Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora skladno z zakonskimi določbami, saj mu je vabilo na zagovor poslala le en dan pred predvidenim dnem zagovora, tako da bi ga prejel šele na dan zagovora ali kasneje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21.8.2008 nezakonit in da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 15.5.2007 in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, na delovno mesto „zidar II.“ in mu obračunati zaostale plače od 28.7.2008 dalje v mesečni višini 550,00 EUR bruto, od bruto osnove plačati pripadajoče prispevke in davke, ter mu izplačati ustrezne neto plače vse do ponovnega nastopa na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v vsakem mesecu dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo. Kar je tožnik iz tega naslova zahteval več ali drugače, je zavrnilo. S sklepom je toženi stranki naložilo, da je za tožnika dolžna povrniti stroške postopka v višini 461,97 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v roku 8 dni od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. Navaja, da sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožniku dne 5.8.2008 sicer poslala vabilo na zagovor, vendar pri tem ni spoštovala zahteve iz 2. odstavka 83. člena ZDR, po katerem bi morala tožnika vabiti na zagovor v roku, ki ne bi smel biti krajši od treh delovnih dni. V zvezi s tem poudarja, da tudi drugačno vabilo z daljšim rokom ne bi v ničemer spremenilo nastalega položaja, saj je tožnik zatrjeval, da sploh ni bil obveščen. Vabilo na zagovor je bilo poslano priporočeno po pošti in na naslov S... cesta, ... , ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi in ta naslov je delodajalec dolžan upoštevati. Tožnik pa je v tožbi navedel nov drugi naslov in sicer Ulica ..., kar je popolnoma nov naslov. Tožena stranka tega naslova ni dolžna upoštevati, saj če nekdo zamenja prebivališče, je dolžan to sporočiti svojemu delodajalcu. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko je poslala vabilo na zagovor tožniku na njegov naslov na S. cesto, ... in če tožnik vabila ni prevzel, sam odgovarja za nastale posledice. Zaradi tega je mnenje, da se tožnik izmika prejemu pošiljk s tem, da zatrjuje drug naslov prebivališča, katerega pa ni prijavil pristojnemu upravnemu organu in katerega sprememb tudi ni sporočil toženi stranki kot delodajalcu. Zaradi takega ravnanja tožnika tožena stranka ne more trpeti škodljivih posledic in tudi, če bi upoštevala daljši rok med vabilom in zagovorom, tožnik pošiljke ne bi dvignil in bi se izgovarjal, da je bila poslana na napačen naslov. Iz navedenih razlog je mnenja, da je izpolnila vse zahteve iz ZDR, zaradi česar je njena pritožba utemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo tistih absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravna odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in k ustrezni razlagi odločitve dodaja: Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, nezakonita. Iz listinskih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožniku formalno pravno sicer dokazala utemeljen razlog za izredno odpoved, kot to določa 2. odstavek 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.), saj kot izhaja iz listinskih dokazov, je tožena stranka tožniku dne 21.8.2008 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker je tožnik neupravičeno izostal z dela dne 28.7.2008 in nato ni prihajal na delo zaporedoma še deset dni. Ker o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, tako ravnanje nedvomno predstavlja odpovedni razlog po določbi 3. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Iz listinskih dokazov tudi izhaja, da je tožena stranka izredno odpoved podala v okviru rokov, določenih v 2. odstavku 110. člena ZDR in da je pred izredno odpovedjo tožniku poslala vabilo na zagovor, pri čemer mu je to vabilo skladno z določbo 87. člena ZDR pravilno poslala na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi.

Ne glede na navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka pri vabilu na zagovor ni upoštevala določbe 2. odstavka 83. člena ZDR, ki med drugim določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Iz vabila na zagovor, ki ga je tožena stranka poslala tožniku dne 5.8.2008 pa izhaja, da je kot datum zagovora tožena stranka tožniku določila 6.8.2008 ob 10.00 uri v prostorih delodajalca, kar pa nikakor ne more biti razumni rok, saj kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je bil tožnik vabljen že za naslednji dan, ko bi v najboljšem primeru lahko šele prejel vabilo, nikakor pa se zagovora ne bi mogel udeležiti. To pa pomeni, da je tožena stranka s takim ravnanjem tožniku ni omogočila zagovora, kar je taka bistvena kršitev postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je že navedena okoliščina zadostni razlog za zaključek,. da je izredna odpoved tožniku nezakonita, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Ostalih pritožbenih navedb, ki za odločitev niso bistvenega pomena, pritožbeno sodišče ni presojalo in se do njih ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Upoštevaje navedeno ter ob dejanski ugotovitvi, da tožena stranka postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni vodila v skladu z določili ZDR, je potrebno zaključiti, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo v obsegu, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).