Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik je bil imenovan v naziv, v katerem se šteje za višjega upravnega delavca. Ob imenovanju v naziv je pravilno obdržal količnik za določitev osnovne plače, ki ga je imel na prejšnji formacijski dolžnosti, ni pa imel pravice obdržati števila plačilnih razredov, ki jih je dosegel z napredovanjem.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 28. 8. 2008 (točka I/1 izreka), da se odločba št. ... z dne 17. 6. 2008 v prvi točki spremeni tako, da se tožnika razporedi v plačilni razred s količnikom 6,00 (točka I/2 izreka), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 1. 5. 2008 dalje obračunati bruto razliko v plači, odvesti pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati neto razliko v plači med dejansko izplačano plačo z upoštevanjem količnika v višini 5,30 in plačo, ki bi jo tožeča stranka morala prejemati z upoštevanjem količnika v višini 6,00, z vsemi pripadajočimi dodatki in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti plačila posamezne plače do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe (točka I/3 izreka), da se odločba št. ... z dne 26. 8. 2008, ki jo je tožena stranka izdala tožeči stranki, v prvi točki spremni tako, da se tožnika razporedi v 42. plačni razred ter pripadajočim dodatkom za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako leto delovne dobe ter dodatkom za stalnost v višini 0,5 % za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let in sicer od 1. 8. 2008 dalje (točka I/4 izreka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 1. 8. 2008 dalje obračunati bruto razliko v plači, odvesti pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati neto razliko v plači med dejansko izplačano plačo z upoštevanjem 39. plačnega razreda ter dodatka za delovno dobo in dodatka za stalnost, oba v višini 0,33 % osnovne plače in plačo, ki bi jo tožeča stranka morala prejemati z upoštevanjem 42. plačnega razreda in dodatka za delovno dobo v višini 0,5 % osnovne plače in dodatka za stalnost v višini 9,00 %, z vsemi pripadajočimi dodatki in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti plačila posamezne plače do plačila (točka I/5 izreka) in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti po sodišču odmerjene stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka paricijskega 15 – dnevnega roka dalje, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo (točka I/6 izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 358,02 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).
Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tožeče stranke, tudi pritožbenih. Navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je določitev količnika 5,30 ob tožnikovi prerazporeditvi pravilna, ker je obdržal količnik, ki ga je imel na prejšnji dolžnosti, napačna, saj ne temelji na predpisih, ki bi se morali upoštevati ob prerazporeditvi tožnika in tako ni v skladu z zakonom. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi, na katerega 31.b člen se je sklicevala tožena stranka je bil sprejet na osnovi 14. člena Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti, ki se je uporabljal do 1. 7. 2004. Tretji odstavek 31.b člena Pravilnika, na katerem temelji odločitev, sodišča določa način določanja količnika ob razporeditvah delavcev na drugo delovno mesto, za kar pa v 14. členu ZRPJZ ni pravne podlage. Tako pravilnik ne bi smel določati nekaj drugega, kot je urejeno v zakonu, saj je ZRPJZ opredeljeval določanje količnikov ob razporeditvah delavcev na drugo delovno mesto v 7. in 16. členu. Ker ZRPJZ ob tožnikovi prerazporeditvi ni bil več v veljavi, saj je veljal Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, bi se moral uporabiti ta zakon. Predlaga, da sodišče poda predlog skladnosti 31.b člena pravilnika z 7. in 16. členom ZRPJZ skladno s c) alineo 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, če pa sodišče nima te pristojnosti, pa bi lahko predlog podal tožnik sam. Navaja še, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna tudi iz razloga, ker 31.b člen pravilnika določa zadržanje doseženega količnika iz prejšnjega delovnega mesta samo za višje upravne delavce, tožnik pa je ta status pridobil šele z razporeditvijo na novo dolžnost. Tako za tožnika 31.a in 31.b člen ne veljata, ker je pred razporeditvijo imel le status upravnega delavca in je tako odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj bi bilo potrebno upoštevati 20. člen ZSPJS in bi tožnik tako obdržal število plačnih razredov napredovanja. Priglaša pritožbene stroške.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da so pritožbene navedbe tožeče stranke v celoti neutemeljene, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo pritožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.
Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, drugih pa pritožba ni izrecno uveljavljala. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in vsebuje jasne razloge o vseh bistvenih vprašanjih, pomembnih za odločbo. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP pojasnjuje: Tožnik je bil z ukazom z dne 16. 4. 2008 imenovan na dolžnost „pomočnik za logistične zadeve“ in v naziv major. Z odločbo z dne 17. 6. 2008 je bil razporejen v plačilni razred s količnikom v višini 5,30. Za to formacijsko dolžnost, ki se opravlja v nazivu major, je v formaciji določen količnik v višini 4,80. Pred tem je bil tožnik imenovan na formacijsko dolžnost „pomočnik za premike in transport (poveljniški center)“ in je bil nazadnje s sklepom z dne 27. 11. 2007 razporejen v plačilni razred s količnikom v višini 5,30. Tako je bil tožnik z ukazom z dne 16. 4. 2008 razporejen na drugo dolžnost in glede na to mu je bila z odločbo z dne 17. 6. 2008 določena plača. Zoper to odločbo o plači je vložil ugovor, ki ga je tožena stranka z določbo z dne 28. 8. 2008 zavrnila kot neutemeljenega. Tožnik je bil nato zaradi uvrščanja dolžnosti in nazivov v plačne razrede z ukazom z dne 25. 8. 2008 preveden na dolžnost „višji častnik za logistične zadeve“, ki se opravlja v nazivu major, pri čemer se prevedba opravi s 1. 8. 2008, dne 25. 8. 2008 pa je bila tožniku izdana tudi odločba o plači, po kateri je bil razporejen v 39. plačni razred. Tudi zoper to odločbo je tožnik vložil ugovor in ker tožena stranka o ugovoru ni odločila, je vloženo tožbo zoper odločbi z dne 17. 6. 2008 in z dne 28. 8. 2008 razširil še na spremembo odločbe z dne 26. 8. 2008 in izplačilo razlike v plači. Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da pri svoji odločitvi ni pravilno uporabilo materialnega prava.
Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 103/2004 – UPB) v 1. odstavku 88. člena določa, da za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če ni s tem zakonom določeno drugače. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) določa, da se glede pravic in obveznosti, ki jih predpisi določajo za višje upravne delavce, za le-te štejejo uradniki v nazivih prve do šeste stopnje (1. odstavek), uradniki v drugih nazivih pa se štejejo za upravne delavce (2. odstavek). Tožnik je bil z ukazom z dne 16. 4. 2008 imenovan v naziv majorja, ki je skladno s 1. in 2. odstavkom 195. člena ZJU ter prilogo I.A Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/2003 in nadalj.) naziv pete stopnje in se glede pravic in obveznosti šteje med višje upravne delavce. Tako zanj po tem imenovanju ni veljala določba 1. odstavka 31.a člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 in nadalj., v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da v primeru, če je zaposleni razporejen na drugo delovno mesto v isti ali nižji tarifni skupini v istem ali drugem organu, za katerega velja ta pravilnik, obdrži število plačilnih razredov, ki jih je dosegel, saj ta za višje upravne delavce ne velja. V 1. odstavku 31.b člena Pravilnika je določeno, da je višji upravni delavec ob imenovanju lahko izjemoma uvrščen v višji plačilni razred kot je uvrščen osnovni količnik delovnega mesta, če je njegovo delo zaradi znanja in izkušenj nenadomestljivo za opravljanje dejavnosti organa ali službe. Po 3. odstavku istega člena pa lahko višji upravni delavec v primeru, da bi imel nižji količnik zaradi razporeditve na drugo delovno mesto v istem ali drugem organu, za katero je določen enak ali višji osnovni količnik, oziroma zaradi imenovanja v drug naziv, za katerega je določen enak ali višji osnovni količnik, obdrži količnik, ki ga je imel na prejšnjem delovnem mestu oziroma v prejšnjem nazivu. Dolžnost, ki se opravlja v nazivu major, ima v formaciji določen količnik za določitev osnovne plače v višini 4,80, zato je bilo pri tožniku glede prenosa plačilnih razredov pravilno upoštevano določilo 3. odstavka 31.b člena Pravilnika in je ob imenovanju v naziv major obdržal količnik, ki ga je imel na prejšnji formacijski dolžnosti oziroma nazivu, v višini 5,30. Ker pa je višji upravni delavec, skladno s 1. odstavkom 31.a člena Pravilnika nima pravice obdržati števila plačilnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu.
Vlada RS je na podlagi 2. odstavka Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 95/07 – UPB, 17/08 in 58/08) in 3. odstavka 58. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/07 in 58/ 08 – ZSPJS) sprejela Uredbo o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 71/08), ki v 4. členu določa, da se naziv major uvrsti v 37. plačni razred. Na podlagi tega se je izvedla prevedba tožnikove formacijske dolžnosti in naziva po dejanskem stanju na dan 31. 7. 2008. Tožniku je bila tako izdana odločba št. ... z dne 26. 8. 2008, s katero je bil preveden v 37. plačni razred in ob upoštevanju dveh napredovanj, ki jih je dosegel do začetka izplačevanja plače po ZSPJS, je bil tako pravilno razporejen v 39. plačni razred.
Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku z odločbo z dne 26. 8. 2008 nista bila nezakonito znižana dodatka za stalnost in delovno dobo, saj sta bila pravilno določena skladno s 35. členom Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008).
Kot izhaja iz že navedenega odločitev sodišča prve stopnje temelji na pravilni pravni podlagi, zato so pritožbeni očitki s tem v zvezi neutemeljeni. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena.
Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, niti ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa skladno s 155. členom ZPP v zvezi s 165. členom ZPP, sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.