Jedro

S tem ko je odvetnik v pritožbi napisal, "da je oškodovanka s svojim nastopom ogrela srca senata in plenila njihovo naklonjenost ter pridobila njihovo prvinsko solidarnost", v zvezi z zatrjevanjem, da je šlo za neprimeren poskus posilstva in da bi bilo treba zato obtožencu odpustiti kazen pa, da če "za tako solucijo ni dovolj razumevanja ali pa (ženskih) glasov senata", je izrazil podcenjevalen odnos do sojenja sodnic in s tem žalil njihovo človeško dostojanstvo. Kaznovanje odvetnika po 1. odstavku 78. člena ZKP je zato pravilno.

Izrek

Pritožba odvetnika Z.C. se zavrne.

Obrazložitev

Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je ob reševanju pritožbe obtoženčevega zagovornika Z.C., odvetnika iz Ljubljane, zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 19.10.2001, z uvodoma navedenim sklepom imenovanega zagovornika za žalitev sodišča v pritožbi z dne 19.12.2001 kaznovalo z denarno kaznijo 100.000,00 SIT z rokom plačila enega meseca s pretnjo izvršbe. V obrazložitvi napadenega sklepa je navedeno, da je odvetnik napisal, da naj bi "oškodovanka s svojim nastopom ogrela srca senata in plenila njihovo naklonjenost ter pridobila njihovo prvinsko solidarnost", nadalje da bi bilo treba obtožencu kazen odpustiti, saj naj bi šlo po njegovem mnenju za neprimeren poskus kaznivega dejanja posilstva in v zvezi s tem je (zagovornik) napisal tudi, da v kolikor "za tako solucijo ni dovolj razumevanja ali pa (ženskih) glasov senata", ko še dodatno navaja okoliščine v podkrepitev svoje teze o neprimernem poskusu kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je v pritožbi citirano namigovanje odvetnika na spolno sestavo senata ocenilo kot žaljivo, ker izraža prezir ter zaničevanje do sodstva, predvsem sodnic, s čemer odvetnik nakazuje, da na sodnikovo dolžno intelektualno neoporečnost vpliva njegov (oziroma njen) spol in podaja negativno vrednostno sodbo o sposobnosti sodnic za opravljanje sodniške funkcije, ko naj bi bile pri opravljanju svojega dela - sojenju v zadevah, kjer so oškodovanke ženske, same v bistvu pristranske že zato, ker so ženskega spola. Odvetnik je po oceni pritožbenega sodišča izrazil s svojim pisanjem podcenjevalen odnos do sojenja sodnic in s tem žalil njihovo človeško dostojanstvo.

Posledično pa iz tega izhaja tudi njegova žaljiva vrednostna sodba o neobjektivnosti in nepristranskosti obeh sodišč, saj je tako na prvostopnem sodišču kot na pritožbenem sodišču zaposlenih polovica sodnic, kar je odvetniku znano. Kaznovanje odvetnika je pritožbeno sodišče oprlo na določbo 1. odstavka 78. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil odvetnik Z.C. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, podrejeno pa zaradi kršitev določb ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče pritožbi kaznovanega zagovornika ugodi in sklep Višjega sodišča v Ljubljani o kaznovanju zagovornika razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Kaznovani odvetnik v pritožbi zatrjuje, da ni imel nikakršnega namena žaliti ne sodišča prve stopnje ne sodišča druge stopnje, niti kateregakoli senata teh sodišč niti s prvim niti z drugim citatom, navedenim v obrazložitvi sklepa o kaznovanju. Z očitano navedbo ni hotel prav nič omaloževati dela sodnic niti hotel žaliti njihovega spola. Glede na sestavo prvostopnega senata, v katerem sta sodelovala dva sodnika porotnika poleg predsednice senata, izvajanja pritožitelja v pritožbi zoper sodbo prvostopnega sodišča niso glede na sestavo senata merila nikamor, niti z njimi ni bil nihče žaljen, ampak je kaznovani odvetnik opozoril na izpovedbo oškodovanke, ki je utegnila navdušiti oziroma prepričati skoraj vse udeležence kazenskega postopka. Glede drugega dela očitka pa pritožnik meni, da prav tako ni imel nobenega namena žaliti ali izražati dvom o pristranskosti kogarkoli, pa tudi podcenjevalnega namena ni imel, najmanj pa da je hotel žaliti človeško dostojanstvo kateregakoli člana ali članice senata in s tem zaničevati sodstvo ter predvsem sodnice, kot se mu očita v napadenem sklepu. Zlasti ni hotel namigovati na spolno sestavo senata sodišča prve ali druge stopnje, saj za tak zaključek ni podlage v sestavi prvostopnega senata, v katerem je bilo več moških kot žensk, glede sestave drugostopnega senata pa ob pisanju pritožbe kaznovani zagovornik ni mogel biti seznanjen. S svojim pisanjem pritožnik meni, da ni šel predaleč in je v svoji dolgoletni praksi v pravosodju, tudi pri opravljanju odvetniškega poklica, znan po nekonfliktnem delu, zato je z očitkom o žalitvi sodnic hudo prizadet. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja očitane kršitve - žalitve sodišča v pritožnikovih pritožbenih izvajanjih zoper prvostopno sodbo. Navedek, kot je razviden iz napadenega sklepa o kaznovanju in ki je skladen z vsebino pritožbenih izvajanj, v obrazložitvi pritožbe zoper prvostopno sodbo sam po sebi predstavlja zagovornikovo žaljivo izražanje o sodišču v smeri očitka, da je zaradi prvinske solidarnosti nekritično sledilo izpovedbi oškodovanke, vse očitno v povezavi s spolno sestavo sodišč, na kar izrecno nakazuje drugi del očitane vsebine pritožbe. Ob navedenem je zaključek v napadenem sklepu o kaznovanju, da gre za žaljiv očitek sodišču tako o pristranosti kot o nezmožnosti kritične presoje izvajanih dokazov, pravilen. Navedeni način, kako se je kaznovani odvetnik kot zagovornik obtoženca v pritožbi izrazil o sodišču in tudi konkretnem prvostopnem senatu ter posledično glede na pričakovano sestavo tudi o pritožbenem senatu, je ocena v napadenem sklepu, da gre za žalitev sodišča, pravilna. Pri tem so neupoštevna izvajanja pritožnika, da s svojim pisanjem v pritožbi ni imel nikakršnega namena žaliti ne sodišča ne posameznega senata, ko iz same vsebine pritožbe zoper prvostopno sodbo sledi nasprotno: za sodišče in posamezen senat žaljiva ocena, da glede na sestavo - žensko - prvostopnega senata obramba s svojo tezo o neprimernem poskusu ni uspela. Ko je to kaznovani odvetnik zapisal kot zagovornik v pritožbi, se je očitno zavedal teže očitka neobjektivnosti pri sojenju tudi zaradi spolne sestave sodišča, kar je za kvalificiranega pritožitelja - kaznovanega odvetnika nesprejemljivo in nedopustno, zato je pritožbeno sodišče njegovo ravnanje povsem pravilno ocenilo tudi v subjektivnem pogledu kot naklepno žalitev, pri čemer je sklicevanje na prizadevno in sočno pisanje pritožb neupoštevno.

Izrečena disciplinska kazen pritožitelju je skladna z 78. členom ZKP glede višine, pa tudi sicer primerna teži očitane kršitve. Zaradi povedanega je bilo pritožbo kaznovanega odvetnika kot neutemeljeno zavrniti. V čem naj bi bila podana kršitev določb kazenskega postopka v napadenem sklepu, pritožnik ne pove. V napadenem sklepu ni kršitev postopka, ki jih mora upoštevati pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pri reševanju pritožbe zoper sklep (5. odstavek 402. člena ZKP).