Jedro

Za listino, s katero se izkazuje upravičenje do pridobitve lastninske pravice, zakon uporablja pojem pravni naslov. Pravni naslov je lahko pogodba, ali pravnomočna odločba sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, iz katerega izhaja, da se prenaša, vzpostavlja ali ugotavlja lastninska pravica na konkretnem posameznem delu stavbe. Sodišče je ugotovilo, da je lastništvo dela št. 13 in 21 sporno in pri tem pravilno zaključilo, da okoliščina, da udeleženka navedena dela uporablja, še ne pomeni, da je na njih pridobila lastninsko pravico. Prodajna pogodba z dne 3. 9. 1997, iz katere izhaja, da je njen predmet stanovanje na levi strani stopnišča, ki ga sestavlja predprostor, kuhinja, kopalnica, dve sobi ter balkon in ustrezni solastniški delež skupnih prostorov, naprav in delov hiše ter funkcionalno zemljišče, ne omenja kletnih prostorov na nobenem mestu. Glede na navedeno tudi priposestvovanje ne pride v poštev, saj 20. člen ZVEtL-1 šteje, da so verjetno izkazani pogoji za priposestvovanje posameznega dela stavbe, če pridobitelj izkaže, da je izvrševal vsaj deset let trajajočo lastniško posest na posameznem delu, posest pa je lastniška, če je temeljila na pravnem naslovu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o predlogu za vzpostavitev etažne lastnine na stavbi z ID znakom 0000 - 000, stoječi na parceli št. 6 122/3, k. o. 0000 ..., z naslovom ... Med drugim je sodišče v točki III izreka sklepa ugotovilo naslednje splošne skupne dele stavbe: - del z ID znakom 0000 - 000 - 10, - del z ID znakom 0000 - 000 - 13, - del z ID znakom 0000 - 000 - 21, - del z ID znakom 0000 - 000 - 28, - del z ID znakom 0000 - 000 - 29, - del z ID znakom 0000 - 000 - 30, - del z ID znakom 0000 - 000 - 32, - del z ID znakom 0000 - 000 - 33. 2. Udeleženka A. A. (v nadaljevanju udeleženka) je zoper odločitev, da sta dela z ID znakom 0000 - 000 - 13 (klet v izmeri 8,7 m²) in z ID znakom 0000 - 000 - 21 (klet v izmeri 4,0 m²) splošna skupna dela in zaradi česar je v nadaljevanju ugotovilo njeno lastninsko pravico le pri posameznem delu z ID znakom 0000 - 000 - 4, ne pa tudi pri navedenih dveh kleteh, vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko določene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni ali pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo elaborata za vpis v kataster stavb, iz katerega izhaja, da predstavljata oba posamezna dela klet. Njen položaj je identičen s položajem lastnika B. B. V nasprotju z njo je sodišče pri B. B. ugotovilo lastninsko pravico na dveh kleteh. Oba z B. B. sta kupila stanovanje od C. C., ki jo je zastopala D. D. v letu 1997. Ostali lastniki pa so pridobili lastninsko pravico na stanovanjih v letu 2000 in kasneje. Njena prodajna pogodba je bila prva in je verjela pooblaščenki prodajalke, da so kleti zajete v besedilu skupnih prostorov. Obe kleti sta ji bili pred podpisom prodajne pogodbe s strani prodajalke tudi pokazani. Po dve kleti sta pripadali vsakemu stanovanju že od nekdaj in so jih lastniki skladno z medsebojnim dogovorom tudi uporabljali. Postopek po ZVEtL je namenjen presoji, kakšno je pravo dejansko in pravilno pravno stanje na nepremičninah v stavbi. V postopku se kot standard materialne resnice zahteva verjetnost. Sodišče bi se moralo ukvarjati z njenimi trditvami, da sta k stanovanju, ki ji ga je prodala pravna prednica, pripadali tudi dve kleti. Obe sporni kleti je sama uporabljala več kot deset let, potem pa so ju uporabljali njeni najemniki. Naknadno je pridobila še zapisnik o ugotovitvi vrednosti stanovanja in točkovanju iz leta 1983. Sodišče bi se moralo opredeliti tudi do navedb udeleženca E. E. O sporih v zvezi z lastništvom in o pravicah na skupnih delih stavbe se lahko odloča še po pravnomočnosti odločbe v postopku ZVEtL. Udeleženci bi lahko uveljavljali svoje pravice na njenih kleteh, če mislijo, da jim gredo. Izkazani so tudi pogoji za njeno priposestvovanje obeh kleti. Sodišče ji je pravno formalno „odvzelo“ obe kleti z ugotovitvijo, da sta splošna skupna dela stavbe, pri tem pa ignoriralo dosedanje dolgotrajno uporabo, dobro vero in dogovor lastnikov stanovanj v stavbi. Poudarja še, da je bila vseskozi v dobri veri, da h kupljenemu stanovanju pripadata tudi predmetni kleti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Udeleženka v pritožbi pravilno sledi sodišču prve stopnje, ki je v izpodbijanem sklepu poudarilo temeljni cilj Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1)1. Tako postopek po navedenem zakonu ni namenjen reševanju spornih lastninskih vprašanj, ampak da se na čim lažji in ekonomičen način doseže uskladitev nepremičninskih evidenc s pravim dejanskim in pravilnim pravnim stanjem. Postopek zato ne omogoča reševanja spornih lastninskih vprašanj, kar pomeni, da jih nepravdno sodišče ne rešuje samo, niti postopka ne prekine, da bi v primeru spornih dejstev udeležence napotilo na pravdo, kar je z določbo 24. člena ZVEtL-1 tudi izrecno izključeno. Nepravdno sodišče zato skladno z 18. členom ZVEtL-1 odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev, ki jih določa zakon, razen če med udeleženci ni spora o drugačnem stanju ali če je drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega državnega organa. Prav zaradi takšnih značilnosti in rešitev postopka po ZVEtL velja, da pravnomočna odločba v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni materialno, temveč le formalno pravnomočna in tako ne pomeni ovire, da posameznik svoje pravice naknadno ne bi mogel uveljavljati v rednem postopku polne jurisdikcije2. 5. Iz pravila 19. člena ZVEtL-1 izhaja, da v postopku za vzpostavitev etažne lastnine lahko pridobitelj posameznega dela stavbe zahteva vzpostavitev etažne lastnine na posameznem delu samo, če izpolni dokazno merilo, ki ga za to določa zakon, tj. da svoje upravičenje na zadostni stopnji materialne resnice dokaže z ustreznimi listinami. Če tega ne zmore, mora najprej pridobiti tako listino zunajsodno ali v pravdi3. Za listino, s katero se izkazuje upravičenje do pridobitve lastninske pravice, zakon uporablja pojem pravni naslov. Pravni naslov je lahko pogodba, ali pravnomočna odločba sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, iz katerega izhaja, da se prenaša, vzpostavlja ali ugotavlja lastninska pravica na konkretnem posameznem delu stavbe. Sodišče je ugotovilo, da je lastništvo dela št. 13 in 21 sporno in pri tem pravilno zaključilo, da okoliščina, da udeleženka navedena dela uporablja, še ne pomeni, da je na njih pridobila lastninsko pravico. Prodajna pogodba z dne 3. 9. 1997, iz katere izhaja, da je njen predmet stanovanje na levi strani stopnišča, ki ga sestavlja predprostor, kuhinja, kopalnica, dve sobi ter balkon in ustrezni solastniški delež skupnih prostorov, naprav in delov hiše ter funkcionalno zemljišče, ne omenja kletnih prostorov na nobenem mestu. Glede na navedeno tudi priposestvovanje ne pride v poštev, saj 20. člen ZVEtL-1 šteje, da so verjetno izkazani pogoji za priposestvovanje posameznega dela stavbe, če pridobitelj izkaže, da je izvrševal vsaj deset let trajajočo lastniško posest na posameznem delu, posest pa je lastniška, če je temeljila na pravnem naslovu. Ker udeleženka pravnega naslova za lastništvo omenjenih delov stavb št. 13 in 21 nima, je sodišče pravilno štelo za verjetneje, da omenjena dela predstavljata splošna skupna dela stavbe. Takšnega zaključka zapisnik o ugotovitvi vrednosti stanovanja in točkovanju ter zadnja najemna pogodba pritožnice ne moreta spremeniti.

6. Pritožbena navedba, da je dejanska situacija pri udeleženki enaka kot pri lastniku B. B., ne drži. Pri navedenem lastniku je bila zatrjevana uporaba kletnih prostorov (delov stavbe št. 11 in 26) ustrezno izkazana s pravnim naslovom in sicer s prodajno pogodbo z dne 24. 4. 2007, v kateri je navedeno, da pripada njegovemu stanovanju tudi zidani kletni prostor v izmeri 8,25 m² in leseni kletni prostor v izmeri 2,75 m². Tako je bila lastninska pravica na omenjenih delih poleg zatrjevane uporabe izkazana tudi s pravnim naslovom, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče štelo lastninsko pravico omenjenega lastnika na navedenih dveh delih za bolj verjetno.

7. Glede na navedeno se pritožba udeleženke izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku in 3. členom ZVEtL-1).

1 Uradni list RS, št. 34/2017. 2 Predlog ZVEtL-1, poročevalec DZ RS z dne 25. 4. 2017. 3 S tem se zagotavlja, da sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ne bo izgubljalo časa z razreševanjem delnih sporov med posameznimi udeleženci, in bo postopek ostal ekonomičen.