Jedro

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Glede na ugotovljeno, konkreten primer odstopa od primerov, na katere se sklicuje pritožba, saj je tožnik trpel bolečine v precej daljšem časovnem obdobju, tako rekoč eno leto.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) znesek 20.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2017 dalje do plačila in mu povrniti stroške pravdnega postopka v višini 58,57 %, prav tako je tožnik dolžan toženki povrniti 41,43% njenih stroškov (I. in III. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje toženka. Navaja, da je dosojena odškodnina za nematerialno škodo previsoka. Sodišče prve stopnje ni dovolj kritično povzelo navajanj tožnika in ni v nezadostni meri upoštevalo že izoblikovane sodne prakse za podobne utrpele poškodbe. Meni, da je primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin 6.000,00 EUR, ki je primerljiva z odškodninami, dosojenimi v podobnih primerih. Sklicuje se na sodbo VS 001952, s katero je bila dosojena odškodnina v višini 17 povprečnih plač in VSRS II Ips 287/2005. Nadalje meni, da je primerna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 7.000,00 EUR in se sklicuje na sodbe VS RS II Ips 330/2009, Pdp 342/2017 in Pdp 76/2018. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in tožniku ne dosodi višje odškodnine od 13.000,00 EUR.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnik zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, saj primeri na katere se sklicuje toženka niso primerljivi, tožnik je bil operiran, prav tako je levičar in si je poškodoval levo roko, zato je potrebno upoštevati specifičnosti oškodovanca in dejstvo, da živi sam. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). To načelo pa mora biti vselej upoštevano zgolj tako, da ne privede do različnega obravnavanja oškodovancev zgolj v odvisnosti od vneme posameznega oškodovanca v prikazovanju obsega in teže posledic ter tako da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja presojo tožnikovih posledic v primerjavi tudi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.1

7. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo obe načeli. Natančno in izčrpno je ugotovilo konkretne posebnosti tega primera in svojo odločitev oprlo tako na pisno izdelano izvedensko mnenje, kot tudi na izpovedbo samega tožnika. Ugotovilo je, da je tožnik utrpel delno pretrganje tetive mišice nadgrebenčnice, zaradi slednjega je bila potrebna operacija, ki pa gibljivosti ni izboljšala. Pri operaciji je bilo ugotovljeno vnetje tetive, kar gre v sklop bolezenskih sprememb, ki prav tako povzročajo bolečine, tožnik pa pred poškodbo ni imel nobenih težav z ramenom, poškodba pa je sprožila manifestacijo njegovih številnih težav.

8. Sodišče prve stopnje je iz naslova telesnih bolečin in neprijetnosti tekom zdravljenja tožniku prisodilo odškodnino v višini 8.500,00 EUR, torej 7,23 povprečnih plač. Odškodnino mu je prisodilo upoštevaje izvedensko mnenje izvedenca za medicino ortopedska kirurgija S.T. dr.med., ki je ugotovil, da je tožnik ob sami operaciji ramena trpel hude fizične bolečine v trajanju 1 do 2 dni, srednje hude fizične bolečine so bile prisotne 7 do 10 dni, ves čas je imel opornico, bolečine so bile kljub temu prisotne, ponovno pa so se pojavile po opustitvi opornice in trajale še nadaljnje 3 do 4 tedne. Tako je skupno trajanje srednje hudih fizičnih bolečin ocenil na obdobje 4 do 5 tednov, lahke fizične bolečine pa so bile prisotne 10-12 mesecev in se pojavljajo pri dvigovanju rok nad višino ramen. Tožnik je v posledici poškodbe bil večkrat klinično pregledan, opravljena je bila neprijetna slikovna diagnostika, 1 dan je bil hospitaliziran in operiran. Mesec dni je nosil opornico, opravljal je fizikalno terapijo in bil zdravljen v zdravilišču. Tudi sam tožnik pa je pojasnil, da je imel močno bolečino ob samem škodnem dogodku, slednje ima pa še danes, ko roko poskuša obremeniti, saj je levičar. To se pokaže pri njegovem delu, saj dela z ljudmi, ki jim mora ves čas pomagati in takrat bolečino tudi najbolj občuti.

9. Glede na ugotovljeno, konkreten primer odstopa od primerov, na katere se sklicuje pritožba, saj je tožnik trpel bolečine v precej daljšem časovnem obdobju, tako rekoč eno leto. Zato sodišče druge stopnje ocenjuje, da je dosojena odškodnina povsem primerljiva s podobnimi primeri, na katere se sklicuje pritožba in da ne gre za manj hud primer, kot je opisan v odločbi VS RS II Ips 287/2005, kjer je tožniku bilo dosojena odškodnina iz tega naslova v višini 7,2 povprečne plače, torej tako kot v konkretnem primeru, oz. v zadevi II Ips 330/2009 kjer je bila dosojena odškodnina v višini 7,4 povprečnih plač. Prav tako je v zadevi VS001952 sodišče prisodilo oškodovancu odškodnino v višini 7 povprečnih plač za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v veliko krajšem trajanju.

10. Tožniku je nadalje bila dosojena odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 12.500,00 EUR, kar predstavlja 10,21 povprečnih plač. Izvedenec je pojasnil, da je pri tožniku prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti za cca 10 %. Sama poškodba je dejansko sprožila vse njegove težave in je sprožilni faktor za kasnejše bolezenske spremembe pri tožniku, tako da lahko štejemo, da je vzrok tožnikovih dejanskih težav sama poškodba. S tem pa je tožnik oviran pri vseh aktivnostih, ki zahtevajo dobro gibljivost levega ramena, dvigovanju rok nad višino ramen, seganje po višje ležečih predmetih, oviran je pri oblačenju in slačenju ter opravljanju osebne higiene. Nenazadnje pa je tožnik levičar in poškodba bistveno vpliva na njegova vsakodnevna opravila, saj sedaj za hišna opravila najema pomoč, ne more opravljati pleskarskih del po hiši niti igrati nogometa, prav tako ne zmore vreči niti kamna.

11. Upoštevaje, da je tožnik zaradi poškodbe utrpel 10 % zmanjšanje življenjske aktivnosti, da je omejen pri opravljanju svojega poklica, kjer sedaj opravlja lažja dela, da je ob škodnem dogodku bil star 55 let, da mora pri vsakdanjem življenju vlagati veliko več napora pri vseh delih, da je bila poškodovana njegova močnejša roka, saj je levičar, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je odškodnina v višini 12.000,00 EUR ustrezna in povsem primerljiva s podobnimi odškodninami, na katere se sklicuje pritožba.

12. V zadevah na katere se sklicuje pritožba je bila odškodnina iz tega naslova odmerjena v razponu od 9,5 do 12 povprečnih plač. Zadeva Pdp 342/2017 v kateri je sodišče odmerilo zgolj odškodnini v višini 6 povprečnih plač pa odstopa od ustaljene sodne prakse priznanih odškodnin, ki so po Fisherjevi lestvici opredeljene kot srednje hudi primeri2. Prav tako ni primerljiva zadeva Pdp 76/2018 z dne 17. 5. 2018, kjer je sodišče odmerilo odškodnino v višini 4 povprečnih plač, saj je tam oškodovanec utrpel zgolj 4% zmanjšanje življenjskih aktivnosti, medtem ko je v konkretnem primeru pri tožniku slednja ocenjena na 10%.

13. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno pravilno uporabilo materialno pravo (179. člen OZ), uradoma upoštevnih kršitev pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo, zato je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženka s pritožbo ni uspela, prav tako tožnik z odgovorom na pritožbo v ničemer ni doprinesel k odločitvi sodišča druge stopnje, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (165. v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

1 VS RS sodba II Ips 18/2005 z dne 28. 9. 2006. 2 VSRS II Ips 18/2005 z dne 28. 9.2006, VSRS II DoR 112/2018 7. 6. 2018, VSRS II 877/2007 z dne 29. 11. 2007, VSRS II Ips 558/2004 z dne 22. 6. 2006