Jedro

Tožbeni zahtevek na plačilo kupnine izvira iz pogodbenega razmerja zapustnice, kot upnice do druge pogodbene stranke, ki je v tem primeru sicer sodedinja tožnice, vendar ima ob takšni podlagi tožnica, tudi če gre za zahtevek proti sodedinji, lahko samo dajatveni zahtevek.

Izrek

Pritožba tožnice se zavrne in se potrdi 1. točka izreka izpodbijane sodbe, v katerem je zavrnjen primarni tožbeni zahtevek.

Pritožbi toženke se ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da sodi v zapuščinsko maso po pokojni M. Š., po kateri se vodi zapuščinski postopek D 1 Okrajnega sodišča v Novi Gorici, terjatev v višini 4.500.000,00 SIT oziroma sedaj 18.778,00 EUR do toženke iz naslova neplačane kupnine iz kupne pogodbe, ki sta jo dne 7.4.1997 sklenili pokojna Š. M. kot prodajalka in Š. R. D. kot kupovalka. Toženka je dolžna plačati tožnici znesek 9.389,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.250.000,00 SIT za čas od 15.10.1997 do 31.12.2006 ter od zneska 9.389,00 EUR za čas od 1.1.2007 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh.“, se zavrne.

Odločba o stroških postopka pa se spremeni tako, da je tožnica dolžna plačati toženki 5.539,95 EUR stroškov postopka na prvi stopnji v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožnica je dolžna plačati toženki 715,18 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, v katerem je tožnica zahtevala, naj se ugotovi, da sodi v zapuščinsko maso po pok. M. Š., rojeni B., po kateri se vodi zapuščinski postopek pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici, opr. št. D 1, 1/2 pritličja stanovanjske hiše s kletjo, salonom in drvarnico, vse stoječe na parc. št. 15/1 k.o. R. D. ter solastniški delež zapustnice na zemljišču te parcele, to je parc. 15/10 in 14/1, vse k.o. R. D. ter da se te nepremičnine vrnejo v zapuščino po pok. M. Š. do višine vrednosti nujnega deleža tožnice po pok. materi Š. M., v preostalem delu pa se štejejo kot darilo, dano toženi stranki s strani zapustnice Š. M. in se darilo všteva v toženkin dedni delež. Ugodilo je podrejenemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da sodi v zapuščinsko maso po pok. M. Š. terjatev v višini 4.500.000,00 SIT oz. sedaj 18.778 EUR do toženke iz naslova neplačane kupnine iz kupne pogodbe, ki sta jo dne 7.4.1997 sklenili pok. M. Š. kot prodajalka in D. Š. R. kot kupovalka. Toženki je naložilo, da je dolžna plačati tožnici 9.389, EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.250.000 SIT za čas od 15.10.1997 do 31.12.2006 ter od zneska 9389 EUR za čas od 1.1.2007 dalje do plačila, vse v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožnici pa je naložilo, da je dolžna povrniti toženki pravdni stroške v znesku 1.956,94 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnica ne sprejema odločitve glede primarnega tožbenega zahtevka in stroškov postopka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu. Ne strinja se s stališčem, da je nesklepčno tožbo glede primarnega zahtevka. Zmotno je stališče, da neučinek pravnega posla ni isto kot ničnost pravnega posla. Takšno stališče zastopa prof. dr. Stojana Cigoja v komentarju k ZOR. Posel, ki velja le na videz, med strankama ne more veljati, ker ne vsebuje njihove prave volje, zato sploh ni mogel nastati. Takšen posel je neobstoječ in ničen. Na ničnost mora paziti sodišče po uradni dolžnosti in takšnega zahtevka stranki niti ni treba postavljati. Tudi dejstvo, da tožnica ni postavila trditev, da je prikrajšana v nujnem deležu, ne utemeljuje sprejete odločitve. Predmetna pravda se vodi za potrebe zapuščinskega postopka po pok. M. Š. V zapuščinskem postopku je tožnica zahtevala, da se darilo, dano s pogodbo, sklenjeno med pokojno materjo strank in toženko, upošteva v zapuščinski masi zapustnice in vrnitev darila zahteva prav zaradi prikrajšanja nujnega deleža do višine vrednosti njenega nujnega deleža. Če ne bi uveljavljala prikrajšanja nujnega deleža, ne bi bila napotena na pravde. Prikrajšanje tožničinega nujnega deleža je predpostavka tožbe. Iz podatkov, ki se nahajajo v zapuščinskem spisu, izhaja, da je bila tožnica prikrajšana v nujnem deležu, saj zapustnica ob smrti ni imela premoženja. V zapuščinskem postopku bo sodišče ugotavljalo, ob upoštevanju celotne zapuščinske mase, v kakšnem deležu se darilo vrne v zapuščinsko maso. Sodišče je v tem sporu nepravilno uporabilo materialno pravo, zato tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja, kar ima za posledico napačno odločitev. Nepravilno so uporabljene določbe 180. in 13. člena ZPP in je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Tudi odločitev o stroških postopka ni pravilna. Sodišče ni obrazložilo delitve uspeha, ki ga je ugotovilo v sodbi, to je 32,18 % proti 67,82 %, zato se ta odločitev ne da preizkusiti.

Toženka je vložila pritožbo po pooblaščenki in pritožbo, ki jo je napisala sama. Pooblaščenka toženke v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga kršitve materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zapis izjave o plačilu kupnine v notarskem zapisu je po mnenju toženke konstitutivne narave in predstavlja dispozicijo strank pravnega razmerja. V notarskem zapisu je ugotovljeno, da je bila kupnina plačana. V tem delu gre za opredelitev vsebine in obstoja upniško-dolžniškega razmerja med pokojno materjo pravdnih strank in toženko. Takšno ugotovitev v notarskem zapisu ni mogoče dokazno izpodbijati na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ko je prosto presojalo dokaze, ki jih je v zvezi s trditvami tožnice o neplačilu izvajalo. Tudi iz komentarja ZPP izhaja, da pri obravnavi notarskega zapisa ne pride v poštev pravilo o dokazovanju nasprotja po 224. člena ZPP, ampak smiselno spoštovanje načela prirejenosti postopkov. Tožnica ni postavila ustreznega zahtevka glede veljavnosti tega notarskega zapisa. Sodišče prve stopnje je prekoračilo pooblastila, ko se je spustilo v ugotavljanje vprašanja, ali je bila kupnina plačana, ali ne in to zatem presojalo po prosti presoji dokazov. Dokazni postopek je v tem delu vodilo izven okvira postavljenega zahtevka in prišlo do zaključka, da toženka kupnine ni plačala. Sicer pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede te okoliščine. Sodišče ni upoštevalo, da je zapustnica po prejemu kupnine oziroma sklenitvi pogodbe živela še več kot šest mesecev, da je sicer res od doma odhajala poredko, vendar je doma sprejemala vsak dan obiske, da sta k njej prihajali tudi pravdni stranki, da sta imeli ključe stanovanja in dostop do vseh omar in predalov v stanovanju. Zato ne more vzdržati zaključek, da bi lahko imela mati denar samo v stanovanju ali na hranilni knjižici. Toženka ne more odgovarjati za to, komu je mati namenila denar, komu ga je dala. Za dolgotrajni spor med hčerkama je vedelo več ljudi in kateremu od njih tudi ni bilo težko izkoristit te situacije. V postopku se je pojavilo več prič, ki jih je predlagala tožnica in so bile neverodostojne. Sodišče ni ocenilo tistega dela izpovedi notarke, ki ne govori v prid utemeljitvi sodbe. Notarka je izpovedala, da je glede plačila kupnine tako, kot je zapisano v pogodbi. Zapisano pa je, da je bila ta obveza izpolnjena. Stranki je vprašala, če to drži in zatem tako zapisala. Notarka se je torej pred podpisom pogodbe prepričala, da je zapustnica prejela kupnino. Razumljivo je, da priči, ki sta bili navzoči pri podpisu pogodbe, o izročitvi kupnine nista vedeli ničesar, saj denar ni bil izročen v njuni navzočnosti, potrdili pa sta, da je notarka vprašala, če drži, da je bila obveznost po pogodbi izpolnjena. Navzočnost prič pri podpisu pogodbe je samo formalna, zato se tudi nista posebej zanimali o izročitvi kupnine. Denar, ki ga je toženka izročila materi, je izviral iz plačila odškodnine za utrpelo poškodbo toženkinega moža A. R. Res, da priča ni povedala dovolj podatkov, da bi sodišče lahko z vpogledom v sodni spis ugotovilo kronologijo pravdne zadeve, iz katere izvira plačana odškodnina. Dokazni predlog v tej smeri je prepozen, vseeno pa toženka opozarja, da je odškodninski spor, ki se je začel leta 1990, bil vložen zoper dve toženi stranki in da se je zoper drugo toženo stranko C. F. P. zaključil v letu 1994, zoper prvo toženo stranko I. U. pa v začetku leta 1997. Že iz tega se vidi, da med izpovedjo toženke in njenega moža ni razhajanj glede prejema odškodnine. Toženka in njen mož sta samo izpovedovala o dveh različnih dejstvih, ne pa izključujoče. Dokazna ocena pričevanja R. je pristranska, saj se ne povzema v celoti njegove izpovedi, ampak le posamezne dele in jih analizira nepravilno. Za sklenitev pogodbe so bile potrebne določene priprave. Tudi notarka je vnaprej pripravila pogodbo, potem ko je od toženke prejela vrnjen usklajen osnutek, ki ga je notarka dala toženki nekaj dni pred sklenitvijo v pregled. Zato ni nenavadno, da je pogodba vsebovala celoten dogovor in pred podpisom je bilo potrebno pogodbo še prebrati, jo obrazložiti, kar je notarka storila. Notarka je vprašala, ali je kupnina plačana, vse to je bilo v navzočnosti dveh prič, zato je odločitev sodišča, da kupnina ni bila plačana v nasprotju z izvedenim dokazom, predvsem z zaslišanjem prič. V tem vidi toženka zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Nepravilna je odločitev o začetku teka zamudnih obrestih. Tožnica ne more biti v zamudi od smrti matere. Stališče, da je v primeru, ko izpolnitveni rok ni določen, treba izpolniti takoj, je zmotno. To drži glede dospelosti, ne pa glede zamude. Zamuda v takem primeru nastane šele z upnikovim pozivom dolžniku k izpolnitvi oziroma sprožitvijo postopka za uveljavitev terjatve, kot izhaja iz določbe drugega odstavka 299. člena OZ oziroma pred tem drugega odstavka 324. člena ZOR. Smrt matere pravdnih strank pa ni okoliščina, od katere bi bil odvisen tek zamudnih obresti. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek oziroma, da jo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

V pritožbi, ki jo je toženka sama pravočasno napisala, še bolj natančno analizira vse dokaze in indice, iz katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da kupnina ni bila plačana. Tudi v tej pritožbi ponovno opozarja, da je sodišče prekoračilo svoje pristojnosti iz prvotnega ugotovitvenega tožbenega zahtevka, tako da je ugodilo podrejenemu in popravljenemu tožbenemu zahtevku, ki je oblikovalne in dajatvene narave. Zmotno je uporabilo pravila o dokaznem bremenu, ki so v celoti na strani tožnice, sodišče pa jih je prevalilo na toženko. Podrejeni tožbeni zahtevek je nesklepčen. Dokazna ocena v izpodbijani sodbi pa napačna, sklepanje iz indicev ni logično. Predlaga spremembo oziroma podrejeno razveljavitev te sodbe.

Pritožba tožnice ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba toženke.

K pritožbi tožnice: Zmotne so pritožbene navedbe, da v pravdnem postopku ni potrebno niti zatrjevati, niti dokazovati prikrajšanja nujnega deleža, ko se terja vračilo darila v zapuščinskem postopku, ker naj bi vse te okoliščine bile stvar zapuščinskega postopka.

Zaradi nujnega deleža je zapustnikovo razpolaganje s premoženjem že za časa njegovega življenja omejeno. To razpolaganje pa je omejeno le toliko, kolikor je prikrajšan nujni delež. Zato je pri odločanju o teh vprašanjih treba najprej ugotoviti, ali je nujni delež res prikrajšan, saj se le v takšnem primeru lahko zahteva vrnitev darila v zapuščino in zatem, če se ta trditev potrdi, ugotoviti še za koliko je prikrajšan. Zaradi teh dejstev mora zapuščinsko sodišče izračunati nujni in razpoložljivi del zapuščine. Ugotoviti mora torej velikost nujnega deleža, ker se iz tega vidi, ali je prišlo do prikrajšanja. Če je o teh dejstvih med dediči že v zapuščinskem postopku spor, mora izračun obračunske vrednosti opraviti pravdno sodišče. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru, saj je toženka zatrjevala, da sklenjena kupoprodajna pogodba ni bila fiktivna, ampak odraz prave volje pogodbenih strank in da zato premoženje, ki je bilo predmet tega pravnega posla, sklenjenega med zapustnico in toženko, ne spada v zapuščino. Prav zaradi te fiktivne pogodbe naj bi bil nujni delež tožnice prikrajšan. Toženka je v zapuščinskem postopku vztrajala, da kupoprodajna pogodba ni bila fiktivna. Odločitev o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka je bila torej odvisna najprej od ugotovitve teh spornih dejstev in ker tožnica teh dejstev niti zatrjevala ni, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bila tožba o primarnem tožbenem zahtevku nesklepčna.

Sicer pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi presojalo tudi, ali je bila res sklenjena fiktivna pogodba in to podlago primarnega zahtevka kot neutemeljeno zavrnilo. Sodba ima o tem prepričljive razloge na 4. strani, ki jih tožnica niti ne izpodbija, zato je zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka v vsakem oziru pravilna.

Tožnica zato v pritožbi neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom. Pritožbeno sodišče ob preizkusu te odločitve ni ugotovilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tiste, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožnice zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo po 353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

K pritožbi toženke: Zmotne so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje s podrejenim tožbenim zahtevkom ne bi smelo ukvarjati, ker ni bil sklepčen. Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da spada v zapuščino terjatev v višini še ne plačane kupnine iz kupoprodajne pogodbe, ki sta jo sklenili zapustnica in toženka, ni bil potreben, vendar s tem, ko mu je sodišče prve stopnje sledilo, čeprav tožnica zanj ni imela pravnega interesa, ni zagrešilo kakšne absolutne bistvene kršitve postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dajatveni zahtevek pa je bil sklepčen. V podrejenem tožbenem zahtevku je tožnica uveljavljala terjatev, ki naj bi jo nasledila po zapustnici, ker po njenih trditvah zapustnici ni bila izplačana celotna kupnine. Tožnica kot dedinja lahko zahteva od dolžnika (tretjega ali sodediča), da mora izpolniti obveznost do zapustnice, saj so terjatve zapustnice ipso facto v trenutku smrti zapustnika prešle na dediče. Glede zahtevka za izpolnitev pogodbene obveznosti je vstopila v zapustničin položaj upnice. Tožbeni zahtevek na plačilo kupnine izvira iz pogodbenega razmerja zapustnice, kot upnice do druge pogodbene stranke, ki je v tem primeru sicer sodedinja tožnice, vendar ima ob takšni podlagi tožnica, tudi če gre za zahtevek proti sodedinji, lahko samo dajatveni zahtevek.

Okoliščina, da je v notarskem zapisu potrjeno plačilo kupnine, ne preprečuje, da se v pravdnem postopku dokazuje (ne)resničnost ugotovitve tega dejstva, kot zmotno meni pritožba. Glede možnosti izpodbijanja vsebine notarskega zapisa je treba razlikovati med primeri, ko se z notarsko listino samo potrjuje neko dejstvo ter primeri, ko se z njo določa vsebina nekega pravnega razmerja (glej dr. Dragica Wedam Lukič, Notariat, Pravna praksa, letnik 1994, št. 308) oziroma, ko se v notarskem zapisu dogovori neposredna izvršljivost terjatve. Če se v notarskem zapisu samo potrjuje določeno dejstvo, kot se je v konkretnem primeru v točki 4 notarskega zapisa z dne 7.4.1997 notarke E. L. pod opr. št. SV 1 potrdilo dejstvo plačila kupnine, je po četrtem odstavku 224. člena ZPP mogoče dokazovati, da vsebina tega potrdila ni resnična. Samo v primeru, če bi bila v obliki notarskega zapisa zapisana vsebina pravnega posla, bi se vsebina takšnega pravnega posla morala izpodbijati v posebni pravdi. V konkretni zadevi je torej imelo sodišče prve stopnje vso podlago, da je v skladu z določbo četrtega odstavka 224. člena ZPP dovolilo dokazovati tožnici, da je v notarski listini neresnično ugotovljeno dejstvo plačila kupnine.

Pač pa ima toženka prav, da je sodišče prve stopnje pravila o materialnem dokaznem bremenu napačno uporabilo. Kot utemeljeno navaja, je dokazno breme v konkretni zadevi, da kupnina ni bila plačana, čeprav se v javni listini ugotavlja drugače, bilo v celoti na tožnici, ki bi morala zanesljivo dokazati, da toženka spornega zneska dejansko ni plačala pred podpisom notarskega zapisa. Tožnica kakšnega relevantnega dokaza o tem zatrjevanem dejstvu ni predložila. Nobena od zaslišanih prič, ni konkretno o izročitvi denarja, vedela ničesar. Toženka pa je odločno zatrjevala, da je v notarskem zapisu ugotovljeno resnično dejstvo plačila. V izpodbijani sodbi sodišče na podlagi takšnega dokaznega gradiva sklepa o tem, da kupnina v višini 4.500.000,00 SIT ni bila plačana, na podlagi indicev, kar se lahko razbere iz obrazložitve te odločitve. Zaključek, da denar ni bil izročen, najprej izpelje iz dejstva, da sporni znesek ni bil položen na hranilno knjižico. Zaključek prvostopenjskega sodišča, ko je iz dejstva, da denar ni bil položen na hranilno knjižico, sklepalo, da tudi ni bil plačan, pa je napačen. V nadaljevanju sodišče prve stopnje tudi samo ugotovi, da bi bil denar lahko spravljen tudi doma. Ker je bila mati že dan po tem, ko ji je potrditvah toženke bil sporni znesek izročen, sprejeta v bolnišnico, denarja verjetno niti ni utegnila položiti na banko. Zato je ta druga varianta, da je imela denar spravljen doma, še bolj verjetna, pa tudi ta ni edina možna. V vsakem primeru pa že ti razlogi povedo, da okoliščina, ker denar ni bil položen na hranilno knjižico, ne potrjuje trditve tožnice, da razlika kupnine ni bila plačana.

Naslednji indic, iz katerega sodišče sklepa na neplačilo, je dejstvo, da nobena od zaslišanih prič ni izpovedala, da bi ji pokojna omenjala prejem denarja. Tudi iz teh okoliščin ni mogoče sklepati, da kupnina ni bila plačana. Razlogov, da zaslišanim pričam tega zapustnica ni omenjala, je lahko veliko. Enako kot ob prejšnjem indicu pa je tudi ob tem sklep lahko le, da iz te okoliščine neplačilo ne izhaja.

Sodišče sklepa na resničnost navedb tožnice tudi iz dejstva, da je bila pokojna sprejeta v bolnišnico 7.4.1997 in da pred tem že mesec dni iz zdravstvenih razlogov ni hodila iz stanovanja, prav tako ne po odpustu iz bolnišnice. Denar bi zato moral biti doma ali na banki. Tudi to sklepanje ne pripelje do zanesljivega zaključka, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje, saj ni bilo sporno, da pa je mati sprejemala doma različne obiske, da je živela še več kot šest mesecev po zatrjevanem prejemu tega denarja, zato ni bilo nobene ovire, da bi z denarjem lahko razpolagala tudi na drug način, tudi takšen na katerega nakazuje toženkina pritožba.

Zadnji argument, s katerim sodišče sklepa, da toženka kupnine materi ni izročila, pa je okoliščina, da je bila po juniju 1997 pooblaščena toženka na materini hranilni knjižici, ker da ji je mati izročila hranilno knjižico za primer, če bi bilo potrebno z nje dvigniti denar. Iz tega dejstva sodišče sklepa, da mati ni več sama razpolagala z denarjem. Tudi iz te okoliščine ne sledi sklep, da materi kupnina pred podpisom notarskega zapisa ni bila izročena. Bolj logično bi bilo, da mati v primeru, če bi imela do toženke še terjatev zaradi neizpolnitve pogodbe, toženke ne bi pooblastila za dvig s hranilne knjižice zaradi eventualnih potreb, ampak bi od toženke zahtevala ob takšnih potrebah izpolnitev pogodbe.

Indici, iz katerih sodišče sklepa, da toženka materi pred podpisom notarskega zapisa dela kupnine po kupoprodajni pogodbi v višini 4.500.000,00 SIT ni izročila, zato niso takšni, da bi iz njih lahko sodišče prve stopnje zanesljivo sklepalo o tem dejstvu in ker je sodišče prve stopnje tudi zmotno štelo, da bi toženka morala dokazati, da je materi del kupnine po kupoprodajni pogodbi v višini 4.500.000,00 SIT oziroma sedaj 18.778,00 EUR plačala, ima pritožba toženke prav, da je napačen zaključek izpodbijane sodbe, ki je ob takšnih dejstvih ugodila tožničinemu podrejenemu tožbenemu zahtevku. Iz predstavljenih dejstev ne izhaja sklep, da kupnina ni bila plačana. To pa pomeni, da tožnici ni uspelo izpodbiti resničnosti ugotovljenega dejstva plačila v notarskem zapisu. Ker sodišče prve stopnje tega zaključka ni izvedlo iz dokazov, ki bi jih neposredno izvajalo, ampak na podlagi indičnega sklepanja, je pritožbeno sodišče imelo podlago, da je na pritožbeni seji na podlagi 4. alinee 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo, je moralo spremeniti tudi odločbo o stroških postopka. Tožnica je v postopku v celoti propadla, zato je dolžna toženki povrniti po 1. odst. 154. čl. ZPP vse stroške postopka, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo na 5.539,95 EUR. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 165. člena ZPP odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženki stroške v tej višini. Toženka, ki je uspela s pritožbo, pa je upravičena na podlagi teh določb tudi do povračila pritožbenih stroškov, odmerjenih po odvetniški in taksni tarifi.