Jedro

S tem, ko je bil na obračune prispevkov in izplačilne liste odtisnjen žig DURS-a, ki ga ta državni organ nanje ni odtisnil, so banki predloženi dokumenti pridobili naravo krivih listin.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo K 281/2008 z dne 5. 12. 2008 obsojenega B. L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je določilo kazen tri mesece zapora ter mu, upoštevaje kazen osem mesecev zapora, ki mu je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 411/2006 z dne 7. 12. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 307/2008 z dne 9. 4. 2008, v skladu z 2. točko drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 87/2009 z dne 19. 5. 2009 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Obsojenčev zagovornik je dne 16. 7. 2009 zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V zahtevi navaja, da ravnanje obsojenca ne predstavlja kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, ker obračuni prispevkov in izplačilne liste, ki jih je obsojenec uporabil, niso bile predrugačene oziroma spremenjene, da obsojenec s svojim ravnanjem ni izpolnil subjektivnega elementa kaznivega dejanja ponarejanja listin, ker s svojim ravnanjem ni posegel v vsebino listin ter da je izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi posojila ali druge ugodnosti po 235. členu KZ, za katerega pa je kazenski pregon zastaran, ker je od dejanja preteklo več kot pet let. 3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da tisto, kar je kot listina opisano v sodbi, ni kriva listina v smislu določbe prvega odstavka 256. člena KZ, ker izvira od pravega izdajatelja, po vsebini je neresnična, uporabljena pa je bila kot nekaj, kar ni. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter obsojencu izreče oprostilno sodbo.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obsojenec dne 30. 10. 2009 in njegov zagovornik dne 29. 10. 2009 seznanjena. Obsojenčev zagovornik se je o predlogu vrhovnega državnega tožilca dne 9. 11. 2009 izjavil ter izrazil strinjanje z odgovorom vrhovnega državnega tožilca.

B.-1

5. Glede na vsebino obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je že v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 podalo podrobno razlago, v kolikšni meri mora vložnik zahtevo utemeljiti, da bi zadostil trditvenemu bremenu ter navedlo, da dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik ima odgovornost, da kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Kolikor vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa, kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu odločbe naj bi bila kršitev storjena in ne navede vsebine kršitve, okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati ali niso bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva.

B.-2

6. Temeljna trditev zahteve za varstvo zakonitosti je, da obsojenčevo ravnanje, opisano v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe, ne predstavlja kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, ker obračuni prispevkov in izplačilne listine, ki jih je obsojenec uporabil za pridobitev kredita, niso bile v ničemer predrugačene oziroma spremenjene. Navaja, da noben dokaz ne dokazuje, da je obsojenec posegel v vsebino teh listin in jih predrugačil, zato ni izpolnil subjektivnega elementa kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, temveč je izpolnil le zakonske znake kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi posojila ali drugih ugodnosti po 235. členu KZ, pregon katerega pa je že zastaral. 7. Kazenskopravni očitek obsojencu v tej zadevi je, da je krive listine uporabil kot prave, ko je v mesecu februarju 2002, z namenom pridobitve namenskega kredita banki, predložil lažne obračune prispevkov za socialno varnost za zasebnika in izplačilne liste plač zase in za ženo kot poroka, čeprav je vedel, da z ženo nimata dohodkov, iz katerih bi izhajali davki in prispevki v navedenih zneskih in mu knjigovodski servis, ki je zanj izdajal navedene listine, tudi ni izdal takšnih obračunskih in izplačilnih listov, saj jih ni potrdil s svojim žigom, prav tako pa jih s svojim žigom ni potrdil Davčni urad M., Izpostava M. (DURS).

8. Kaznivo dejanja ponarejanja listin stori, kdor napravi krivo listino ali predrugači pravo listino z namenom, da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor krivo ali predrugačeno listino uporabi kot pravo. Kriva je listina (tako imenovani materialni falsifikat), ki ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj. Pri tem ni pomembno ali ima takšna listina resnično ali neresnično vsebino. S pojmom predrugačenja prave listine (prav tako materialni falsifikat) pa je treba razumeti nepooblaščeno vsebinsko spremembo izjave v listini s katero listina dobi drug smisel. 9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je glede na vsebino kazenskopravnega očitka, vsebovanega v opisu dejanja, sodišče prve stopnje pravilno štelo obračune prispevkov za socialno varnost in izplačilne liste plač, ki jih je obsojenec predložil banki z namenom pridobitve namenskega kredita, za materialne falsifikate. Kot pravilno ugotavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, se obsojencu ne očita, da je navedene listine predrugačil oziroma spremenil, niti da je to zanj z njegovo vednostjo ali po njegovem naročilu naredila kakšna druga oseba, temveč da je zavestno uporabil krive listine kot prave. Ključna za opredelitev listin kot materialnih falsifikatov je ugotovitev, vsebovana v izreku sodbe, da omenjenih listin, na katerih je bil žig DURS-a, s svojim žigom v resnici ni potrdil DURS. Obračuni prispevkov za socialno varnost in izplačilne liste plač (priloga A8 spisa), ki jih je obsojenec predložil banki, so opremljeni z žigom DURS-a, s katerim jih slednji, kot že povedano, ni potrdil. Žiga na listine ni odtisnil DURS, zato so te listine krive, obsojenec pa jih je uporabil kot prave. Obsojenec je bil kot samostojni podjetnik posameznik res edini upravičeni oziroma pravi izdajatelj obračunov prispevkov za socialno varnost in izplačilnih list plač, ne glede na to, da jih je zanj pripravil računovodski servis. Če bi ostalo samo pri tem bi res šlo zgolj za, v tem primeru nekazniv, intelektualni falsifikat, kot to zatrjujeta vložnik zahteve in vrhovni državni tožilec. Vendar pa je bil na listinah, ki so bile predložene banki, tudi žig DURS-a, ki ni izviral od Davčnega urada M., Izpostava M. oziroma ta državni organ ga nanje ni odtisnil. S tem pa so banki predloženi dokumenti pridobili naravo krivih listin oziroma so postali materialni falsifikati.

10. Po povedanem je ugotoviti, da je obsojenec s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, zato so neutemeljeni očitki zahteve, da je obsojenec storil zgolj kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi posojila ali druge ugodnosti po 235. členu KZ. Kolikor se obsojenčev zagovornik s tem ne strinja ter navaja, da noben listinski, niti drugi dokaz ne dokazuje, da je obsojenec posegel v vsebino listin in jih predrugačil, da je listine zgolj dvignil pri knjigovodskem servisu in jih odnesel v banko ter da obsojencu krivda za kaznivo dejanje ponarejanja listin ni dokazana, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede dejstev, ki obsojencu niso očitana in so zato za presojo utemeljenosti zahteve nerelevantna.

C.

11. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa, kot strošek nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, bo obsojencu odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.