Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je za škodo izključno odgovoren tožnikov delodajalec, ki je bil izvajalec in ob tem tudi koordinator vseh del. Kot izvajalec je bil tisti, ki je odrejal delo delavcem in na njem je ležala skrb, da ima popolno dokumentacijo. Če kot izvajalec od projektanta ni prejel vse dokumentacije, na podlagi katere bi se lahko prepričal ali z deli lahko varno nadaljuje, bi moral z nadaljevanjem dela počakati. Niti vodja projekta niti nadzornik ne odrejata del delavcem izvajalca in tega tudi v konkretnem primeru nista storila. Ker nesreče nista in ne bi mogla preprečiti, ni vzročne zveze med opustitvijo nadzora in ravnanjem projekta ter poškodovanjem tožnika. Le izvajalec je bil tisti, ki je imel pravico in dolžnost ustaviti delo, če bi to lahko predstavljalo nevarnost za delavce. Teh dolžnosti ni opravil, in ta opustitev predstavlja pravno relevantni vzrok tožnikovega poškodovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan drugi toženki povrniti 931,47 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo in tretjo toženko (I. točka izreka) in naložilo tožniku, da jima povrne pravdne stroške (II. točka izreka). Zoper prvo toženko je postopek ustavilo (sklep z dne 19. 12. 2019), ker sta se tožnik in prva toženka izvensodno poravnala.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožil tožnik. Predlaga, da se spremeni tako, da se tožbi ugodi, podredno pa, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. V nadaljevanju so povzete bistvene pritožbene navedbe.

Podana je bistvena kršitev postopka po 12. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je sodišče dvakrat “izdalo” izpodbijano sodbo. Prav tako je podana kršitev 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker je sodišče prehitro izdalo sodbo. Na naroku 17. 5. 2021 je tožnik dobil rok 15 dni, da se opredeli do stališča Inženirske zbornice Slovenije in navedb A. A. V vmesnem času je sodišče prve stopnje izdalo sodbo in tako storilo vnaprejšnjo dokazno oceno ter kršilo tožnikovo pravico do izjave. Prav tako sodba vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, nima navedb o odločilnih dejstvih, določeni razlogi so nejasni in sami s seboj v nasprotju, kar pomeni, da je storjena kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče se ni opredelilo do zatrjevane objektivne odgovornosti, napačno je razlagalo določbo 186. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) in napačno ugotovilo dejansko stanje. Iz sodbe izhaja zaključek, da vlogi projektanta in nadzornika nimata nobenega pomena. Nadzornik je po zakonu dolžan nadzirati delo, projektant pa je zadolžen, da skrbi, da načrti vsebujejo take podatke, ki omogočajo varno gradnjo. Ravnanje tako druge kot tretje tožene stranke je v vzročni zvezi z nastalo škodo. Tudi pri tem zaključku je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj so razlogi za zavrnitev nejasni, pomanjkljivi in neobrazloženi. Neutemeljene so navedbe, da je imel možnost odkloniti delo in se tako izogniti nastali škodi. Izpodbija tudi izrek o stroških postopka.

3. Druga toženka je na pritožbo odgovorila, predlaga, da se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške.

4. Tretja toženka ni odgovorila na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak pri vodenju postopka, sporna pravno pomembna dejstva je v zadostni meri razjasnilo, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Kot bo razvidno iz nadaljevanja, je pritožbeno sodišče razloge za odločitev sicer nekoliko dopolnilo, pri tem pa upoštevalo še neprerekana dejstva in dejstva, ki izhajajo iz dokazov, glede katerih je bilo v enaki spoznavni situaciji kot prvostopenjsko sodišče, in o katerih so se stranke imele možnost izjaviti.

7. Neutemeljen je očitek, da je sodišče storilo kršitev po 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP (res iudicata), ker naj bi tožnik prejel dve sodbi (z isto vsebino). Iz vročilnice, pripete k izpodbijani sodbi, je razvidno, da je bila sodba vročena pooblaščencem pravdnih strank. Nepomembno je, če je bila ista sodba (slučajno) dvakrat poslana istemu naslovniku. To bi lahko bilo pomembno kvečjemu pri vprašanju pravočasnosti tožnikove pritožbe, ne pomeni pa, da je sodišče dvakrat odločalo o isti stvari.

8. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tožnik bi se o dokazih, ki jih izpostavlja v pritožbi, lahko izjavil oz. je to možnost imel, čeprav je sodišče rok za to skrajšalo. To je treba oceniti tudi v povezavi z okoliščino, da sodba sodišča prve stopnje naposled sploh ne temelji na omenjenih dokazih (stališču Inženirske zbornice in mnenju A. A.). Kršitev, ki je sicer v neobrazloženem skrajšanju sodnega roka za izjavo o dokazih, ki so se izkazali za nerelevantne, je zato samo relativnega pomena - v ničemer ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

9. Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti glede razlogov; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, tudi tiste, ki jih pritožnik izrecno pogreša, tj. o zatrjevani objektivni odgovornosti druge in tretje toženke. Očitno prezre, kar je sodišče prve stopnje zapisalo v 6. tč. na straneh 6 in 7 svoje sodbe. Kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP torej ni podana.

10. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno in pravni zaključek, da med ravnanjem druge in tretje toženke ter tožnikovo škodo ni pravno relevantne vzročne zveze.

11. Pri opustitvenih ravnanjih ne govorimo o naravni vzročni zvezi, saj vzročno zvezo tu vzpostavi šele pravo. Za prav takšen primer gre tudi v obravnavani zadevi. Ravnanje lahko postane odškodninskopravno relevanten vzrok, če bi škodni dogodek oseba mogla in morala preprečiti.1 Pri opustitvi varnostnih mehanizmov se v prvi vrsti uporabi teorija o _ratio legis_ vzročnosti. V skladu s to teorijo je vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo vzpostavljena, če je odgovorna oseba kršila varstveno normo, katere namen je bil prav preprečitev (oz. zmanjšanje verjetnosti nastanka) takšnega škodnega dogodka, kot se je pripetil.2 Poleg tega naše pravo večinoma uporablja teorijo o adekvatni vzročnosti, kombinirano s teorijo o predvidljivosti posledice. Ti dve teoriji vzpostavljata vzročno povezavo, kadar je neka posledica (škodni dogodek) adekvatna, torej praviloma, po normalnem teku stvari ustrezna nekemu ravnanju oziroma je njegova predvidljiva posledica.

12. Po nobeni od omenjenih teorij, ki vzpostavljajo pravno vzročnost med opustitvenim ravnanjem in škodnim dogodkom, le-te ni, ko presodimo ravnanja druge in tretje toženke.

13. V konkretnem primeru gre za delovno nesrečo, ki je nastala pri gradnji objekta. Zid in gradbeni oder, na katerem je stal tožnik, sta se nagnila in prišlo je do padca v globino, ker AB konstrukcija ni bila ustrezno ojačana. Iz listinskih dokazov3 izhaja, da je investitor sklenil pogodbo z drugo toženko (oz. prednikom), v kateri pa je bilo določeno, da napravi načrt AB montažne konstrukcije izbrani izvajalec montažne konstrukcije (točka 1.2 stran 3/8 ponudbe št. EA-003/12 z dne 13. 1. 2012). V PGD št. R-112/12 stran 6/37 (B 14) je bilo določeno, da izbrani izvajalec projekta montažne konstrukcije dostavi dokumentacijo projektantu. Pravilna je tudi ugotovitev, da je druga toženka prejela to dokumentacijo (oziroma bila z njo seznanjena), in sicer najkasneje dne 13. 8. 2013, ko je odgovorila na prejeto elektronsko sporočilo v zvezi s poslanimi gradbenimi načrti (B 16). Vendar je v tem sporočilu bistveno naslednje. B. B. (predstavnik druge toženke) je zapisal, da sam ni glavni projektant v zvezi z montažo AB montažnih konstrukcij4 in da kot arhitekt ne potrjuje mape gradbenih konstrukcij. To se v celoti sklada s PGD načrtom št. R-112/12, kjer je kot projektant določen C. d. o. o., druga toženka je določena kot vodja projekta (oz. B. B., kot odgovorni vodja projekta)5. Določba 28. čl. Pravilnika o projektni dokumentaciji (Pravilnik), na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, je določala, da so lahko sestavni del načrtov tudi delavniški načrt (predmet elektronske korespondence), vendar mora biti podpisan in ožigosan s strani odgovornega projektanta posameznega načrta (tj. delavniškega načrta).6 Glede na povedano ni res, da bi načrte morala podpisati druga toženka, ker prvič, ni bila odgovorni projektant tega posameznega načrta, in drugič, ker že v PGD (B 14) ni opravljala funkcije odgovornega projektanta, ampak funkcijo vodje projekta. Dolžnost projektanta je bila, da priskrbi in potrdi ustrezno dokumentacijo, ki bo podlaga za nadaljnja dela. Le če bi bila druga toženka odgovorni projektant in se denimo ne bi opredelila do prejete dokumentacije, ali pa bi jo (kljub napakam) potrdila (kršitev 2. odst. 28. čl. ZGO-1), bi ji lahko očitali ravnanje, vzročno povezano s kasneje nastalo nesrečo. V resnici pa je druga toženka naredila celo več, kot ji nalaga pogodba in (takrat veljavna) zakonodaja: odgovorila je na prejeto dokumentacijo ter nasprotovala vsebini. V obrazložitvi izpodbijane sodbe tako manjka ključni dostavek, in sicer, da druga toženka ni predala potrjenega PZI (čeprav so bili načrti izdelani pred začetkom zidanja), ker se ni štela za odgovornega projektanta in to tudi ni bila, in ker kot arhitekt ni mogla potrditi gradbenih načrtov. Dejansko so se njena opozorila prezrla in izvajalec je nadaljeval z deli na gradbišču (brez potrjenega PZI). Med ravnanjem druge toženke in poškodovanjem tožnika torej evidentno ne more biti vzročne povezave, saj sploh ni opustila ničesar, kar bi bila dolžna storiti ona. Škodnega dogodka torej ni mogla niti morala preprečiti.

14. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo tudi, da vzročne zveze ni niti med opustitvijo dolžnega ravnanja, ki jo je zaznalo pri tretji toženki, in tožnikovo škodo, saj je tudi tretja toženka ni bila dolžna preprečiti, in je glede na ugotovitve v konkretnem primeru tega tudi ne bi mogla. Pritožbeno sodišče pri tem izhaja iz ugotovitve in ocene sodišča prve stopnje, da projekt za izvedbo (PZI) ni bil v skladu z načrtom za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) in da je bilo (oziroma bi moralo biti) to tretji toženki znano.7 Vendar je sodišče prve stopnje kljub temu pravilno ugotovilo, da tretja toženka kot nadzornik v nobenem primeru ni bila pooblaščena oz. zadolžena za zaustavitev gradbenih del. 15. Kot je temeljito obrazloženo v 11. točki izpodbijane sodbe, je bila dolžnost nadzornika, da opravlja nadzor, ali se gradnja izvaja po projektni dokumentaciji, na podlagi katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje.8 Za razliko od novih gradbenih predpisov (13. čl. Gradbenega zakona) v času škodnega dogodka veljavni ZGO-1 ni predvidel pooblastila nadzorniku, da dela ustavi.9 Obveznost gradbenega nadzornika je bila zlasti v njegovi zavezi, da bo (s potrebno skrbnostjo) nadziral izvajalca del, da objekt ne bo imel napak. Kršitev teh obveznosti je podlaga za odškodninsko odgovornost do investitorja. Namen obveznosti naročnika, da določi gradbeni nadzor (85. čl. ZGO-1), ni v tem, da nadzornik skrbi za varnost in zdravje oseb na gradbišču, ampak primarno, da objekt ne bo imel napak.10 V tem primeru pomanjkanje pravno relevantne vzročnosti jasno izhaja že iz samega namena zakona (_ratio legis vzročnost_).

16. Pritožnik neutemeljeno trdi, da brez ravnanj druge in tretje toženke ne bi prišlo do škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sta ustvarili pogoje za nastanek nesreče. Zakaj tako presoja za drugo toženko, je pojasnjeno že zgoraj. Pritožnik pa ne navaja nobene okoliščine, po kateri bi opustitev dolžnega nadzora običajno, v skladu z rednim tekom stvari, pripeljala do nesreče. Nobenih konkretnih navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da obstaja adekvatna vzročna zveza med ravnanjem (opustitvijo) tretje toženke in škodnim dogodkom, tožnik niti ni podal. Za utemeljitev obstoja vzročne zveze ne zadošča zgolj navedba, da je škoda nastala kot posledica določenega nedopustnega ravnanja.11

17. Poleg tega pa dokazni postopek niti ni potrdil domneve, da bi, če bi nadzornik ugotovil navedene nepravilnosti v dokumentaciji ter nanje opozoril, izvajalec ne odredil nadaljnjega dela tožniku. Prav nasprotno. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, in to ni izpodbijano, da je imel izvajalec uvid v vsa pogodbena dela drugih izvajalcev, saj je bil koordinator vseh del (12. tč. na str. 11). Ko je tako, je ugibanje o tem, ali bi opozorilo bolj skrbnega nadzornika, ki bi zaznal nepravilnosti v poteku del oz. v dokumentaciji, zaleglo in preprečilo izvajalcu nadaljnje delo (oz. njegovo odredbo del delavcem, tudi tožniku), odveč; na dlani je, da bi bilo neučinkovito.

18. Neutemeljen je tudi očitek o napačni uporabi določbe 3. odst. 186. čl. OZ, ki predpisuje solidarno odgovornost več oseb za isto škodo: kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na neki način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno. V obravnavanem primeru navedena določba ne pride v poštev, saj ne gre za to, da se ne bi vedelo, kdo je kaj delal oz. opustil, le vzročne zveze med ravnanjem (druge in tretje toženke) in dogodkom ni (je pa bila očitno podana med ravnanjem prve toženke in škodo). Za uporabo tega določila mora biti tudi vzročna zveza brez dvoma podana, oškodovancu je le olajšano breme dokazovanja posameznikove udeležbe v skupnem delovanju.12

19. Pravilna je torej presoja sodišča prve stopnje, da je za škodo izključno odgovoren tožnikov delodajalec (prva tožena stranka), ki je bil izvajalec in ob tem tudi koordinator vseh del. Kot izvajalec je bil tisti, ki je odrejal delo delavcem in na njem je ležala skrb, da ima popolno dokumentacijo, oziroma da je ta v skladu z dogovorjenim. Če kot izvajalec od projektanta ni prejel vse dokumentacije, na podlagi katere bi se lahko prepričal, ali z deli lahko varno nadaljuje, bi moral z nadaljevanjem del počakati. Niti vodja projekta niti nadzornik ne odrejata del delavcem izvajalca in tega tudi v konkretnem primeru nista storila. Ker nesreče nista oz. ne bi mogla preprečiti, ni vzročne zveze med opustitvijo nadzora oziroma ravnanjem vodje projekta in poškodovanjem tožnika. Le izvajalec je bil tisti, ki je imel pravico in dolžnost ustaviti delo, če bi to lahko predstavljalo nevarnost za delavce (84. čl. ZGO-1)13. Teh dolžnosti ni opravil, in ta opustitev predstavlja (edini) pravno relevantni vzrok tožnikovega poškodovanja (naravni vzrok so fizikalne zakonitosti, zaradi katerih se je zid porušil).

20. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

21. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, drugi toženki pa mora povrniti stroške za njen odgovor (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ji je v skladu z Odvetniško tarifo (OT) priznalo 1.250 točk nagrade za odgovor na pritožbo in 22,5 točk za materialne stroške. Skupno ji je tako priznalo 1272.5 točk nagrade, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 763,50 EUR, z 22 % DDV pa 931,47 EUR. Ostali priglašeni stroški niso bili potrebni in jih sodišče ni priznalo. Priznane stroške mora tožnik drugi toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Prim. argumentacijo v zadevi VS RS II Ips 183/2015. 2 Glej več N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba l. 2003, str. 724 in nasl. Prim. argumentacijo v zadevi VS RS II 100/2017. 3 Glede katerih je pritožbeno sodišče v enakem spoznavnem položaju kot prvostopenjsko. 4 Ampak da je to projektant D. D. Njegova vloga je opisana na 9. strani obrazložitve. Druga toženka je tudi podala predlog, kako se naj spremeni “načrt gradbenih konstrukcij”. 5 Odgovorni vodja projekta je posameznik, ki investitorju odgovarja za medsebojno usklajenost vseh načrtov, ki sestavljajo projektno dokumentacijo. Glej tč. 4.2.2 prvega odstavka 2. člena ZGO-1. 6 Projekt za izvedbo (PZI) je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), dopolnjen s podrobnimi načrti, na podlagi katerih se v skladu s pogoji iz gradbenega dovoljenja gradnja lahko izvede (šesti odstavek 35. člena ZGO-1). Gre za denimo načrte, kot v konkretnem primeru. PZI obsega vse (in zadosti podrobne) načrte in druge podatke o lastnostih objekta oziroma drugih gradbenih del (končnega rezultata izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja), da je na njegovi podlagi mogoče zadosti natančno določiti predmet izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja, tako da je vsebina njegove obveznosti povsem določena; Glej N. Plavšak v Obligacijski zakonik (OZ), (posebni del) s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 913. 7 Izpostavljeno je tudi, da je nadzornik gradbeni inženir, kar še toliko bolj pomeni, da mu je znana strokovna terminologija in s tem pomen zapisov v dokumentaciji. 8 Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravno podlago v zvezi s tožbenim zahtevkom naproti tretje toženki. Določba 88. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki določa, da mora nadzornik opravljati dejanja, ki so potrebna za izpolnitev obveznosti nadzornika v razmerju do naročnika, pri čemer so določeni trije sklopi obveznosti nadzornika (nadzornega inženirja): 1. obveznosti v zvezi s spremembami in dopolnitvami projektne dokumentacije med gradnjo; 2. obveznost nadzora nad opravljeno gradnjo; 3. nadzor nad roki izvajanja del, odgovorni nadzornik pa mora svojo ugotovitve v zvezi s svojimi obveznosti vsakodnevno zapisati v gradbeni dnevnik, s podpisom gradbenega dnevnika odgovorni nadzornik potrjuje, da so podatki oziroma vpisi vneseni v gradbeni dnevnik resnični. 9 Nadzornik bi moral o odstopih v dokumentaciji obvestiti inšpektorja in investitorja (drugi odstavek 88. člena ZGO-1). Kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, tudi ni dolžnost nadzornika, da je konstantno prisoten pri vsakem delu, to bilo bi tudi praktično nemogoče. 10 Več o vlogi nadzornika, glej Plavšak v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 925 in nadaljnje strani. 11 Sodba in sklep III Ips 9/2013, z dne 26. 4. 2013. 12 Plavšak v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1071. 13 V skladu s to določbo bi moral izvajalec pozvati projektanta na odpravo napake.