Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Z uveljavitvijo ZST-1 od dne 10. 8. 2013 dalje je bila določena taksa za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari tudi v individualnih delovnih sporih, ki so premoženjske narave (taksna tarifa 2321). Ker je v konkretnem primeru nastala taksna obveznost za pritožbo po uveljavitvi ZST-1b, navedeni zakon pa je v predhodnih določbah opredelil zgolj to, da se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in tarifi (1. odstavek 26. člena ZST-1b), trditve tožnika, da v času vložitve tožbe še niso veljale določbe ZST-1b in obveznost plačila takse v premoženjskih delovnopravnih sporih, ni utemeljeno. Zato ugovor tožnika zoper plačilni nalog, na podlagi katerega bi moral ob vložitvi pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo skladno s 105.a členom ZPP plačati predpisano sodno takso, ni utemeljen.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov ugovor zoper plačilni nalog z dne 22. 4. 2014 (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan plačati sodno takso za pritožbo na podlagi plačilnega naloga z dne 22. 4. 2014 v roku 15 dni od vročitve sklepa.
Tožnik se je pritožil zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da o ugovoru zoper plačilni nalog skladno z določbo 34.a člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in spremembe) ne bi smela odločiti ista sodnica, ki je izdala plačilni nalog, temveč drug sodnik pri istem sodišču. Sodišče je spregledalo določbo 2. odstavka 26. člena ZST-1, po kateri se ne plača taksa, če je bila do uveljavitve ZST-1b (Ur. l. RS, št. 63/2013) že plačana taksa za postopek, ki bo opravljen po uveljavitvi tega zakona. Tožnik se ne strinja tudi z določitvijo takse v višini 306,00 EUR. V tej zvezi je sodišče zgolj pavšalno obrazložilo zavrnitev ugovora, zaradi česar meni, da v zadevi ni bil pravično obravnavan. Gre za kršitev iz določbe 4. odstavka 324. člena ZPP. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnost, in tudi ne kršitve iz 4. odstavka 324. člena ZPP, na katero opozarja pritožba.
Sodišče prve stopnje je v zadevi pravilno zavrnilo ugovor tožnika zoper plačilni nalog z dne 22. 4. 2014, na podlagi katerega bi moral ob vložitvi pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo in sklep z dne 12. 3. 2014 skladno z določbo 105.a člena ZPP plačati predpisano sodno takso. Zmotno je tožnikovo navajanje, da ob vložitvi pritožbe takšne obveznosti ni bil dolžan poravnati. Z uveljavitvijo ZST-1 od dne 10. 8. 2013 dalje je bila določena taksa za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari tudi v individualnih delovnih sporih, ki so premoženjske narave (taksna tarifa 2321). Ker je v konkretnem primeru nastala taksna obveznost za pritožbo po uveljavitvi ZST-1b, navedeni zakon pa je v predhodnih določbah opredelil zgolj to, da se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in tarifi (1. odstavek 26. člena ZST-1b), zavzemanje tožnika, da v času vložitve tožbe še niso veljale določbe ZST-1b in obveznost plačila takse v premoženjskih delovnopravnih sporih, ni utemeljeno.
Pritožbeno sodišče še na tožnikovo opozarjanje, da bi moral o ugovoru zoper plačilni nalog odločiti drug sodnik, in ne tisti, ki je nalog izdal, navaja, da v takšnem ugovornem postopku ne gre za istančno odločanje, kar pomeni, da je v zadevi lahko odločila sodnica, ki je z izpodbijanim plačilnim nalogom pozvala tožnika, da poravna zaostalo taksno obveznost. Pritožbeno sodišče je preizkusilo naloženo takso za pritožbo iz plačilnega naloga tudi po višini. Ugotovilo je, da jo je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo tožniku takso za pritožbo v višini 306,00 EUR, skladno z višino izpodbijanega dela sodbe (10.073,41 EUR) in tarifno številko 2321 ZST-1. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).