Jedro

Šteje se, da so podane spremenjene okoliščine, ki omogočajo novo določitev rente, če je prišlo do znatnega porasta cen in povečanja življenjskih stroškov v času od zadnje določitve odškodninske rente.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zvišalo mesečno rento, ki jo je tožena stranka dolžna plačevati tožeči stranki, nazadnje določeno s sodbo opr. št. P 7/90 z dne 13.7.1990 v znesku 8.763,00 SIT mesečno in to od 1.12.1991 dalje za mesec december 1991 na znesek 39.534,02 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 6.12.1991 do plačila, zatem pa opredeljeno za vsak mesec posebej v zviševanih zneskih, navedenih v izreku sodbe vse do zneska 75.000,00 SIT, v tem znesku pa od vključno meseca novembra 1992 dalje do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka do dneva plačila. V presežku je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Toženi stranki je bilo tudi naloženo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 31.700,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1993 dalje do plačila.

Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po čl. 353 ZPP. V pritožbi navaja, da se izračun rente ne da preizkusiti, ker iz obrazložitve sodbe ne izhaja, kako je sodišče izračunalo prisojeno rento za posamezne mesece. Toženi stranki tudi ni bilo predloženo izvedensko mnenje J. F., ki je to mnenje predložil sodišču dan pred glavno obravnavo. Tožena stranka tudi ni prejela od sodišča podatkov, ki se nanašajo na višino pokojnine tožeče stranke za leto 1991 in 1992, kljub temu, da je za te podatke prosila z dopisom. Poleg tega je bilo na glavni obravnavi 13.10.1993 soglasno sprejeto med strankama, da se bodo obresti obračunavale od dneva odločitve naprej in je zato izrek sodbe v nasprotju s to odločitvijo. Sicer pa je tožena stranka ob preizkusu izračuna višine rente v postavki C za obdobje januar 1993 do maja 1993 ugotovila precejšnje razlike, ker očitno pokojnini ni bil prištet poračun, označen na obvestilih ZPIZ. Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na novo odločalo o višini rente, čeprav je ugotovilo, da so pri tožeči stranki ostali vsi pogoji nespremenjeni. Nadalje je nekritično sledilo izvedencu in je zneske, ugotovljene v prejšnjih sodbah pri določanju rente, le valoriziralo. Seveda določitev zneskov z revalorizacijo ni pravilna in bi moralo sodišče ugotavljati za posamezne škode, če sploh so, dejansko višino kolikšna je oškodovankina škoda. Če pa se upoštevajo poleg rente še ostali tožničini dohodki, t.j. invalidska pokojnina, dodatek za pomoč, invalidnina, znese vse to 93.550,36 SIT, kar je dvojni osebni dohodek, ki ga prejemajo delavci na istem delovnem mestu, kot ga je opravljala tožeča stranka pred nastalo poškodbo.

Pritožbeno sodišče naj zato izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišču prve stopnje očitane procesne krštive niso podane. Iz obrazložitve sodbe je jasno razvidno, na kakšen način je sodišče prve stopnje izračunalo novo višino rente, ki jo je za tožečo stranko dolžna plačevati tožena stranka. V vseh sodbah doslej, tako v prvi z dne 29.1.1986, opr. št. P 233/84 kot tudi v sodbah, ko je bila renta zvišana (P 165/86 z dne 10.1.1989 in P 180/89 z dne 9.2.1990, nazadnje pa v P 7/90 z dne 13.7.1990) je bil uporabljen enak sistem za ugotovitev tožničine materialne škode. Odškodninsko rento sestavljajo postavke A (povečani stroški osebne higiene, rekreacije, pomoči v gospodinjstvu in dietna ter posebna prehrana), postavka B (izguba dohodka na kmetiji - 60 ur na mesec) in postavka C (razlika med osebnim dohodkom, ki bi ga prejemala, če bi bila še zaposlena in invalidsko pokojnino, ki jo prejema). Izračun postavke C je enostaven, saj so v spisu podatki ZPIZ (list 70) in E. Cerkno (list 67), iz katerih je razvidno, da je sodišče napravilo pravilen izračun in zneski, ki tvorijo postavko C, pomenijo razliko med enimi in drugimi zneski. Ni dvoma, da so podatki ZPIZ pravilni in da so v njih upoštvani vsi zneski, ki jih je iz naslova invalidske pokojnine prejela tožnica.

Kar se tiče izračuna sedanje tožničine škode, kot je obsežena v postavkah A in B, je treba toženo stranko opozoriti, da se je s tožečo stranko na glavni obravnavi dne 13.10.1993 (list 74) izrecno dogovorila, oz. je soglašala s tem, da se izguba dohodka za delo na kmetiji in pa škoda zaradi povečanih stroškov (to sta postavki B in A) ugotovi na podlagi indeksa porasta teh stroškov od zadnje določitve teh stroškov do odločitve v tem postoku in sicer po cenah na dan odločanja v tem postopku. Sodišče prve stopnje je ravno na tak način valoriziralo zneske v obeh odškodninskih postavkah, zato so sedaj pritožbene trditve o tem, da valorizacija ni primeren način izračuna tožničine sedanje škode in da bi bilo potrebno ugotavljati dejansko škodo, v nasprotju s podatki v spisu, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Res navedenemu dogovoru med strankama sledi zapis, da se zamudne obresti določijo od dneva odločitve dalje, vendar pa je takoj za tem zapisom tožeča stranka precizirala tožbeni zahtevek, v katerem pa je ponovno zahtevala obresti od vsakega zapadlega obroka dalje. Sodišče torej ni odločilo v nasprotju s soglasjem pravdnih strank, kot to glede pričetka teka obresti zatrjuje pritožba.

Končno ne gre za procesno kršitev, če toženi stranki ni bil poslan izvod izvedeniškega mnenja pred obravnavo. Na naroku glavne obravnave dne 23.4.1992 (list 10) sta se pravdni stranki dogovorili, da naj sodišče povabi izvedenca finančne stroke na glavno obravnavo, da bo opravil revalorizacijo zneskov glede potreb tožnice. Izvedenec J. F. je svoje izvedeniško mnenje dostavil sodišču dan pred zadnjim narokom glavne obravnave, kot je razvidno iz razpravnega zapisnika. Tožena stranka je imela vso možnost, da to mnenje fotokopira, pa tudi tožeči stranki ni bilo poslano. Sicer pa sodišče ni dolžno pošiljati pravdnim strankam posameznih listinskih dokazov iz spisa, zato so trditve o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka tudi v tem pogledu neutemeljene.

Tudi ne drži pritožbena trditev, da ni mogoče preizkusiti izračuna mesečne rente v postavkah A in B tabele v sodbi. Kot je že zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje po poprejšnjem sporazumu pravdnih strank naložilo izvedencu, da opravi valorizacijo prej določene rente iz teh dveh postavk. Izvedenčevo mnenje na listu 71 vsebuje, oprto na podatke Zavoda Republike Slovenije za statistiko z dne 13.8.1993 (priloga C 1 spisa) indeks rasti cen življenjskih potrebščin in osebnih dohodkov ter izračun za dan 30.6.1993 obojih zneskov, sodišče prve stopnje pa je po enakem ključu računalo posamezne mesečne zneske od zahtevka za december 1991, ko je bila tožba vložena, dalje pa vse do zneska 75.000,00 SIT od 1.11.1992 dalje.

Ključ za izračun je podan, podatki so v spisu, ni pa potrebe v sodbo navesti celotnega izračuna posameznih postavk, ki sestavljajo tožničino odškodninsko rento.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče tudi ni našlo nobenih procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (člen 365/II v zvezi s členom 354/II ZPP). Ta pritožbeni razlog torej tožena stranka neutemeljeno uveljavlja.

Dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Kot je že zgoraj ugotovljeno, je bil način izračuna nove tožničine odškodnine med strankama sporazumno dosežen. Ugotovitve v sodbi so v skladu s podataki v spisu in z izvedeniškim mnenjem, v katerega pa tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov.

Tudi materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo.

Oprlo se je na določilo čl. 196 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da sodišče lahko na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, če se znatneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe. Nedvomno so porast življenjskih stroškov in sicer vplivi inflacije takšna sprememba okoliščin, ki narekujejo spremembo višine odškodninske rente. Pritožba spregleda, da se ta okoliščina ne more šteti kot novota samo v preživninskih pravdah, ker se te ravno zaradi zviševanja življenjskih stroškov redno valorizirajo že po upravni poti. Tožnica pa mora vsakokrat s tožbo uveljavljati nove odškodninske zneske kot mesečno rento. Končno pa je treba k navedbi pritožbe, koliko višja je ta renta kot bi znašal osebni dohodek tožnice, če bi še redno delala, opozoriti na izredno veliko škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela s škodnim dogodkom, ki je podlaga odškodnini. Tožnica je hroma od pasu navzdol, ne more kontrolirati odvajanja blata in vode, odstranili so ji vranico, pa tudi eno ledvico, vsled česar ima še druge zdravstvene težave, ki pa so bile vse upoštevane, ko se je prvič določala renta, obsežene pa so podrobneje v izvedeniškem mnenju prof. dr. B. K., ki je priloženo tudi temu spisu (za listom 38).

Ker torej ni podan noben od pritožbenih razlogov, je bilo treba pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti.