Jedro

O prenosu podjetja je vselej mogoče govoriti takrat, kadar pride do spremembe delodajalca, ki podjetje prevzame, le-to pa ohrani svojo identiteto, s čimer so mišljene iste ali podobne dejavnosti, poleg tega pa so pomembne še naslednje okoliščine: tip obrata, prenos nepremičnin, premičnin in pravic, prevzem delavcev, prevzem strank.

V primeru spremembe delodajalca po 73. členu ZDR med delavcem in delodajalcem - prevzemnikom ni predvidena sklenitev nove PZ. Pri prenosu podjetja oz. spremembi delodajalca delavec pri delodajalcau - prevzemniku obdrži vse pravice, ki jih je imel pri delodajalcu - prenosniku, kar pomeni, da ostane v veljavi PZ, sklenjena z delodajalcem - prenosnikom. Prevzeti delavec obdrži PZ, sklenjeno z delodajalem - prenosnikom ne le eno leto, ampak vse dotlej, dokler ta ni odpovedana ali spremenjena. Enoletni rok iz 2. odstavka 73. člena ZDR, v katerem je delodajalec - prevzemnik delavcem dolžan zagotavljati enake pravice kot delodajalec - prenosnik, velja le za previce, ki jih je delavcu zagotavljala KP, ki je veljala za delodaljalca - prenosnika in za delodajalca - prevzemnika ne velja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da niso izpolnjeni pogoji za prenos pogodbenih pravic in obveznosti, da je tožena stranka dolžna tožniku omogočiti opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, mu za čas nezakonite razporeditve izplačati razliko v premalo plačanih obveznostih in mu povrniti povzročene stroške, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje ter mu plačati odškodnino zaradi kršitve pogodbe v znesku 1.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2003 do plačila. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 44.615,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožena stranka ni izvedla pravnega prenosa dela podjetja. Samo oddaja poslovnih prostorov ni prenos dela podjetja. Tožena stranka gostinske dejavnosti ni opustila, iz obvestila sindikata celo izhaja, da jo želi ohraniti, le ob drugačnem načinu izvajanja te dejavnosti. S prenosom se je tožena stranka izognila odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in določenim obveznostim v zvezi s tem. Zastavlja se tudi vprašanje, ali je prenos lahko izveden v primeru daljšega bolniškega staleža. Tožnik je namreč že dalj časa v bolniškem staležu in je bil tudi v času prenosa. Da je pogodba o zaposlitvi kršena, izhaja iz tega, da delodajalec prevzemnik kljub temu, da je poteklo eno leto, s tožnikom ni sklenil nove pogodbe o zaposlitvi. S tem je ostal tožnikov status popolnoma nedefiniran. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, ugoditev zahtevku in povrnitev stroškov postopka. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je izvajanje gostinske dejavnosti prenesla na drug gospodarski subjekt. Tožnik je z njim tudi podpisal pogodbo o zaposlitvi. Ni mu bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, zato njegov bolniški stalež na prevzem ni vplival. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka s pogodbo o prenosu dejavnosti in prevzemu zaposlenih prenesla na I. R. s.p. del dejavnosti v smislu 1. odstavka 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-02, Ur.l. RS št. 42/2002). Pri tem se sklicuje tudi na Evropsko direktivo št. 2001/23/EC o zbliževanju zakonodaje držav članic v zvezi z varstvom pravic delavcev v primeru prenosa obratov, podjetij oz. delov podjetij, ki za prenos podjetja ali dela podjetja opredeljuje prenos ekonomskega substrata, ki ohrani svojo identiteto. Ta je ohranjena, če so pri novem delodajalcu za doseganje ekonomskih ciljev na bistveno podoben način razvrščeni in uporabljeni isti viri. Posledica prenosa je avtomatičen prenos pravic in obveznosti prenosnika iz pogodbe o zaposlitvi, ki obstajajo na dan prenosa na novega delodajalca prevzemnika.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje. Sprememba delodajalca v primeru prenosa podjetja ali dela podjetja je v ZDR-02 urejena v 73. členu. Ta določa, da preidejo v primeru spremembe delodajalca, do katere pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oz. pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve, pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika.

Pritožba prvenstveno nasprotuje ugotovitvi, da je v spornem primeru šlo za prenos dela podjetja. ZDR-02 sicer podrobno res ne opredeljuje, kaj vse se šteje za pravni prenos podjetja, vendar pa je sodišče prve stopnje ta pojem pravilno opredelilo.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je v smislu citirane direktive mogoče o prenosu podjetja vselej govoriti takrat, kadar pride do spremembe delodajalca, ki podjetje prevzame, le-to pa ohrani svojo identiteto, s čimer so mišljene iste ali podobne dejavnosti, poleg tega pa so pomembne še naslednje okoliščine: tip obrata, prenos nepremičnin, premičnin in pravic, prevzem delavcev, prevzem strank. V spornem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil pravni prenos opravljen (s pogodbo), da je del podjetja nadaljeval z dejavnostjo tako, da je prevzemnik ohranil identiteto, nadaljeval z ekonomskimi cilji in na bistveno podoben način razvrščal in uporabil iste vire, kot pri prenosniku. Prevzemnica I. R. s.p. je gostinski lokal na R. ulici (organizacijska enota 81) prevzela v celoti z vso opremo in delavci ter nadaljevala s popolnoma enako dejavnostjo na enak način, kot prenosnik. K temu se je zavezala s pogodbo o prenosu dela podjetja, pri njej pa je tožnik nadaljeval z delovnim razmerjem z enakimi pravicami, kot jih je imel po pogodbi o zaposlitvi s toženo stranko z dne 29.1.2002. Tožena stranka torej tožnikovih pravic s tem, ko je izvedla prenos dela podjetja, ni kršila.

Tako kot evropska Direktiva št. 2001/23/EC za primer prenosa podjetja, dela podjetja, obrata ali dela obrata določa avtomatičen prenos vseh pravic in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ali iz delovnega razmerja (torej podpis nove pogodbe o zaposlitvi ni potreben), tudi naša zakonodaja v primeru spremembe delodajalca po 73. členu ZDR-02 ne predvideva sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem prevzemnikom. V primeru prenosa ohrani delavec pri novem delodajalcu povsem enake pravice, kot jih je imel pri delodajalcu prenosniku, v bistvu ohrani v celoti pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno z delodajalcem prenosnikom. Zato je pritožbena navedba o kršenju pravic, ker po enem letu ni bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, neutemeljena. Zakon ne določa, da mora biti po enem letu od prevzema sklenjena nova pogodba o zaposlitvi. Prevzet delavec ohrani pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno z delodajalcem prenosnikom in tudi pravice iz nje ne le za eno leto, ampak vse dotlej, dokler taka pogodba velja oz. dokler v skladu z zakonom ni odpovedana. Enoletni rok velja le za pravice, ki jih delavcu neposredno, mimo pogodbe o zaposlitvi, daje kolektivna pogodba, ki je veljala za delodajalca prenosnika, za delodajalca prevzemnika pa ne velja (2. odstavek 73. člena ZDR-02). V pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil z delodajalko prevzemnico z dne 5.6.2003 (3. člen) je sicer res določeno, da določbe pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z delodajalcem prenosnikom, ostanejo v veljavi le eno leto. Vendar pa je ta določba v nasprotju z zakonom, zato na tožnikove pravice, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 29.1.2002, ne vpliva. Neutemeljen je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku še naprej omogočiti opravljanje dela in ohranitev vseh pravic po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, saj mu je to zaradi prenosa dela podjetja dolžna zagotavljati delodajalka prevzemnica. Neutemeljena je tudi v pritožbi izpostavljena dilema o dopustnosti spremembe delodajalca v času bolniškega staleža. Bolniški stalež delavca za prenos dela podjetja oz. za spremembo delodajalca ni ovira, saj se status delavca, razen v delodajalcu, v ničemer ne spremeni.

Utemeljeno je zavrnjen tudi zahtevek za plačilo odškodnine, saj zanj ni zakonske podlage.

Ker ni razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in tudi ne razlogov, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo v ničemer ni pripomogel k njeni rešitvi, zato tožena stranka krije sama svoje stroške, ki jih je imela v zvezi s tem na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.