Jedro

Pravnega interesa za upravni postopek ter aktivne legitimacije in pravnega interesa za upravni spor ni mogoče enačiti. Za ugotovitev obstoja navedenih predpostavk v zvezi z upravnim sporom je pomembno, da je bil s tožbo izpodbijani sklep izdan tožnikoma in da je bila z njim sprejeta za tožnika neugodna odločitev. Tožnika sta po 19. členu ZUS-1 aktivno legitimirana za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep.

Pristojni organ na podlagi vloge gostinca za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času o tem odloča (gre za upravno odločanje v smislu ZUP) in da tako tudi v primeru, ko ob izpolnjenih ostalih pogojih soglaša s predlaganim podaljšanim obratovalnim časom in zato s strani gostinca predlagani razpored obratovalnega časa na s Pravilnikom o merilih za določitev obratovanlnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost predpisanem obrazcu potrdi, s tem odloči o njegovi vlogi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Občinske uprave Občine Vipava, št. 321-0023/2017-21 z dne 23. 2. 2018, se odpravi in se zadeva istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

III. Zahteva gostilne A.A. s.p. za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. S sklepom, št. 321-0023/2017-21 z dne 23. 2. 2018 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) je Občinska uprava Občine Vipava (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) sklenila, da se zavrže zahteva za izdajo odločbe o obratovalnem času gostilne A.A. s.p., ki sta jo po pooblaščenki vložila tožnika (1. točka izreka) in da s tem postopkom niso nastali stroški postopka (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedeno, da sta tožnika po svoji pooblaščenki dne 22. 2. 2018 na Občino Vipava (v nadaljevanju: toženka) vložila zahtevo za izdajo odločbe v zvezi z obratovalnim časom gostilne A.A. s.p., (v nadaljevanju: gostilna A., gostinec ali zainteresirana stranka). Prvostopenjski organ je zahtevo zavrgel. Pri tem citira določbo 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), po kateri se zahteva stranke zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Navaja, da je na podlagi 13. člena Pravilnika o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (v nadaljevanju: Pravilnik)1, občinski organ gostilni A. potrdil urnik obratovalnega časa za leto 2018 na predpisanem obrazcu (ni izdal odločbe) ter ga vročil gostincu. Niti če bi bila v zadevi morebiti izdana odločba, se tožnikoma ne bi vročala, ker nista stranki v postopku potrjevanja urnika omenjene gostilne.

3. Pritožbo tožnikov zoper izpodbijani sklep je Župan Občine Vipava (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) z odločbo, št. 321-0023/2017-25 z dne 22. 3. 2018 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) zavrnil in še odločil, da v tem postopku niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi ponavlja razloge izpodbijanega sklepa in dodaja, da Pravilnik ne določa, da so sosedje stranka v postopku potrjevanja urnika gostinskega obrata.

4. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in sta zato vložila tožbo v upravnem sporu. V tožbi pojasnjujeta, da sta solastnika vsak do 1/2 nepremičnin s parc. št. 151/39 in 151/40 k.o. ..., ki v naravi predstavljata stanovanjsko stavbo s funkcionalnim zemljiščem, na naslovu ..., v kateri tožnika tudi prebivata. Njuni parceli na severni strani mejita na parc. št. 151/19 k.o. ..., na kateri je lokal, v katerem gostinec opravlja gostinsko dejavnost. Stanovanjska hiša tožnikov je od lokala oddaljena le približno 6 m, pri čemer je njuna spalnica zaradi konfiguracije terena v višini tlakovanega dvorišča, ki ga gostinec uporablja kot teraso (z večjo površino in več mizami, kot mu je bilo dovoljeno z lokacijskim dovoljenjem z dne 23. 11. 1994). Zaradi hrupa iz gostinskega lokala (vsa okna le-tega so obrnjena proti hiši tožnikov), predvsem z dvorišča, ki je prekomeren zlasti po 22.00 uri (kot izhaja iz zapisov prve tožnice in o čemer je bila obveščena policija), ter ostalih imisij (vonj ipd.), do katerih prihaja, ker gostinec ne spoštuje k spremembi namembnosti danega soglasja tožnikov z dne 24. 10. 1994, ki je vključeno v omenjeno lokacijsko dovoljenje, ker ne spoštuje gradbenega dovoljenja in posledično ne deluje skladno z izdanim uporabnim dovoljenjem, so življenjske razmere tožnikov nevzdržne. Zato sta z drugimi prizadetimi neposrednimi sosedi gostinskega lokala na toženko 21. 9. 2017 vložila pritožbo. Glede na to pritožbo je pri toženki na podlagi njenega vabila 12. 10. 2017 potekal sestanek, na katerem je bilo dogovorjeno, da se bo situacijo spremljalo in do 15. decembra, ko bi moral gostinec prijaviti urnik za prihodnje leto, videlo, ali se je stanje popravilo, pred potrditvijo obratovalnega časa za prihodnje leto pa se bo ista skupina ponovno sestala in dorekla končne zaključke. Tako je bil 12. 12. 2017 pri toženki na podlagi njenega vabila ponovno sestanek, ki pa ni potekal skladno z določbami ZUP in katerega cilj je bil zastopanje zasebnega interesa gostinca in ne javnega interesa, na kar je kazalo tudi obnašanje župana, ko sta tožnika naslednjega dne vložila predlog glede obratovalnega časa z dne 13. 12. 2017. Tožnika sta nato po svojih pooblaščencih dne 20. 12. 2017 toženki poslala dopis z natančno obrazložitvijo, zakaj nasprotujeta podaljšanju obratovalnega časa. Kljub pričakovanju poštene in zakonite odločitve se to ni zgodilo, saj ju je župan toženke (ki za odločanje v zadevi niti ni pristojen) z dopisom z dne 22. 12. 2017 obvestil, da je bilo gostincu izdano soglasje k podaljšanemu obratovalnemu času gostilne A. za leto 2018. Ker toženka ni postopala po določbah ZUP in Statuta Občine Vipava (tožnikoma bi moral biti priznan položaj stranskega udeleženca in izdana odločba, zoper katero bi bilo možno pravno sredstvo), je bila 9. 1. 2018 vložena zahteva za dostavo ustrezne odločbe z obrazložitvijo in pravnim poukom, na katero pa se toženka ni odzvala in je bila zato 21. 2. 2018 ponovno vložena zahteva za izdajo odločbe, nakar je bil izdan izpodbijani sklep.

5. V nadaljevanju tožnika kot nepravilno zavračata stališče, da sosedje niso stranka v postopku potrjevanja urnika gostinskega lokala. Pri tem izpostavljata določbe 12. člena Zakona o gostinstvu (v nadaljevanju: ZGos) in 43. člena ZUP, stališča sodne prakse, določbe drugega in tretjega odstavka 4. člena Pravilnika ter 4. člena Odloka o merilih za določanje podaljšanega obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (v nadaljevanju: Odlok), ki ga je sprejela toženka. Po mnenju tožnikov je Odlok skromen in slab, kot tak omogoča arbitrarno odločanje, zato se postavlja vprašanje njegove zakonitosti in ustavnosti. V zvezi z merilom značilnosti območja iz 4. člena Odloka poudarjata, da se gostilna A. nahaja v naselju ... na območju, ki je že od leta 1985, ko sta kupila zemljišče, na katerem sta nato zgradila stanovanjsko hišo, opredeljeno kot stanovanjsko, in sicer gre za strnjeno naselje oziroma spalno območje. Podaljšani obratovalni čas kot izjema ne more biti v škodo stanovalcev v neposredni bližini, na katere ima obratovanje lokala neposreden vpliv, zato bi jih (med njimi tudi tožnika) pristojni organ moral pritegniti v postopek odločanja o izdaji soglasja k podaljšanemu obratovalnemu času ter jim priznati status stranskega udeleženca. V dokaz svojih navedb se sklicujeta na: redni izpis iz zemljiške knjige za parc. št. 151/39, 151/40 in 151/19 k.o. ..., lastnoročni zapis prve tožnice glede dogajanj v lokalu, pritožbo z dne 21. 9. 2017 s prilogami, skrajšani zapisnik sestanka z dne 16. 10. 2017, dopis z dne 13. 12. 2017 - predlog glede obratovalnega časa, dopis z dne 20. 12. 2017, dopis župana z dne 22. 12. 2017, zahtevo z dne 9. 1. 2018, zahtevo z dne 21. 2. 2018, izpodbijani sklep, pritožbo zoper ta sklep in drugostopenjsko odločbo, predlagata pa tudi zaslišanje strank. Sodišču predlagata, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in v zadevi samo odloči tako, da tožnikoma prizna lastnost stranke v postopku v zvezi z odločanjem o podaji soglasja k podaljšanemu obratovalnemu času gostilne A. za leto 2018 ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno obravnavanje in odločanje z navodilom, da po izvedenem postopku izda ustrezno odločbo; podrejeno pa predlagata, da sodišče izpodbijani odločbo (pravilno: sklep) odpravi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno obravnavanje in odločanje. Zahtevata, da jima toženka povrne stroške tega sodnega postopka in tudi predhodnega postopka pri toženki.

6. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe in dokaze ter sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek oziroma tožbo zavrne, tožnikoma pa v plačilo naloži stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Opozarja na nesklepčnost tožbenega zahtevka. Tožnika sta z vlogo z dne 21. 2. 2018 podala zahtevo za izdajo odločbe v zvezi z obratovalnim časom gostilne A. za leto 2018, s tožbo pa zahtevata nekaj drugega, kot je predmet izpodbijanega sklepa. Doslej na toženko nista naslovila nobene uradne zahteve, da se jima v zadevnem postopku prizna status stranke. Zato nimata pravnega interesa za ta upravni spor. Skladno s četrtim odstavkom 43. člena ZUP mora namreč oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes. Tožnika pravnega interesa za tožbeni zahtevek ne izkazujeta tudi zato, ker glede na 42. člen ZUP ne moreta biti stranki v postopku izdaje soglasja za podaljšani obratovalni čas gostilne A.. Takšen postopek lahko po drugem odstavku 4. člena Pravilnika sproži le gostinec in samo ta ima tudi glede na 2. člen Odloka lahko status stranke; lastnik sosednjega objekta bi lahko imel kvečjemu kakšen drug status (stranskega udeleženca), ki pa ga tožnika doslej nista zahtevala. Sicer pa niti zakon niti podzakonski akti oziroma akti samoupravne lokalne skupnosti ne predpisujejo, da bi imeli sosedje status stranke v postopku določanja obratovalnega časa gostinca. Ta na predpisanem obrazcu, ki je priloga Pravilnika, odda prijavo obratovalnega časa gostinskega obrata, ki vsebuje tudi vlogo za izdajo soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času. Prvostopenjski organ je pridobil mnenje Krajevne skupnosti ..., ki je soglašala s podaljšanim obratovalnim časom gostilne A., ugotovil, da merila iz 4. člena Odloka omogočajo podajo soglasja za podaljšanje obratovalnega časa, in na tej podlagi 22. 12. 2017 gostincu podal soglasje ter na predpisanem obrazcu potrdil podaljšani obratovalni čas skladno z veljavno zakonodajo. Toženka se sklicuje, da ustaljena sodna praksa občinam daje avtonomijo pri tem odločanju (sodba tega sodišča v zadevi I U 932/2010), kot neresnične zavrača tožbene očitke o diskriminatornem in samovoljnem ravnanju župana ter njegovem arogantnem obnašanju. Sicer pa predmet tega spora ni vsebinska presoja podanega soglasja za podaljšani obratovalni čas, ampak le obstoj pravnega interesa tožnikov za njuno vlogo z dne 21. 2. 2018, to je sprožitev postopka za podaljšani obratovalni čas gostinca, za kar nista aktivno legitimirana. Toženka se sklicuje na upravne spise zadeve in predlaga zaslišanje svojega župana.

7. Tožnika v prvi pripravljalni vlogi vztrajata pri tožbenih navedbah in zavračata navedbe iz toženkinega odgovora. Vlogo z dne 21. 2. 2018 sta vložila glede na določbe 222. člena ZUP in 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ter z njo toženko le pozvala, da o njuni zahtevi, ki sta jo podala 20. 12. 2017 (in odločitev o njej zahtevala tudi z vlogo z dne 9. 1. 2018), odloči v dodatnem roku 7 dni. Iz vlog tožnikov z dne 21. 9. 2017, 20. 12. 2017 in 9. 1. 2018 izhaja, da sta (v vsaki od njih) od toženke zahtevala vključitev v postopek odločanja o podaljšanju obratovalnega časa (jima prizna status udeleženca), zaradi česar naj tudi izda ustrezno odločbo, zoper katero bosta imela pravna sredstva. Toženka je v izpodbijanem sklepu navedla, da naj bi odločala le o zahtevi z dne 22. 2. 2018 (ki je bila dejansko vložena 21. 2. 2018), kar je, kot sta tožnika ugovarjala že v pritožbi, procesna kršitev oziroma neskladje med izrekom in obrazložitvijo, saj iz te izhaja, da je toženka odločala tudi o njunih zahtevah z dne 20. 12. 2017 in 9. 1. 2018. Tožnika imata za vodenje postopka pravni interes, ki sta ga tudi obrazložila. Njune pravice do udeležbe v postopku odločanja o podaljšanju obratovalnega časa se toženka zaveda, zato je po prejemu pritožbe z dne 21. 9. 2017 sklicala sestanek dne 12. 10. 2017. V obravnavanem primeru ni relevanten 42. člen, ampak 43. člen ZUP, po katerem ima pravico udeleževati se postopka stranski udeleženec, ki v tujem postopku varuje svoj interes, da odločitev v zadevi ne bi posegla v njegov pravno varovani položaj. Tožnika dodajata, da je ravnanje gostinca v nasprotju tudi s 75. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), ker svojo nepremičnino uporablja tako, da onemogoča uporabo nepremičnine tožnikov. Območje je v prostorskih planih opredeljeno kot stanovanjsko. Ker tožnikoma ni bila dana možnost udeleževati se postopka, so kršene njune ustavno zagotovljene pravice, vključno s pravico do zdravega življenjskega okolja. Gre za nerazumno in neuravnoteženo ter arbitrarno odločitev. Toženka ni upoštevala vseh meril iz 4. člena Odloka, in sicer značilnosti območja, kot tudi ne merila zagotavljanja javnega reda in miru.

8. O tem upravnem sporu je bil obveščen tudi gostinec, ki v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe, dokaze in pravna naziranja, ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne in tožnikoma naloži v plačilo stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pridružuje se stališčem toženke iz njenega odgovora na tožbo ter dodaja, da je vlogo za priglasitev rednega in podaljšanega obratovalnega časa za leto 2018 vložil 4. 12. 2017, zato pritožba na ta postopek ni mogla biti vložena že 21. 9. 2017. Vloge tožnikov, ki se kolikor toliko tičejo zadeve, so bile podane v letu 2018, torej po pravnomočnosti gostincu izdane odločitve o podaljšanem obratovalnem času. V postopku, začetem z vlogo z dne 4. 12. 2017, tožnika nista priglasila oziroma zahtevala priznanja položaja stranke ali stranskega udeleženca v smislu ZUP. Prav tako nista mogla uspešno zahtevati ponovne odločitve o podaljšanem obratovalnem času Gostilne A., saj je bilo o tem že pravnomočno odločeno, s čimer je stranka pridobila določene pravice, in bi tudi zato vloga tožnikov morala biti zavržena.

9. Tožnika v drugi pripravljalni vlogi pojasnjujeta naravo pritožbe z dne 21. 9. 2017 in v zvezi s tem predlagata, da se kot priči zasliši še C.C. in D.D.. Na sestanku 12. 10. 2017 je bilo dogovorjeno, da se bo neposredne sosede vključilo v postopek potrjevanja urnika gostinca za leto 2018, vendar se toženka dogovora ni držala. Prizadeti sosedje so svoj predlog obratovalnega časa, skupaj s pripombami glede nezakonitega postopanja toženke, podali dne 13. 12. 2017. Na nepravilno vodenje postopka sta nato tožnika toženko opozorila z vlogo z dne 20. 12. 2017, ki vsebuje tudi natančno obrazložitev razlogov, zakaj nasprotujeta podaljšanju obratovalnega časa, nato pa podala še vlogo z dne 9. 1. 2018. Zavračata navedbo, da je o podaljšanem obratovalnem času gostilne A. že pravnomočno odločeno, saj kakršnakoli odločba, zoper katero bi bilo mogoče vložiti pravno sredstvo, še ni bila izdana.

10. Toženka v pripravljalni vlogi navaja, da predmet izpodbijanega sklepa ni zavrnitev zahteve tožnikov za priznanje statusa stranke v postopku odločanja o podaji soglasja k podaljšanemu obratovalnem času, ampak zavrženje njune zahteve za izdajo odločbe o obratovalnem času gostilne A.. Vse vloge, ki se nanašajo na predmet spora, so bile vložene v letu 2018, torej po dokončnosti in pravnomočnosti izdanega soglasja k podaljšanemu obratovalnemu času gostinskega lokala gostilna A.. Ker je toženka že podala soglasje, o tem ni mogla ponovno odločati. Tožnika bi po tem, ko sta izvedela za izdano soglasje, morala predlagati vrnitev v prejšnje stanje, priznanje ustreznega statusa v postopku in nato vložiti pritožbo.

11. Zainteresirana stranka v pripravljalni vlogi navaja, da se glede na veljavne predpise toženka na sestanku 12. 10. 2017 niti ni mogla dogovoriti za (nezakonito) vključitev tožnikov v postopek, če bi se in se nato takšnega dogovora ne bi držala, to ne more utemeljevati tožbe. Sestanek 12. 12. 2017 je bil pogojno nezakonit kvečjemu zato, ker so bile nanj povabljene osebe (sosedje), ki v postopku niso imele legitimne pravice sodelovati, sama je njihovo vabljenje razumela kot vljudnostno potezo toženke.

12. Tožba je utemeljena.

13. S tožbo v tem upravnem sporu tožnika izpodbijata sklep z dne 23. 2. 2018, s katerim je prvostopenjski organ sklenil, da se zavrže zahteva tožnikov za izdajo odločbe o obratovalnem času gostilne A. in da s tem postopkom niso nastali stroški postopka. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da pravnega interesa za upravni postopek ter aktivne legitimacije in pravnega interesa za upravni spor ni mogoče enačiti. Za ugotovitev obstoja navedenih predpostavk v zvezi z upravnim sporom je pomembno, da je bil s tožbo izpodbijani sklep izdan tožnikoma in da je bila z njim sprejeta za tožnika neugodna odločitev. Tožnika sta po 19. členu ZUS-1 aktivno legitimirana za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep. Glede na odločitev, sprejeto s sklepom, in tožbene navedbe pa tudi izkazujeta pravni interes za to, da se na podlagi tožbe v upravnem sporu presodi pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

14. Glede na predhodno navedeno vsebino izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe ter na drugi strani številne argumente, ki si jih stranke izmenjujejo šele v upravnem sporu, čeprav bi morala biti relevantna vprašanja obravnavana že v upravnem postopku izdaje izpodbijanega sklepa, sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa, tudi po odločitvi drugostopenjskega organa o pritožbi, bistveno pomanjkljiva do te mere, da pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. To pa pomeni absolutno bistveno kršitev v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki pomeni podlago za odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovni upravni postopek.

15. Iz skope obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se zadeva nanaša na obratovalni čas gostilne A. za leto 2018, ter nadalje, da naj bi tožnika zahtevo, kot jo je prvostopenjski organ opredelil v izreku izpodbijanega sklepa, podala z dne 22. 2. 2018 vloženo vlogo. V tej zvezi je iz predloženih spisov zadeve razvidno, da sta tožnika priporočeno po pošti poslala vlogo z dne 21. 2. 2018, ki jo je toženka prejela 22. 2. 2018. Pravna narava te vloge pa je sporna. Še več, v upravnem postopku izdaje izpodbijanega sklepa je nerazčiščeno, kaj sta tožnika tudi sicer pri toženki sploh uveljavljala. Izpodbijani sklep in, kljub pritožbenim ugovorom v tej smeri, tudi drugostopenjska odločba o tem nimata zadostnih razlogov za preizkus sprejete odločitve. Pri čemer sodišče opozarja, da je za obravnavanje vloge pomembna njena (celostno presojena) vsebina, da mora organ v primeru nejasnosti vloge (tudi glede tega, kaj se z vlogo zahteva) od vložnika zahtevati dopolnitev, ter nadalje tudi, da vloge tožnikov, ki jo je toženka prejela 22. 2. 2018, ni mogoče obravnavati in o njej odločiti, kot je to storil prvostopenjski organ, to je, ne da bi obenem v presojo vzel tudi predhodne vloge, na katere sta se v predmetni vlogi sklicevala tožnika (izrecno sta se sklicevala na vlogi z dne 20. 12. 2017 in 9. 1. 2018, v njih pa tudi na predhodne vloge) ter obrazložil njihovo vsebino in pomen. Obrazložitev izpodbijanega sklepa pa je (vsaj) pomanjkljiva tudi, ko navaja, da odločba glede obratovalnega časa gostilne A. za leto 2018 ni bila izdana, nezadostna pa je tudi utemeljitev, da se odločba, tudi če bi bila izdana, tožnikoma ne bi vročala, ker nista stranki v postopku potrjevanja urnika omenjene gostilne, oziroma ker (kot je navedel drugostopenjski organ) Pravilnik ne določa, da so sosedje stranka v postopku potrjevanja urnika gostinskega obrata.

16. Glede na predhodno povzete argumente strank in zaradi ponovnega postopka sodišče dodaja, da postopek za določitev obratovalnega časa gostinskih lokalov okvirno ureja ZGos v 12. členu. Po drugem odstavku tega člena gostinec določi svoj obratovalni čas v skladu s predpisom iz prvega odstavka istega člena (s katerim pristojni minister predpiše merila za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost, to pa je Pravilnik) in ga prijavi za gostinstvo pristojnemu organu samoupravne lokalne skupnosti. Pristojni organ je pri tem dolžan postopati po ZUP (tako izrecno že Ustavno sodišče v sklepu, št. U-I-219/01 z dne 1. 4. 2004). Na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZGos lahko samoupravna lokalna skupnost sprejme akt, v katerem v skladu s Pravilnikom določi podrobnejša merila za določitev obratovalnega časa (na tej podlagi je toženka sprejela Odlok). Po četrtem odstavku 12. člena ZGos mora gostinec poslovati v obratovalnem času, določenem v skladu z drugim oziroma tretjim odstavkom tega člena, pri čemer je v šestem odstavku 12. člena ZGos določeno, da pritožba zoper odločbo iz četrtega odstavka 12. člena ZGos ne zadrži njene izvršitve. Pravilnik v drugem odstavku 4. člena določa, da lahko gostinec v primerih iz tretjega odstavka 3. člena in prvega odstavka 4. člena obratuje v podaljšanem obratovalnem času, če za to pridobi pisno soglasje za gostinstvo pristojnega organa občine, ki o tem odloča na podlagi meril, sprejetih na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZGos, pri čemer mora v skladu s tretjim odstavkom 4. člena Pravilnika upoštevati potrebe gostov in značilnosti območja, kjer je gostinski obrat oziroma kmetija. Iz navedenega sledi, da pristojni organ na podlagi vloge gostinca za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času o tem odloča (gre za upravno odločanje v smislu ZUP) in da tako tudi v primeru, ko ob izpolnjenih ostalih pogojih soglaša s predlaganim podaljšanim obratovalnim časom in zato s strani gostinca predlagani razpored obratovalnega časa na s Pravilnikom predpisanem obrazcu potrdi, s tem odloči o njegovi vlogi. Glede na povedano je treba tudi v konkretnem primeru dne 22. 12. 2017 opravljeno potrditev predlaganega (podaljšanega) obratovalnega časa za leto 2018 na predpisanem obrazcu šteti za odločitev o gostinčevi vlogi.

17. ZGos in Pravilnik sicer izrecno ne predvidevata sodelovanja sosedov v postopku določanja obratovalnega časa. Vendar pa ima (poleg gostinca kot stranke v smislu 42. člena ZUP) na podlagi določb 43. člena ZUP pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, tega pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Takšna oseba ima, če zakon ne določa drugače, v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka (tretji odstavek 43. člena ZUP). Glede na takšno zakonsko besedilo za odločitev ne more biti bistveno, če oseba, ki uveljavlja svojo udeležbo v postopku tretjega, pri tem uporabi termin, naj se ji prizna lastnost stranke. Bistveno je, da v vlogi navede, v čem je njen pravni interes (četrti odstavek 43. člena ZUP). V tej zvezi je treba pojasniti, da je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Pravico do udeležbe v postopku tako lahko uspešno uveljavlja oseba, ki zatrjuje in izkaže, da vstopa v postopek zaradi varstva svoje koristi, ki temelji na materialnem predpisu, in sicer ne na kateremkoli materialnem predpisu, ampak tistem materialnem predpisu, ki ga mora uporabiti organ pri odločanju v postopku, v katerem želi biti oseba udeležena. V obravnavanem primeru so v tem smislu relevantne določbe Pravilnika in Odloka. Pri čemer se je sodna praksa (sodba tega sodišča, št. I U 932/2010 z dne 13. 4. 2011) že izrekla, da pojem značilnosti območja (glej tretji odstavek 4. člena Pravilnika in 4. člen Odloka) pomeni tudi značilnosti glede na naravo naselja oziroma bivalne okoliščine, vezane na različne vidike varstva zasebnosti (35. člen Ustave) stanovalcev v neposredni bližini gostinskega lokala, ki jih je treba upoštevati pri odločanju o podaljšanem obratovalnem času.

18. Glede na ugovore strank o tem, kdaj in kakšne vloge bi morale biti podane za uveljavljanje oziroma dopustitev udeležbe v postopku, sodišče še pojasnjuje, da je po 142. členu ZUP mogoče vstop v postopek zahtevati kadarkoli med postopkom (to je, kadarkoli po začetku postopka in do sprejema odločitve); v takšnem primeru mora organ, preden odloči o glavni stvari, postopati, kot mu narekujejo določbe 142. člena ZUP. Udeležbo v postopku pa je pod predpisanimi pogoji mogoče uveljavljati tudi po tem, ko je v zadevi že (tudi dokončno in celo pravnomočno) odločeno. Kot izhaja iz drugega odstavka 229. člena ZUP, če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana (kar mora organ presoditi pri odločanju o takšni zahtevi). Po določbi 9. točke 260. člena ZUP pa se lahko postopek, končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Sodišče dodaja, da je v primeru, ko je oseba med postopkom uveljavljala udeležbo v tem postopku, organ pa ni ravnal skladno s 142. členom ZUP in je pred odločitvijo o udeležbi sprejel odločitev o glavni stvari, ki je postala dokončna, treba vlogo, ki pomeni zahtevo za udeležbo, obravnavati v smislu pravočasnega predloga za obnovo postopka in stranki dati možnost, da ga ustrezno dopolni. Kolikor organ ni ravnal zakonito, namreč to ne more iti v škodo stranke.

19. Po vsem navedenem je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. S takšno odločitvijo po samem zakonu preneha veljati tudi drugostopenjska odločba (tako Vrhovno sodišče v sodbi, št. X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015).

20. V ponovnem postopku naj prvostopenjski organ, v luči zgoraj navedenih stališč in ob upoštevanju procesnega stanja postopka odločanja o podaljšanem obratovalnem času gostilne A. v za leto 2018, presodi vsebino in pomen vseh vlog, na katere se sklicujeta tožnika, in po potrebi zahteva njihovo dopolnitev. Z vlogami tožnikov in morebitnimi dopolnitvami ter svojimi ugotovitvami naj seznani tudi zainteresirano stranko, da se bo pred ponovno odločitvijo lahko izrekla o vseh relevantnih vidikih.

21. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave in izvajanja predlaganih dokazov. V tem sporu gre namreč za presojo procesne odločitve, ki je že zaradi opisanih pomanjkljivosti pri upoštevanju pravil upravnega postopka in bistveno pomanjkljive obrazložitve ni mogoče potrditi kot pravilne in zakonite. Ker glede na navedeno podatki dosedanjega postopka zanesljive podlage za to ne dajejo, tudi niso izpolnjeni pogoji za odločitev v sporu polne jurisdikcije po prvem odstavku 65. člena ZUS-1 (ki je tudi sicer le možnost odločanja, ki jo ima sodišče in ki se, ker pomeni odstop od splošnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov uporabi samo izjemoma).

K II. točki izreka:

22. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena na seji in da je tožnika v postopku zastopal odvetnik, v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika tožnikoma priznalo pavšalni znesek povračila stroškov tega upravnega spora v višini 285,00 EUR, ki se, ker je pooblaščenec tožnikov zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema tudi vse materialne stroške. Toženka mora tako tožnikoma povrniti 347,70 EUR stroškov tega sodnega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe. Povrnitev stroškov predhodnega zastopanja je lahko kvečjemu predmet odločanja v ponovnem upravnem postopku. Za tožbo plačano sodno takso bo tožnikoma vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, in opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

K III. točki izreka:

23. Odločitev o zavrnitvi zahteve gostilne A.A. s.p. za povrnitev stroškov postopka temelji na določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu (glej sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013). Sodišče je ugodilo tožbi, kar pomeni, da zainteresirana stranka, ki je zagovarjala izpodbijano odločitev toženke, s tem ni uspela in zato do povrnitve stroškov tega postopka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ni upravičena.

1 Pravilnik v 13. členu določa: Če za gostinstvo pristojni organ občine ugotovi, da: - je vloga za prijavo obratovalnega časa popolna, - so upoštevane vse določbe tega pravilnika, - je obratovalni čas določen skladno z merili iz 3. člena tega pravilnika oziroma če- soglaša z morebitnim predlaganim podaljšanim obratovalnim časom, tako določeni razpored obratovalnega časa potrdi, nato pa potrjen obrazec najkasneje v 15 dneh vrne gostincu ali kmetu, eno kopijo zadrži za svojo evidenco, drugo pa posreduje območni enoti pristojnega tržnega inšpekcijskega organa. Če za gostinstvo pristojni organ občine ugotovi, da kateri izmed navedenih pogojev ni izpolnjen, z odločbo deloma ali v celoti zavrne prijavljeni obratovalni čas. V takšnem primeru za gostinstvo pristojni organ občine gostincu s to odločbo tudi določi obratovalni čas.