Jedro

Pooblastilo ministru, da podrobneje opredeli merila, ne more biti podlaga za odločitev ministra, da opredelitev obsega, kot je število sofinanciranih programov za posamezno športno panogo, prepusti komu drugemu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 6711-1/2016/286 z dne 14. 11. 2016 se v I. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano I. točko sklepa zavrnil sofinanciranje plače strokovnim delavcem v programih nacionalnih panožnih športnih šol, za športno panogo badminton, izvajalcu A. za strokovnega delavca A.A. V obrazložitvi je navedel, da odloča v ponovnem postopku na podlagi sodbe I U 637/2016. Vlagatelj vloge, B. je kandidiral za športno panogo badminton na javnem razpisu za izbor izvajalcev za sofinanciranje plač strokovnih delavcev v programih nacionalnih panožnih športnih šol za štiriletno obdobje 2016-2020 (Javni razpis). Pri obravnavi vloge je strokovna komisija ugotovila, da je v javnem razpisu, 4. točka, določeno, da so pogoji in merila, po katerih se izberejo izvajalci za sofinanciranje plač strokovnim delavcem v programih nacionalnih panožnih športnih šol, določeni v 22. - 26. členu Pravilnika o načinu in postopku sofinanciranja izvajalcev letnega programa športa (Pravilnik). V drugem odstavku 22. člena Pravilnika pa je določeno, da strokovni svet za tekmovalni šport pri Olimpijskem komiteju Slovenije - Združenje športnih zvez (OKS-ZŠZ), na podlagi predloga Nacionalne panožne športne zveze (NPŠZ), določi število sofinanciranih programov za posamezno športno panogo, ki ga potrdi izvršni odbor OKS-ZŠZ. Tako je izvršni odbor OKS-ZŠZ dne 16. 12. 2015 sprejel sklep, s katerim je določil, da B. za sofinanciranje programov predlaga le en program. Pri obravnavi vloge B., ki je na javni razpis prijavila izvajalca C. in A., je strokovna komisija izbrala za športno panogo badminton kandidata, ki je izbral večje število točk in sicer izvajalca C. s strokovno delavko B.B., in sicer ne glede na število točk, ki so jih dosegli drugi izvajalci v drugih športnih panogah. Določbo 25. člena Pravilnika, da se vloge za sofinanciranje ovrednotijo in razvrščajo glede na skupno število točk v skladu z merili iz 23. člena Pravilnika, je treba namreč razlagati ob hkratnem upoštevanju določbe drugega odstavka 22. člena Pravilnika.

2. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je v zvezi z zahtevkom tožnika za preveritev utemeljenosti sklepa zahtevek zavrnilo ter v razlogih soglašalo z razlogi prvostopnega organa.

3. Tožnik v tožbi navaja, da toženka ni sledila napotkom sodišča iz sodbe I U 637/2016. Navkljub odločitvi sodišča toženka v ponovljenem postopku ni zadostila svoji pojasnilni dolžnosti. Vloga je v delu, ki se nanaša na neizbranega izvajalca (A.), glede na merila iz 23. člena Pravilnika, prejela skupaj 65 točk. Toženka v svoji obrazložitvi navaja, da odločitev temelji na drugem odstavku 22. člena Pravilnika. Posledično lahko tožnik predlaga le en program. Pojasnjuje, da je kot NPŠZ predlagal, da se določita dva sofinancirana programa in ne zgolj eden ter da pri odločitvi OKS-ZŠZ ni sodeloval in se z njo ne strinja. Zaskrbljujoči je zapis, da postopek določitve števila sofinanciranih programov za posamezno športno panogo, ki ga potrdi izvršilni odbor OKS-ZŠZ, sodelovanja ne predvideva. Posledično torej navedbe tožnika ne bi imele nobene pravne podlage. To pa je daleč od duha in namena določil 14. člena Ustave RS kot tudi 2. člena Ustave RS. Toženka je ostala brez vsakega pojasnila o tem, na podlagi katerega kriterija je bilo dodeljeno samo eno mesto za program sofinanciranja. Dodelitev enega mesta je presenetljiva, saj so primerljivim športom dodeljena kar po tri mesta. Pri tem ne gre spregledati, da je v primerjavi z razpisom pred štirimi leti napredoval v najvišji razred športnih panog. Poudariti je še, da število sofinanciranih programov ni merilo, ki ga določa 25. člen Pravilnika. Merila so določena v 23. členu Pravilnika. Način izbire, kot ga zagovarja toženka, ne more biti zakonit, na kar kaže seznam izbranih izvajalcev, ki ga je tožnik pridobil na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ). Iz tega seznama izhaja, da je toženka zbrala 120 izvajalcev, pri čemer je izbirala med skupaj 173 prijavljenimi. Med 120 izbranimi izvajalci bi morali biti tisti, ki so zbrali višje število točk, vendar iz liste izhaja, da je A. izbral 65 točk, kar ga uvršča na 63. mesto. Glede na to, da skladno s Pravilnikom NPŠZ za prvega strokovnega delavca prejme 30 točk, za drugega pa 20, je tako že vnaprej jasno, da ne gre za noben objektivni postopek izbire, saj 10 točk razlike ni moč spremeniti z rezultatom po zgornjih treh alineah, ki skupaj pomenijo razliko kvečjemu 6 točk. Tako dejansko ne gre za razpis, na katerem bi lahko uspel najboljši kandidat oziroma NPŠZ z najboljšimi programi, temveč gre za navidezen razpis, katerega izid piše nekdo drug, v konkretnem primeru OKS-ZŠZ. Ugovarja skladnost Pravilnika z zakonom. Določilo drugega odstavka 22. člena Pravilnika je nezakonito, saj ni dopustno, da OKS-ZŠZ, torej nekdo tretji, določi število sofinanciranih programov za posamezno športno panogo. Sklicuje se na odločbo VS RS, X Ips 282/2014 z dne 1. 6. 2016, ko je Vrhovno sodišče v vsebinsko povsem primerljivem primeru izpostavilo, da Pravilnik ne sme vsebovati določb, za katere v zakonu ni podlage. Predmetni javni razpis pa se je vodil na podlagi 10. in 12. člena Zakona o športu (ZSpo). Po ZSpo pa imajo športna društva in njihova združenja, torej tudi tožnik, pod enakimi pogoji prednost pri izvajanju nacionalnega programa. Zagotovljena je torej nediskriminatornost. Iz ZSpo jasno izhaja, da so se na predmetnem javnem razpisu delila javna sredstva. Razpolaganje z njimi določa Zakon o javnih financah (ZJF). Navedeno pomeni, da lahko o tem, kdo bo prejel proračunska sredstva, odloča le neposredni uporabnik proračuna, torej MIZŠ, ne pa OKS-ZŠZ. Iz ZSpo tudi ne izhaja pooblastilo ministru, da lahko pooblastilo prenese na OKS-ZŠZ. Pravilnik torej ne sme na novo določati pravic in obveznosti. Za določitev podrobnejših meril za izvajanje letnega programa športa ZSpo v prvem odstavku 9. člena izrecno pooblašča ministra in ne OKS-ZŠZ. Torej je ugotoviti, da drugi odstavek 22. člena Pravilnika, če se uporabi na način, kot v predmetni zadevi, torej da OKS-ZŠZ določi število sofinanciranih programov za posamezno NPŠZ, ni v skladu z zakonom. Takšna določba je tudi neskladna z drugim odstavkom 120. in s tretjim odstavkom 153. člena Ustave. Predlaga odpravo 1. točke sklepa z dne 14. 11. 2006 in sklepa z dne 13. 12. 2006 ter povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je organ ponovno (prvič s sklepom z dne 19. 2. 2016) zavrnil sofinanciranje plače strokovnim delavcem v programih nacionalnih panožnih športnih šol izvajalcu A., za športno panogo badminton, za strokovnega delavca A.A. V ponovnem postopku je v sklepu obrazložil, da zavrnitev temelji na sklepu Izvršnega odbora OKS-ZŠZ z dne 16. 2. 2015, s katerim je ta določil, da se B. za sofinanciranje predlaga le en program. Tožnik je z vlogo na javni razpis prijavil dva programa, zato je toženka s sklepom z dne 19. 2. 2016 izbrala program izvajalca C. s strokovno delavko B.B., ki je zbral skupaj 75 točk, izvajalec A. s strokovnim delavcem A.A., ki je zbral 65 točk, pa glede na sklep OKS-ZŠZ z dne 16. 12. 2015, da se B. lahko financira le en program, pa je tudi v ponovnem postopku, iz razloga omejitve števila programov, ki se sofinancirajo, ponovno zavrnil. 7. Toženka utemeljuje, da sklep Izvršnega odbora OKS-ZŠZ z dne 16. 12. 2015 temelji na pooblastilu iz drugega odstavka 22. člena Pravilnika. Po tej določbi strokovni svet za tekmovalni šport pri OKS-ZŠZ na podlagi predloga NPŠZ določi število sofinanciranih programov za posamezno športno panogo, ki ga potrdi Izvršni odbor OKS-ZŠZ. Toženka v izpodbijanem sklepu meni, da gre pri postopku po drugem odstavku 22. člena Pravilnika za avtonomen postopek ter da je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ki v tem postopku ni sodelovalo, navedeno odločitev OKS-ZŠZ dolžno upoštevati pri ovrednotenju in razvrščanju vlog za sofinanciranje plače strokovnim delavcem v programih NPŠŠ.

8. Sodišče navedenemu utemeljevanju ne more slediti. V obravnavani zadevi se postavlja vprašanje, ali ima določba drugega odstavka 22. člena Pravilnika, ki dopušča OKS-ZŠZ, da avtonomno določa število sofinanciranih programov za posamezno športno panogo, podlago v ZSpo. Pravilnik namreč kot podzakonski predpis ne sme vsebovati določb, za katere v zakonu ni podlage. Zakon mora biti vsebinska podlaga za izdajanje podzakonskih predpisov in posamičnih aktov. Ta zahteva izhaja iz tretjega odstavka 153. člena Ustave, ki določa, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo in zakonom, in iz načela vezanosti upravnih organov na Ustavo in zakon (drugi odstavek 120. člena Ustave). Pravilnik torej ne sme na novo določati pravic in obveznosti, kar je v skladu z načelom demokratične in pravne države pridržano Ustavi in zakonu. Ker že načelo delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave) izključuje možnost, da bi upravni organi spreminjali ali samostojno urejali zakonsko materijo, izvršilna klavzula ne sme vsebovati pooblastil, na podlagi katerih bi izvršilni predpisi lahko vsebovali določbe, za katere ni že v zakonu podlage, zlasti pa ne smejo samostojno odrejati pravic in obveznosti. Na podlagi drugega odstavka 7. člena ZSpo se iz javnih sredstev sofinancirajo programi športa, določeni z letnim programom. Po pooblastilu iz prvega odstavka 9. člena ZSpo pa podrobnejša merila za izvajanje športnega programa, ki ga sprejme Vlada, določi minister, pristojen za šport, po predhodnem mnenju Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport. Tretji odstavek 9. člena določa tudi merila za izvajanje letnih programov. Izvajalca letnega programa na državnem nivoju po določbah 10. člena ZSpo izbere ministrstvo, pristojno za šport, na podlagi javnega razpisa, 12. člen pa ministra pooblašča za sprejem izvršilnega predpisa, s katerim podrobneje določi način in postopek izbora izvajalcev letnega programa, sofinanciranje in spremljanje izvajanja programov športa. Tretji odstavek 9. člena ZSpo določa, da merila iz prvega in drugega odstavka tega člena vsebujejo: - razvrstitev športnih panog v skupine glede na vsebino; - razvrstitev športnih panog glede na razširjenost in uspešnost; - programe, ki so v javnem interesu in njihov obseg; - višino sofinanciranja izbranih programov, ki so v javnem interesu.

9. Glede na 3. alineo tretjega odstavka 9. člena ZSpo, da merila vsebujejo tudi programe, ki so v javnem interesu in njihov obseg, določi pa jih minister, kot izhaja iz prvega odstavka 9. člena ZSpo, je ugotoviti, da ZSpo v prvem odstavku 9. člena izrecno pooblašča ministra, da določi "programe in njihov obseg" in ne OKS. Pooblastilo ministru, da podrobneje opredeli merila, ne more biti podlaga za odločitev ministra, da opredelitev obsega, kot je število sofinanciranih programov za posamezno športno panogo, prepusti komu drugemu. Da bi bila OKS pooblaščena, da določi število sofinanciranih programov za posamezno športno panogo, bi moralo izhajati iz zakona. ZSpo pa ji pooblastila za to ni dal, celo izrecno je za določitev obsega programov predpisal, da je v pristojnosti ministra. ZSpo v določbah (5., 7., 8., 15., 31, 53., 68. člena) pooblašča OKS za podajo določenih soglasij, sodelovanje v organih, katerih organiziranje ZSpo predvideva, dodeljevanje licenc, ne pa za sporno določitev števila programov. Tako imenovana izvršilna klavzula (12. člen ZSpo) (zakonska določba, da je treba izdati izvršilne predpise) namreč pomeni, da zakonodajalec izdajo izvršilnih predpisov ni prepustil (v celoti) presoji izvršilne oblasti, temveč ji je z zakonom naložil, da določena vprašanja mora urediti.

10. Toženka bo morala v ponovnem postopku upoštevati pravno mnenje sodišča, izraženo v tej sodbi (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1) in ponovno odločiti o predlogu za sofinanciranje, ki ga je podal tožnik, ne da bi upoštevala drugi odstavek 22. člena Pravilnika oziroma sklep Izvršnega odbora OKS-ZŠZ z dne 16. 12. 2015, ki je omejil število programov tožnice, s katerimi je sodelovala na javnem razpisu.

11. Ker je bilo v obravnavanem postopku napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče je zato na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep v 1. točki izreka odpravilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

12. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 15,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.