Jedro

Tožeča stranka vtožuje odškodnino v točno postavljenih zneskih iz vsakega naslova posebej in pri tem ne navede, da naj bi bila v vtoževanih zneskih že upoštevana 10 % odbitna franšiza. Ta njena navedba je prvič zatrjevana v pritožbi in ker pri tem ni izkazano, da te navedbe ni bilo mogoče podati že prej, je to neupoštevna pritožbena novota. Torej mora sodišče, v kolikor je odmerjena odškodnina iz posameznega naslova v vtoževanem znesku, tudi ta znesek znižati za 10 % odbitno franšizo in tožeči stranki prisoditi tako znižano odškodnino.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki izreka prisojena odškodnina zviša za 2.250,00 EUR (na 10.135,20 EUR), v II. točki izreka se znesek zavrnjenega dela tožbenega zahtevka zniža za 2.250,00 EUR (na 1.626,13 EUR), v III. točki izreka pa se znesek pravdnih stroškov zviša za 525,87 EUR (na 2.350,20 EUR).

II. V preostalem delu se pritožbo zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v 15-tih dneh tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 324,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka naložilo toženi stranki v plačilo tožeči stranki odškodnino v znesku 7.885,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.2.2014 dalje do plačila, pod II. točko izreka je v presežku, to je za znesek 3.876,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19.2.2014 dalje do plačila, tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo, pod III. točko izreka pa je toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.824,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo, in sicer zoper zavrnilni in stroškovni del (II. in III. točka izreka), se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti s stroškovno posledico, podredno, da jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče moralo tožniku prisoditi vso vtoževano odškodnino. Tako je glede na ugotovljeno težo in naravo poškodb, intenziteto in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem prisojenih 5.000,00 EUR (5 povprečno neto plač) občutno premalo in bi bila odškodnina v vtoževanem znesku 6.000,00 EUR primerna in sodni praksi skladna. Kot primerljivo sodno prakso pritožba izpostavi odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 103/2006, II Ips 241/2002 in II Ips 838/2005. Odškodnina za strah je primerna v vtoževani višini 1.500,00 EUR (prisojeno 1.000,00 EUR), saj bi sodišče pri odmeri moralo upoštevati glede pretrpljenega strahu navedbe tožnika v postopku, da se je pri padcu močno ustrašil, saj ga je močno zabolelo v kolenu in se je tako ustrašil za svoje zdravje, česar tožena stranka niti ni prerekala. Tudi glede sekundarnega strahu je tožnik navedel, česar tožena stranka prav tako ni prerekala, da je bil dolgo časa zelo zaskrbljen za svoje zdravje oziroma za izid zdravljenja. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je primerna vtoževana odškodnina v znesku 3.500,00 EUR (prisojena 2.000,00 EUR), kar temelji na po sodišču prve stopnje ugotovljenih dejstvih za odmero odškodnine iz tega naslova in bi bilo skladno primerljivi sodni praksi, pri čemer pritožba izpostavi odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 566/2002, II Ips 900/2006 in II Ips 356/2001. Glede na škodne posledice in primerljivo sodno prakso (II Ips 356/2001 in II Ips 298/2010) je po sodišču prve stopnje odmerjena in prisojena odškodnina prenizka tudi v skupnem znesku, pri čemer pa se v vtoževanem znesku z ničemer ne more upoštevati 10 % odbitna franšiza, ker je ta odbitek v obstoječem zahtevku že upoštevan. Ker je torej tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, je tožnik upravičen tudi do povračila mu celotnih stroškov postopka. Tudi sicer bi sodišče moralo ovrednotiti uspeh strank v pravdi po temelju in po višini posebej, ker sta bila oba sporna.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožeča stranka v tej pravdi vtožuje odškodnino v točno postavljenih zneskih iz vsakega naslova posebej in pri tem ne navede, da naj bi bila v vtoževanih zneskih že upoštevana 10 % odbitna franšiza. Ta njena navedba je prvič zatrjevana v obravnavani pritožbi in ker pri tem ni izkazano, da te navedbe ni bilo mogoče podati že prej, je to neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Torej mora sodišče, v kolikor je odmerjena odškodnina iz posameznega naslova v vtoževanem znesku, tudi ta znesek znižati za 10 % odbitno franšizo in tožeči stranki prisoditi tako znižano odškodnino.

5. Navedbam tožeče stranke, ko ta opisuje pretrpljeni strah ob škodnem dogodku, je tožena stranka oporekala v odgovoru na tožbo z dne 18.7.2014 v 3. točki, ko je tožbeni zahtevek izrecno opredelila kot pretiranega po vseh postavkah. Po prepričanju pritožbenega sodišča tako oporekanje zadostuje in ima za posledico dokazovanje tako prerekanega dejstva. Tudi sicer je tožeča stranka predlagala za dokazovanje svojih trditev o škodnih posledicah obravnavanega padca, enako velja za pretrpljenih strah, svoje zaslišanje in izvedenca medicinske stroke. Ker tožnik, zaslišan kot stranka, glede pretrpljenega strahu ni izpovedal ničesar, je sodišče prve stopnje pravilno in 8. členu ZPP skladno štelo za dokaznega tisti strah, ki ga je ugotovil izvedenec medicinske stroke v svojem izvedenskem mnenju.

6. Strinjati pa se je s pritožbo, da je sodišče prve stopnje odmerilo prenizko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker je primerna ter sodni praksi in drugemu odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) skladna v višini vtoževane, to je za telesne bolečine 6.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3.500,00 EUR. V ta namen pritožba navede primerne in prepričljive razloge, tako da pritožbenemu sodišču teh razlogov ni potrebno ponavljati za utemeljitev primernosti odškodnine v tem delu v vtoževani višini.

7. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi ugodilo, v kolikor je ta utemeljena, in temu ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo (5. alineja 358. člena ZPP), medtem ko je v neutemeljenem delu pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Ker je bila spremenjena odločitev o glavni stvari, je bilo na spremenjen uspeh v pravdi sorazmerno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka (III. točka izreka izpodbijane sodbe) tako, da je upošteven uspeh tožeče stranke v višini 86 % in nasprotno temu tožene stranke v višini 14 %. Glede odločitve o stroških postopka še, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno pri ugotavljanju uspeha strank v pravdi upoštevalo le uspeh po višini. Sicer je res bil sporen tudi temelj tožbenega zahtevka, vendar zaradi njega v postopku niso nastali posebni stroški.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je skladna s 154. in 155. členu ZPP. Pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo skupno 559,77 EUR (254,40 EUR nagrada za postopek s pritožbo po tar. št. 3210, 20,00 EUR stroški v pavšalu po tar. št. 6002, vse povišano za 22 % DDV in 225,00 EUR sodna taksa za postopek s pritožbo), pri čemer je dodati, da je pritožbeno sodišče pri upoštevanju osnove za odmero nagrade upoštevalo v pritožbenem postopku obravnavano sporno višino 3.876,13 EUR. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela v višini 58 %, je upravičena do povračila in stroškov do te višine, kar znese 324,67 EUR.