Jedro

Nujnost odreditve začasnega ekstradicijskega pripora je treba presojati z vidika nevarnosti, da bi tujec (obdolženec) pobegnil ali se skril, če zoper njega ne bi bil odrejen ekstradicijski pripor, pa tudi z vidika sorazmernosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega L.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 1.3.2008 zoper obdolženega L.S. na podlagi 16. člena Evropske konvencije o izročitvi (Konvencija) v zvezi s 525. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega L.S. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo obdolženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztraja, da so v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po prvem odstavku 521. člena ZKP je v postopku za izročitev obdolžencev in obsojencev predpisana subsidiarna uporaba tega zakona, če v mednarodni pogodbi ni določeno drugače. Po določbi prvega odstavka 28. člena Konvencije ta za tiste države, za katere velja, nadomešča določbe katerihkoli dvostranskih pogodb, konvencij ali sporazumov o izročitvi med katerimakoli dvema pogodbenicama. Zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa je zato treba presojati v luči določb navedene Konvencije, subsidiarno glede na določbe Konvencije med Kraljevino Srbijo in Švico o izročitvi, sklenjeno 16.11.1987, ki je začela veljati dne 5.7.1888 (Službene novine, št. 23/1888 in Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe MP, št. 6/96). Šele nato se zakonitost presoja še z vidika uporabe določb ZKP o odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora.

V določbi 525. člena ZKP je urejen začasni ekstradicijski pripor, glede katerega se v skladu z drugim odstavkom 8. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) uporabljajo določbe 16. člena Konvencije. V prvem odstavku navedene konvencijske določbe je predpisano, da lahko v nujnem primeru pristojni organi pogodbenice prosilke zaprosijo za začasen pripor iskane osebe, pristojni organi zaprošene pogodbenice pa morajo odločiti o zahtevi v skladu s svojim pravom. V prošnji za začasen pripor mora biti po drugem odstavku 16. člena Konvencije navedeno, da obstaja eden od dokumentov, omenjenih v 2.a odstavku 12. člena in da se namerava poslati prošnja za izročitev. Navesti je treba tudi, za katero kaznivo dejanje se bo izročitev zahtevala, kje in kdaj je bilo storjeno in če je to le možno, podati opis iskane osebe.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je zoper obdolženega L.S. švicarski zvezni tožilec P. v B. dne 8.8.2006 odredil Mednarodno tiralico, da je iz tiralice razvidno, da naj bi obdolženec med leti 1998 in 2003 sodeloval pri pranju večje količine denarja na področju Italije in Švice na škodo podjetja P., zaradi česar je obdolžen kaznivega dejanja ponarejanja listin in pranja denarja po 251. in 305. členu Kazenskega zakonika Švice.

Vložnik v zahtevi navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker sodišče ob odreditvi pripora ni razpolagalo s prevodom pripornega naloga, ki je bil podan v angleškem jeziku ter da je s tem kršilo določbo 6. člena ZKP, ki določa, da sodišče posluje v slovenskem jeziku. Poudarja, da je preiskovalni sodnik z laičnim ustnim prevajanjem pripornega naloga iz angleškega v slovenski jezik kršil tudi določbo tretjega odstavka 8. člena ZKP.

O kršitvi določbe 6. člena ZKP ni mogoče govoriti že iz razloga, ki ga navaja sam vložnik, ko trdi, da je sodišče samo obdolžencu laično prevedlo priporni nalog iz angleščine v slovenščino. Zato bi bilo z vidika, ki ga uveljavlja vložnik mogoče kvečjemu govoriti o morebitni kršitvi določbe drugega in tretjega odstavka 8. člena ZKP, vendar tudi ta ni podana.

Iz spremnega dopisa uprave kriminalistične policije, ki je napisan v slovenskem jeziku, in ga je tolmač obdolžencu prevedel v italijanski jezik, je razvidno, da je za obdolženim L.S. pod navedeno opravilno številko razpisana tiralica, zaradi katerih kaznivih dejanj, kje in kdaj naj bi jih obdolženec storil, da naj se v primeru prijetja obdolžencu odvzame prostost, privede k preiskovalnemu sodniku ter da bodo pravosodni organi Švice za obdolženca zahtevali izročitev po redni diplomatski poti.

Zaslišanje obdolženca po drugem odstavku 525. člena ZKP se nanaša na ugotavljanje istovetnosti tujca in obstoja razlogov za odreditev pripora zaradi nevarnosti, da bi pobegnil ali se skril. Začasni ekstradicijski pripor, se po četrtem odstavku 16. člena Konvencije sme odpraviti, če zaprošena stran v osemnajstih dneh od pripora ni prejela prošnje za izročitev in dokumentov, navedenih v 12. členu, v nobenem primeru pa ne sme preteči več kot štirideset dni od dneva pripora (odvzema prostosti). V tej fazi postopka odreditve začasnega ekstradicijskega pripora zadošča zaprosilo države prosilke, ki mora vsebovati predpisane sestavine. To pomeni, da je dovolj navedba, da je zoper obdolženca izdan priporni nalog s takojšnjo veljavnostjo ali zaporni nalog ali druga listina z istim učinkom, izdana v skladu s postopkom, določenem v zakonu pogodbenice prosilke, in da ni nujno, da je taka listina tudi priložena. Država prosilka mora prošnjo in listine, s katerimi utemeljuje zahtevo za izročitev poslati v roku, ki ga določi preiskovalni sodnik in šele na tej podlagi ta odloči o morebitnem priporu na podlagi 524. člena ZKP.

Preiskovalni sodnik je obdolženčevemu zagovorniku pred zaslišanjem obdolženega L.S. vročil fotokopijo dopisa Uprave kriminalistične policije in tiralice v angleškem jeziku. Obdolženec in njegov zagovornik temu nista ugovarjala, tudi v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora kršitev obdolženčeve pravico do uporabe svojega jezika v postopku nista uveljavljala. To je obdolženčev zagovornik storil šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar pa je bilo treba njegove očitke iz razlogov, ki so že navedeni, zavrniti kot neutemeljene.

Točno je, kar navaja vložnik, da je v 25. členu Konvencije priporni nalog opredeljen kot katerikoli nalog, po katerem poleg ali namesto zaporne kazni kazensko sodišče odvzame prostost. Vendar pa je pri presoji zatrjevane kršitve treba upoštevati tudi določilo 2.a točke 12. člena Konvencije, ki določa, da se prošnji za izročitev priloži priporni nalog s takojšnjo veljavnostjo ali zaporni nalog ali druga listina z istim učinkom, izdana skladno s postopkom, določenim v zakonu pogodbenice prosilce. Iz podatkov v spisu pa je razvidno, da je priporni nalog pod navedeno opravilno številko odredil švicarski zvezni tožilec. Obstoj druge listine z istim učinkom se presoja v skladu s postopkom, določenim v zakonu pogodbenice prosilke. Zato sklicevanje v zahtevi, da po našem pravu organ, ki je izdal priporni nalog, ni kazensko sodišče, nima nobene teže. V obravnavanem primeru gre za drugo listino, ki ima enak učinek in je izdana v skladu s postopkom, določenim v zakonu, v zahtevi pa vložnik ne navaja nobene okoliščine, ki bi v tej fazi odločanja omajala pravilnost take presoje.

Konvencija v 10. členu vsebuje zadržek, po katerem se izročitev ne odobri, če je zahtevana oseba po zakonu pogodbenice prosilke in zaprošene pogodbenice postala izvzeta iz pregona ali kaznovanja zaradi zastaranja. Nima pa prav vložnik, da je že na prvi pogled razvidno, da je kazenski pregon za očitani kaznivi dejanji, glede na zastaralne roke, določene v našem pravu v 111. členu Kazenskega zakonika (KZ), dne 1.1.2008 absolutno zastaral. Obdolženec naj bi kazniva dejanja izvrševal leta 1998 do 2003, kar pa pomeni, da tista dejanja, od izvršitve katerih naj ne bi poteklo več kot deset let, niso absolutno zastarala. Presojo izpolnjenosti tega pogoja za izročitev pa bo sodišče lahko opravilo, ko bo od države prosilke prejelo prošnjo z predpisanimi listinami, v katerih bodo obdolženčeva ravnanja določno opisana.

V 16. členu Konvencije je določeno, da je začasni pripor zoper iskano osebo mogoče odrediti samo v nujnem primeru. Nujnost je treba presojati z vidika nevarnosti, da bi tujec (obdolženec) pobegnil ali se skril, če zoper njega ne bi bil odrejen ekstradicijski pripor. Odreditev pripora mora sodišče presojati tudi z vidika sorazmernosti, kar pa je v konkretnem primeru tudi storilo. Navedbe v zahtevi, da odreditev pripora zoper L.S. ni neogibno potrebna, ker ga je državni tožilec države prosilke že večkrat zaslišal in da se sploh ne ve, kakšnem je namen odrejenega pripora, niti v kakšni fazi je postopek, na presojo zakonitosti napadenega sklepa nimajo nobenega vpliva.

Enako velja za nadaljnjo navedbo v zahtevi, da je švicarski zvezni tožilec dne 5.3.2008 zaslišal obdolženca na Okrožnem sodišču v Krškem, kar da kaže, da je od njega poskušal izsiliti priznanje in s tem pa ravnal v nasprotju z določbo 11. člena ZKP. Očitno je, da gre za procesno dejanje, ki je bilo opravljeno že po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa in ga zato pri presoji njegove zakonitosti ni mogoče upoštevati.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obdolženega L.S., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.