilo materialno pravo (navedeno v točkah 11, 24, 25, 28 in 34 obrazložitve izpodbijane sodbe), pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, navedlo in pravilno upoštevalo kriterije za presojo protipravnosti ravnanja državnih organov in sodno prakso (v točkah 12, 15, 26, 27 in 38 obrazložitve izpodbijane sodbe) in pravilno presodilo, da tožnik ni dokazal protipravnosti ravnanj davčnega organa, oziroma njegovih delavcev, državnega pravobranilstva, oziroma sedaj državnega odvetništva in tudi ne protipravnosti ravnanj Okrajnega sodišča na Vrhniki, Okrožnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Ljubljani. Torej je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal prvega od potrebnih pogojev za obstoj odškodninske odgovornosti toženke, kar je bilo njegovo trditveno in dokazno breme glede na določbo prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

9. Pritožba ni konkretizirano izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka, niti ni konkretizirala sicer uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča pa izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

10. Ob vsem zgoraj obrazloženem je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora toženki povrniti njene potrebne stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo. Priglasila je pritožbene stroške v skladu z določbami Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 2/2015) v zvezi z določbo prvega odstavka 8. člena Zakona o državnem odvetništvu (Uradni list RS, št. 23/2017), in sicer 1750 točk po tar. št. 21/1 OT za sestavo odgovora na pritožbo, 50 točk po 2. točki prvega odstavka tar. št. 39 OT za poročilo stranki in 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša skupaj 1.101,60 EUR. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da so bili ti priglašeni stroški potrebni in tudi priglašeni v skladu z navedeno pravno podlago, zato mora tožnik toženki v roku 15 dni od prejema te sodbe te stroške povrniti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila, ker jih je toženka zahtevala.

Tožnik pritožbenih stroškov ni niti zaznamoval, zato o teh ni odločeno.

Pritožbeno sodišče je o stroških pritožbenega postopka odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena in v zvezi z 2. členom ZPP.