Jedro

Tožbeni zahtevek za vračilo dela plače, ki naj bi bila tožniku, ki je predložil ponarejeno diplomo, neutemeljeno izplačan, ni utemeljen, saj je tožena stranka v spornem obdobju plačo izplačevala na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb, ki niso bile spremenjene oz. odpravljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo (I. točka izreka), dovolilo spremembo tožbe. V točki II/1 izreka izpodbijane sodbe je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, na podlagi katerega naj bi ji bil dolžan toženec plačati znesek glavnice v višini 4.185,90 EUR (vračilo preveč izplačane plače za obdobje od 1. 6. 1999 do 23. 11. 2006), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska preveč izplačane plače za to obdobje pa do plačila, kot tudi zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. V točki II/2 izreka izpodbijane sodbe je naložilo tožeči stranki, da je dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške v višini 657,96 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, tožencu pa naloži v plačilo stroške postopka, oziroma podredno, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Tožeča stranka je od toženca zahtevala vračilo razlike v plači, ki jo je prejemal neutemeljeno, saj mu jo je tožeča stranka izplačevala glede na ponarejeno spričevalo, ki ji ga je toženec predložil. Zato je bila tožeča stranka zavedena in je toženca nepravilno napredovala v plačilne razrede. Ker toženec sicer dejansko ni imel zahtevane izobrazbe, po Pravilniku o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 14/94) ne bi mogel napredovati. Terjatev tožeče stranke ni zastarala, saj je imela tožeča stranka možnost terjati izpolnitev obveznosti šele, ko je zvedela za ponarejeno spričevalo, to pa je bilo 23. 10. 2006. Pred tem datumom sploh ni vedela, da njena terjatev zoper toženca obstoji. Glede na to je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo zaradi zastaranja, sklicujoč se na člen 206 ZDR. Nedvomno pa celotni tožbeni zahtevek ni zastaral (za terjatve po 28. 1. 2005), zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi iz tega razloga nepravilna. Sodba nima razlogov o zavrnitvi tožbenega zahtevka za vračilo preveč izplačanih potnih stroškov v višini 64,78 EUR. Temu delu tožbenega zahtevka toženec niti ni ugovarjal. Nesporno je, da je toženec upravičen do plačila za delo, ki ga je v kritičnem obdobju opravljal. Dejstvo, da je toženec to delo opravljal nadpovprečno dobro (za kar je prejel tudi določena priznanja in bil v določenem obdobju tudi ocenjen z najvišjo oceno delovne uspešnosti), pa ne vpliva na to, da mora vrniti znesek neupravičeno preveč izplačane plače. Ko je tožeča stranka izvedela za neverodostojnost spričevala toženca, je odpadla pravna podlaga za napredovanja toženca, s tem pa je nastopila njegova obveznost po členu 190/3 OZ do vrnitve preveč izplačanih zneskov. Ob tem ni pomembno, da tožeča stranka ni nikoli razveljavila ali odpravila dokončnih in pravnomočnih odločb, na podlagi katerih je tožeča stranka tožencu v spornem obdobju obračunavala in izplačevala plačo. Dejstvo je, da je prišlo do neutemeljenega premika premoženja, zaradi katerega je bila tožeča stranka prikrajšana, toženec pa obogaten, med tema dejstvoma pa je podana tudi vzročna zveza.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi smiselno zatrjevano bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožeča stranka v pritožbi le pavšalno in neobrazloženo zatrjuje preostale bistvene kršitve določb postopka) in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke o smiselno zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje del tožbenega zahtevka tožeče stranke zavrnilo zaradi zastaranja (glavnični del za obdobje mesečnih vtoževanih glavnic, ki so dospele v plačilo pred 18. 1. 2005, obrestni del pa za obresti, ki so pričele teči pred 18. 1. 2007) glede na dejstvo, da je tožeča stranka tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložila 18. 1. 2010. V preostalem, nezastaranem delu pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je ta neutemeljen (vključno z vtoževanim zneskom 67,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Glede na to izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožeča stranka je v tem individualnem delovnem sporu od toženca vtoževala vračilo dela plače, ki ga je toženec v vtoževanem obdobju (od julija 1999 do 23. 11. 2006) prejel zato, ker je tožeča stranka pri obračunu plač upoštevala toženčeva napredovanja, ki so bila posledica tega, da je toženec tožeči stranki predložil neverodostojno oziroma lažno spričevalo. Svoj zahtevek je utemeljevala s pravili o neupravičeni pridobitvi.

Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) opredeljuje institut neupravičene pridobitve v členih od 190 do 198. Osnovna predpostavka za uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve je obogatitev na škodo drugega brez pravnega temelja (člen 190/1 OZ). Obveznost vrnitve stvari (ali nadomestne vrednosti, če stvari ni več mogoče vrniti) pa nastane tudi v primeru, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali ki je pozneje odpadla (člen 190/3 OZ). Prikrajšanje ene stranke na račun obogatitve druge stranke mora biti v neutemeljenosti premika premoženja od ene stranke k drugi stranki (bodisi brez podlage bodisi s podlago, ki pa je pozneje odpadla).

V spornem obdobju je toženec prejemal plačo na podlagi odločb, ki jih je izdala tožeča stranka. Te odločbe, ki so postale dokončne in pravnomočne (česar tožeča stranka niti ne zanika), so predstavljale pravno podlago za obračun in izplačilo toženčeve plače, vključno z delom njegove plače, ki jo je prejel ob upoštevanju napredovanj. Z ozirom na navedeno ni mogoče zaključiti, da bi bil toženec za vtoževane zneske obogaten na škodo tožeče stranke brez pravnega temelja (pravni temelj so bile, kot je bilo že ugotovljeno, dokončne in pravnomočne odločbe o njegovi plači). Ker ta pravna podlaga (odločbe o plači) kasneje ni odpadla (tožeča stranka v te odločbe ni posegala), pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani pogoji za ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke na podlagi 190. člena OZ. Učinek dokončnosti in pravnomočnosti odločb o plači velja tako za delavca kot za delodajalca. To z drugimi besedami pomeni, da lahko delavec v času veljavnosti pravnomočne odločbe delodajalca uveljavlja (praviloma) svoje pravice le v okviru te pravnomočne odločbe (tako odločba VS RS opr. št. VIII Ips 71/2008 z dne 24. 3. 2009, VIII Ips 278/2009 z dne 7. 9. 2009) oziroma da je dolžan delodajalec svoje obveznosti iz takšne odločbe tudi izvršiti (upoštevaje takšno odločbo kot pravno podlago za izpolnitev obveznosti). Vse dokler obstaja pravna podlaga za prehod premoženja od ene stranke k drugi, ni neupravičene pridobitve (tako odločba Vrhovnega sodišča RS, III Ips 140/2007 z dne 2. 4. 2010). Dejstvo, da je tožeča stranka ugotovila, da toženec nima ustrezne izobrazbe, ne pomeni, da je s tem odpadla pravna podlaga za izplačilo vtoževane razlike v plači. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi določbo 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) oziroma ustrezne določbe OZ (člen 347 OZ), ko je presojalo utemeljenost ugovora zastaranja toženca, ki ga je ta v postopku podal tako v zvezi z zastaranjem glavničnih terjatev kot v zvezi z zastaranjem vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. Za glavnični del tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve velja petletni zastaralni rok (člen 206 ZDR, člen 346 OZ), za obresti od teh zneskov pa triletni zastaralni rok (člen 347 OZ). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (člen 336/1 OZ). Upnik ima pravico terjati izpolnitev takrat, ko je dospela. Terjatev tožeče stranke do toženca (oziroma obratno) iz naslova (preveč ali premalo) izplačane plače je dospela z dnem zapadlosti vsakokratnega mesečnega izplačila plače. Šele v primeru, ko bi za to izplačilo plače odpadla pravna podlaga, bi začel teči zastaralni rok za vrnitveni zahtevek od prenehanja te pravne podlage (za kar se v bistvu zavzema tožeča stranka v pritožbi).

V zvezi s pritožbenimi očitki o tem, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev neutemeljeno oprlo tudi na dejstvo, da naj bi toženec za kvalitetno opravljanje svojega dela v vtoževanem obdobju prejel določene nagrade oziroma priznanja, pritožbeno sodišče zaključuje, da je s to ugotovitvijo sodišče prve stopnje le podkrepilo svojo ugotovitev, da je toženec svoje delo pri tožeči stranki v spornem obdobju dejansko opravljal (za kar je prejemal tudi plačo v skladu z dokončnimi in pravnomočnimi odločbami). Za opravljeno delo je bil plačan skladno z veljavnimi predpisi.

Sodišče prve stopnje zares ni posebej obrazložilo, zakaj je zavrnilo del tožbenega zahtevka tožeče stranke za vračilo zneska 64,78 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vendar zaradi tega ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP. Tudi ta del zahtevka je bil namreč zavrnjen iz istega razloga kot preostali nezastarani zneski iz naslova razlike v plači. Tožeča stranka je sicer ta znesek vtoževala kot razliko v pripadajočih potnih stroških, ki naj bi jih toženec prejel ob prekinitvi delovnega razmerja zaradi odsotnosti (bolniška in letni dopust). Kot dokaz v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka je vložila v spis kopijo računa št. 06 002666 z dne 12. 1. 2007 (A10), iz katerega pa izhaja, da predstavlja navedeni znesek vračilo preveč izplačane plače za mesec november 2006. Glede na ta dokaz je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da predstavlja tudi ta del tožbenega zahtevka tožeče stranke zahtevek za povračilo preveč izplačane plače. Zato ga je utemeljeno zavrnilo. Tudi v primeru, če bi sodišče prve stopnje obravnavalo ta zahtevek kot zahtevek za povračilo preveč izplačanih potnih stroškov, pa bi bilo potrebno ta zahtevek vseeno zavrniti kot neutemeljen, saj tožeča stranka ni predložila nikakršnih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je tožencu izplačala previsoke potne stroške in da so podani pogoji za vrnitev le teh skladno z določbo 190. člena OZ.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.