Jedro

Vse navedbe, s katerimi dolžnik prereka obstoj terjatve upnika, so neupoštevne; dolžnik bi jih namreč moral uveljavljati v pravdnem postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov.

Izrek

Ugovor se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je štelo ugovor zoper sklep o izvršbi za neutemeljen, zato ga je poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

V pravočasnem ugovoru je dolžnik navedel, da ne dolguje upniku nič, ter zahteval, da se ponovno soočita na sodišču. Zadeva, ki je sedaj na sodišču pod številko Ig 99/00809, se je obravnavala pod številko 2-Pg 375/96, in je bila dokončno zaključena s poravnavo dne 31.12.1998. Nadalje je obrazložil poslovno sodelovanje z upnikom in zahteval vse fakture od leta 1987 do leta 1998 za (med drugim) dolžnika ter predlagal, "da bi povabili priče S.D., D.Č. in B.K.".

V odgovoru na ugovor je upnik navedel, da dolžnik meša svoje obveznosti z obveznostmi drugih družb; upnik se je namreč v postopku II Pg 375/96 poravnal s toženo stranko D... d.o.o. in ne z dolžnikom.

Ugovor ni utemeljen.

2. odst. 53. člena zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da mora biti ugovor obrazložen; dolžnik mora navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Ugovor pa je obrazložen takrat, kadar dolžnik navede pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo (iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS, Pravna mnenja II/99). V izvršilnem postopku se namreč (ponovno) ne presoja (ne)utemeljenost dolžnikove obveznosti, katere izpolnitev mu je bila naložena z izvršilnim naslovom - sodno odločbo, temveč se takšno sodno odločbo oz. izvršilni naslov prisilno izvrši (1. odst. 1. člena ZIZ), ker je dolžnik ni izpolnil prostovoljno. Vse navedbe, s katerimi dolžnik prereka obstoj terjatve upnika, so zato neupoštevne; dolžnik bi jih moral uveljavljati v pravdnem postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pg 485/96 z dne 3.5.1999).

Ugovorna navedba, da se predmetna izvršilna zadeva, pri sodišču prve stopnje vodena pod opr. št Ig 99/00809, nanaša na zadevo obravnavano pod opr. št. II Pg 375/96, ne drži; v konkretni izvršbi se namreč izterjuje obveznost dolžnika, naložena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pg 485/96 z dne 3.5.1999. Sicer pa je v odgovoru na ugovor upnik pojasnil, da je bila v zadevi pod opr. št. II Pg 375/96 sklenjena sodna poravnava med upnikom in tretjo osebo (D... d.o.o.) in ne z dolžnikom.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo ugovor za neutemeljen in ravnalo po 2. odst. 54. člena ZIZ: ugovor poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Sodišče druge stopnje pa ob odločanju o ugovoru ni zasledilo bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka niti nepravilne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP/99, oba v v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je (neobrazložen) ugovor kot neutemeljen zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. tč. 365. člena ZPP/99 v zvezi s 15. členom ZIZ).