Jedro

Takojšnja zapadlost kredita ni bila že vnaprej dogovorjena kot sankcija za posojilojemalčevo kršitev kreditne pogodbe, zato ta sankcija ni nastopila avtomatično že ob sami kršitvi pogodbe. Gre za pravico (upravičenje) banke, ki jo ta lahko (po svoji presoji in pod pogoji iz pogodbe) izkoristi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah I IVL 43/96 v veljavi v 1. točki za 72.482,22 EUR ter v 3. točki za izvršilne stroške 919,30 EUR, v preostalem delu pa je ta sklep razveljavilo in zavrnilo zahtevek za presežek glavnice 39.818,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je razsodilo, da je toženka dolžna tožeči stranki na račun obračunanih zakonskih zamudnih obresti od priznane glavnice za čas od 25. 10. 1995 do 31. 12. 1996 plačati 24.606,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 1997 do plačila, v presežku pa tudi zahtevek za plačilo zamudnih obresti zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tek zamudnih obresti ustavilo s 1. 1. 2002, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je toženka pravočasno vložila revizijo „glede obsodilnega dela in glede stroškov“ zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščema prve in druge stopnje ter zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je pritožbeno sodišče navedbe v pritožbi, s katerimi je toženka prerekala datum odstopa od pogodbe, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče, ocenilo za pritožbeno novoto. Pri tem je spregledalo, da je toženka trdila, da je terjatev zapadla v plačilo najkasneje 1. 10. 1991 in da od tedaj dalje tožeča stranka ni storila ničesar. Prvo sodišče se o tem ni izjasnilo, temveč je zaključilo, da je tožeča stranka odstopila od posojilne pogodbe 25. 10. 1995, kar je v nasprotju s trditvami same tožeče stranke, da je odstopila 30. 6. 1993. To pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, storjeno na drugi stopnji, saj je določba 12. člena pogodbe opredeljevala zapadlost celotne pogodbe v primeru, če trije zaporedni mesečni obroki ne bi bili plačani, prva anuiteta pa je zapadla 31. 7. 1991. Iz pogodbe izhaja, da je določeno plačilo anuitet, kar pomeni, da so tedaj, ko je bila vložena izvršba, že zastarale. Tožeča stranka je na obravnavi 21. 5. 2003 umaknila tožbeni zahtevek in postavila popolnoma novega, kateremu je toženka ugovarjala. Ne prvo ne drugo sodišče se do umika nista opredelili, zato sta obe storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Toženka je v pritožbi izrecno zatrjevala bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na listine, ki jih v dokaznem sklepu ni navedlo in ni pregledalo, višje sodišče pa o tem ni podalo svojega stališča, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi pred sodiščem druge stopnje. Toženka je ugovarjala zahtevku tudi zato, ker je tožeča stranka svojo pravico iz 12. člena pogodbe zlorabila. Tožeča stranki je izkoristila možnost pridobivanja finančnih sredstev z oderuškimi obrestmi. V nadaljevanju revizije toženka razlaga, da je bilo ravnanje tožeče stranke ves čas v škodo poroka in zato nezakonito v smislu 1011. in 1012. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Zaradi upnikovega zavlačevanja in opustitve garancij je zato porok oproščen dolžnosti plačila. Toženka ni podpisala posojilne pogodbe, na listini je podpisana kot porok in na banki ni bila nikoli, pač pa je listino podpisala tako, da ji je M. C. pomolil v podpis prazen list. Toženka je opozorila na kazenski zadevi I K 476/97 in I K 36/2003. Šlo je za sistem delovanja M. C., kar se je izkazalo tudi v zadevi I K 166/2003. Sodbo v slednji zadevi je toženka pridobila 7. 11. 2008 in iz nje je razvidno, da je M. C. ponaredil njen podpis na pogodbi in to overil pri sodišču. Sodba sicer še ni pravnomočna, vendar pa jasno potrjuje trditev toženke, da ni podpisala posojilne pogodbe, kar pomeni, da ni mogla biti v zavezi za plačilo kakršnekoli obveznosti na podlagi te posojilne pogodbe. Tožeča stranka predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in je bilo potrjeno v pritožbenem postopku, je naslednje: Tožeča stranka je 6. 6. 1991 z M. C. (sedaj že bivši mož toženke) in toženko kot posojilojemalcema sklenila posojilno pogodbo za 2.050.000 din z dobo vračanja 15 let. Toženka je posojilno pogodbo podpisala in banka je posojilo tudi izročila. Dne 12. 2. 1993 sta M. C. in toženka (tedaj sta bila že v razveznem postopku) sklenila pogodbo o prevzemu dolga, v kateri toženka potrjuje, da sta sklenila posojilno pogodbo z banko in po kateri je celoten dolg prevzel M. C. Tožeča stranka o tej pogodbi ni bila obveščena, zato ima učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve. Tožeča stranka je toženi pošiljala opomine zaradi neplačevanja anuitet, a toženka nanje ni reagirala. Po 12. členu pogodbe ima banka pravico zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški pred pogodbenim rokom, če posojilojemalec (med drugim) ne plača treh zaporednih ali treh nezaporednih mesečnih obrokov. Tožeča stranka je zato na dan 30. 6. 1993 obračunala celotno obveznost in v skladu z 12. členom pogodbe zahtevala vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški. Višino dolga je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenke finančne stroke na dan 25. 10. 1995, ko je tožeča stranka z dopisom zahtevala plačilo celotnega dolga. M. C. je bil v več kazenskih postopkih zaradi kaznivih dejanj goljufij, ki jih je izvršil tudi s ponareditvijo toženkinih podpisov, a v kazenskih zadevah je šlo za druge posojilne pogodbe in ne to, ki je temelj zahtevka tožeče stranke v tem pravdnem postopku. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), so neupoštevne vse tiste navedbe revizije, s katerimi skuša toženka doseči ponovno ali drugačno presojo dejanskega stanja. To velja zlasti za trditve, da toženka na banki ni bila in da posojilne pogodbe sploh ni podpisala. Tudi s sklicevanjem (na v času vložitve revizije še nepravnomočno) kazensko sodbo I K 166/2003 želi toženka uveljaviti nov dokaz za to, da posojilne pogodbe ni sklenila. Nove dokaze je v revizijskem postopku dopustno navajati samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP). Zato tudi novega dokaza, s katerim se dokazuje (ne) obstoj dejstva, v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati, pač pa bi lahko bil – ob predpostavki, da so izpolnjeni tudi drugi za to potrebni pogoji – razlog za obnovo postopka. Ne glede na to pa naj bo toženki pojasnjeno, da se obsodilna kazenska sodba ne tiče ponareditve toženkinega podpisa na posojilni pogodbi, prav tako tudi ne njenega (ne)sodelovanja pri sklepanju posojilne pogodbe, saj je v izreku kaznivo dejanje goljufije, ki naj bi jo storil M. C., opredeljeno drugače, kot pa želi prikazati toženka v reviziji. V obsodilni kazenski sodbi opredeljeno kaznivo dejanje se namreč ne nanaša na ponareditev podpisa na posojilni pogodbi, pač pa na prodajni pogodbi.

7. Toženka v reviziji kot sporno vprašanje izpostavlja, kdaj naj bi zapadla njena obveznost povrnitve celotnega posojila po 12. členu pogodbe. Točen datum je v konkretni zadevi pomemben iz dveh razlogov: 1. zaradi začetka teka zastaranja terjatve tožeče stranke in 2. zaradi obračuna zamudnih obresti od celotnega dolga po kreditni pogodbi, ki zapade potem, ko tožeča stranka izkoristi pravico, ki ji jo daje 12. člen pogodbe.

8. Tožeča stranka je potem, ko ji posojilojemalca nista vračala dolga v skladu s pogoji posojilne pogodbe, izkoristila pravico, ki ji jo daje 12. člena pogodbe. Ta določa, v katerih primerih ima banka pravico zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški pred pogodbenim rokom. Vendar takojšnja zapadlost kredita ni bila že vnaprej dogovorjena kot sankcija za posojilojemalčevo kršitev kreditne pogodbe, zato ta sankcija ni nastopila avtomatično že ob sami kršitvi pogodbe. Gre za pravico (upravičenje) banke, ki jo ta lahko (po svoji presoji in pod pogoji iz 12. člena pogodbe) izkoristi. Pravnomočno je ugotovljeno, da se banka takoj, ko so nastali pogoji po 12. členu pogodbe, ni odločila izkoristiti tega upravičenja, na kar kaže že dejstvo, da je najprej zahtevala (postopek pred Okrajnim sodiščem v Domžalah Ip 689/92) plačilo do 31. 5. 1992 zapadlih, pa neplačanih obveznosti po pogodbi skupaj s pripadajočimi obrestmi (zaradi neuspešnosti izvršbe je bil postopek kasneje ustavljen) in se je za upravičenje, ki ji ga daje 12. člen pogodbe, odločila šele kasneje, ko tudi noben od nadaljnjih zapadlih obrokov ni bil plačan. Nedvomno banka torej 1. 10. 1991, ko naj bi potrditvah toženke nastopil trenutek, ko bi (že) lahko uveljavila svoje upravičenje in zahtevala takojšnjo zapadlost celotne obveznosti posojilojemalcev, tega svojega upravičenja ni uveljavila. To je, čeprav je res zapisalo, da gre za pritožbeno novoto, toženi stranki pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, ko je navedlo, da gre za enostransko oblikovalno upravičenje tožeče stranke in ob tem (kljub zapisu, da gre za pritožbeno novoto) odgovorilo tudi na njene navedbe o zatrjevani zapadlosti terjatve v reviziji izrecno omenjeni vlogi 24. 5. 2006 (gre pa za vlogo na list. št. 207, ki jo prav tako izrecno omenja tudi sodišče druge stopnje na str. 4 obrazložitve sodbe). Te vloge torej višje sodišče ni prezrlo, pač pa je nanjo izrecno (in tudi pravilno) odgovorilo.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (stran 7 obrazložitve), da je tožeča stranka „saldirala“ celotno obveznost po posojilni pogodbi na dan 30. 6. 1993, nato pa obračunala zamudne obresti od tega dne, kar je razvidno tudi iz dopisa z dne 25. 10. 1995. Vendar pa je iz nadaljevanja obrazložitve sodbe prve stopnje o višini terjatve tožeče stranke razvidno, da je sodišče (ob siceršnjem sprejetju za toženo stranko najugodnejšega izračuna izvedenke) zapadlost terjatve v tistem delu, ki se tiče plačila bodočih obrokov, ugotovilo z dnem 25. 10. 1995 in šele od tedaj obračunalo zamudne obresti od pred pogodbenim rokom zapadle terjatve, do tedaj pa le zamudne obresti od zapadlih, pa ne plačanih (oziroma s sredstvi iz pogodbe o vezavi nepokritih) obrokov posojila. Kot možna datuma uveljavitve tožničinega upravičenja iz 12. člena pogodbe se tako ponujata 30. 6. 1993 (trditev tožeče stranke) in 25. 10. 1995 (dopis tožeče stranke) in v dokaznem postopku, v katerem se je kot sporen izkazal tudi datum uveljavitve te pravice, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je do tega prišlo 25. 10. 1995. Tožeča stranka je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, s katerim je zahtevala plačilo že zapadlih obrokov z zamudnimi obrestmi, v skladu z 12. členom pogodbe pa tudi plačilo vseh bodočih obrokov, vložila 9. 2. 1996. 10. Utemeljenost ugovora zastaranja tožene stranke, ki trdi, da terjatev zastara v (od splošnega zastaralnega roka krajšem) triletnem roku, je treba presojati v dveh pogledih: najprej glede posameznih že zapadlih obrokov posojila in nadalje glede preostalega dela dolga, zapadlega pred pogodbenim rokom v skladu z 12. členom pogodbe. Že je bilo obrazloženo, da slednja terjatev ni zapadla že s samo kršitvijo pogodbe s strani posojilojemalcev, da pa ta terjatev tudi ob upoštevanju s strani toženke zatrjevanega krajšega roka ni mogla zastarati ne glede na to, ali je banka celotno plačilo dolga zahtevala 30. 6. 1993 ali 25. 10. 1995, izhaja iz datuma na pečatu sodišča o prejemu predloga za izvršbo (9. 2. 1996). Tako se izkaže ugotovitev tega datuma za nepomembno oziroma neodločilno za odločitev v sporu. Enako velja za opredelitev narave posameznih vračil po pogodbi, saj sta sodišči prve in druge stopnje (v skladu z ugovorom tožene stranke) sledili izvedenskemu mnenju o tem, da bi bile, če bi tožeča stranka konsistentno črpala vezana sredstva za poplačilo zapadlih, pa ne plačanih obveznosti po posojilni pogodbi, poravnane vse obveznosti do marca 1994. Zato je tožbenemu zahtevku ugodilo le za zapadle obveznosti od tedaj dalje, te obveznosti pa do vložitve predloga za izvršbo prav tako niso zastarale, saj do tedaj ni potekel niti petletni splošni zastaralni rok, ki velja za zastaranje posameznih obrokov posojila, niti krajši triletni zastaralni rok, ki velja za zastaranje anuitet. 11. Pravilno pa sta sodišči prve in druge stopnje odločili tudi o zamudnih obrestih. Upoštevajoč (za toženo stranko najugodnejši) obračun izvedenke sta zamudne obresti od celotne terjatve priznali (šele) od 25. 10. 1995, do tedaj pa le zamudne obresti od zapadlih pa neplačanih obrokov posojila (ki so glede na glavnico bistveno bistveno nižje, kot bi bile od zapadlosti celotne obveznosti po posojilni pogodbi že pred tem datumom).

12. Povzeto na kratko: datum, ki ga zatrjuje toženka kot datum zapadlosti vseh obveznosti po posojilni pogodbi, ne pride v poštev; druga dva od možnih relevantnih datumov pa glede presoje zastaranja privedeta do enake odločitve; ker je bil glede presoje začetka teka zamudnih obresti upoštevan za toženo stranko ugodnejši datum, pa v tem delu revizijsko izpodbijanje in izražanje dvoma v pravilnost oziroma korektnost ugotovitve ne more biti uspešno.

13. Tožeča stranka je na naroku dne 21. 5. 2003 spremenila tožbeni zahtevek in to spremembo je sodišče prve stopnje (pravnomočno) dovolilo (sklep z dne 21. 5. 2003 v pritožbenem postopku ni bil razveljavljen). S to spremembo je tožeča stranka sicer nominalno zvišala zahtevek, a zato, ker je k dotlej uveljavljani glavnici 26.911.650,50 SIT (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 1995) prištela še zakonske zamudne obresti do 1. 1. 1997 ter od tako dobljenega zneska (na toženkin ugovor) odštela 4.973.711,90 SIT, kolikor so znašala po pogodbi z M. C. vezana sredstva z obrestmi, ki so po posojilni pogodbi predstavljala varščino za posojilo, in tako uveljavljala 31.079372,03 SIT z obrestmi od 1. 1. 1997. Glavnica je tako v primerjavi s prej uveljavljanim tožbenim zahtevkom navidezno višja, in sicer na račun prištetih kapitaliziranih obresti za določeno obdobje (od 25. 10. 1995 do 1. 1. 1997), za katerega pa jih je tožeča stranka uveljavljala že tudi prej, a opisno in ne v absolutnem znesku. Ni šlo torej za uveljavitev nekega novega ali drugačnega zahtevka (z istočasnim umikom prvotnega, kot to očitno razume toženka), pač pa le njegovo drugačno opredelitev. Zato tudi zastaranje tega zahtevka ni bilo pretrgano šele z njegovim „preoblikovanjem“, pač pa že s prvotno vloženim predlogom za izvršbo. Sodišči prve in druge stopnje o zatrjevanem umiku in uveljavitvi novega zahtevka sicer nista navedli posebnih razlogov, dovolitev spremembe tožbe, vsebinsko obravnavanje spremenjenega zahtevka in zavrnitev ugovorov tožene stranke v zvezi z njim, pa kaže, da sta tovrstne toženkine trditve ocenili za neutemeljene. Gre za procesno (pravilno) odločitev in ne za pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, na kar nakazuje revizija.

14. Nadaljnjo bistveno kršitev določb pravdnega postopka toženka vidi v tem, da višje sodišče ni odgovorilo na njene izrecne pritožbene trditve o obstoju te kršitve, ker je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na listine, ki jih v dokaznem sklepu ni navedlo. Po stališču sodne prakse to pomeni, da je takšno kršitev storilo tudi sodišče druge stopnje (ti. perpetuacija kršitve na drugi stopnji). Ker pa toženka ne pojasni, kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, uveljavljanje te kršitve ne more biti uspešno.

15. Neutemeljeno se toženka sklicuje na zlorabo pravice tožeče stranke iz 12. člena pogodbe, ki jo utemeljuje z določbami ZOR o poroštvu, po katerih je porok zaradi upnikovega ravnanja v določenih primerih prost svoje odgovornosti. Pri tem namreč toženka spregleda, da posojilne pogodbe ni podpisala kot porok, pač pa kot glavni zavezanec – posojilojemalec.

16. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Toženka sicer navaja, da izpodbija sodbo druge stopnje „glede obsodilnega dela in glede stroškov“, pri čemer pa odločitev o stroških izpodbija zgolj kot posledico neuspeha v pravdnem postopku, saj posebej razlogov v zvezi z odločitvijo o stroških ne navaja. Na podlagi 378. člena ZPP je torej vrhovno sodišče revizijo toženke zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.