Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila vrednost predmetnih nepremičnin ugotovljena na opisani način, kot pravilno navaja tožnik. Tožnikov ugovor, da je davčni organ odmeril davek od premoženja od napačne osnove, je zato utemeljen.

Sodišče se sicer strinja s toženko, da lahko način ugotavljanja vrednosti stavbe določi občinski svet, kar je skladno z 158. členom ZDO, čemur tudi tožnik ne nasprotuje, vendar sodišče iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke ne more preizkusiti, ali je navedeni način, ki ga navaja toženka po navedenem Odloku o davkih občanov in Sklepu, ki ga davčni organ in toženka navajata kot pravno podlago, skladen z merili iz Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja oziroma kako so bila ta merila uporabljena, saj to iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno. Zato se izpodbijane odločbe v ključnem delu ne da preizkusiti, kar je tudi očitek tožbe, in gre za bistveno kršitev določb postopka (tretji odstavek 27. člena ZUS-1, v povezavi z 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP).

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4221-16/2021-00103-04-130-12 z dne 12. 7. 2021 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski davčni organ je tožniku odmeril davek od premoženja na območju občine Tabor za leto 2021, in sicer za objekta na naslovu ... A. in B. Prvi je po namenu uporabe stanovanjska stavba, drugi pa poslovna. Skupaj odmerjene obveznosti znašajo 1.899,96 EUR, kar je tožniku naloženo v plačilo v štirih obrokih, po preteku roka za plačilo pa bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Pritožna ne zadrži izvršitve te odločbe.

2.V obrazložitvi se davčni organ sklicuje na Zakon o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO), in sicer člene 156, 175, 158, 162 in 163, Pravilnik o valorizaciji zneskov za odmero davkov po ZDO za leto 2021, Pravilnik o merilih in načinu ugotavljanja vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistema točkovanja (Uradni list RS, št. 25/81 in naslednji, v nadaljevanju tudi Pravilnik), Sklep o povprečni gradbeni ceni v Občini Tabor (Uradni list RS, št. 17/04, v nadaljevanju tudi Sklep) ter 387. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Povprečna gradbena cena kvadratnega metra uporabne stanovanjske površine za leto 2004 je bila objavljena v Sklepu o povprečni gradbeni ceni v Občini Tabor in tudi za leto 2021 ostaja nespremenjena, tj. 766,84 EUR/m2. Osnova za davek od premoženja na posest stavb se zniža za znesek, ki ustreza 160 m2 stanovanjske površine, pod pogojem, da je lastnik ali njegov ožji družinski član oziroma uživalec v letu pred letom, za katero se davek odmerja stalno prebival v stanovanjskih prostorih (158. člen ZDO). Navaja še 162. člen ZDO glede začasne oprostitve prvih lastnikov novih stanovanjskih hiš oz. garaž ter 163. člen glede glede znižanja zavezancu z več kot tremi družinskimi člani. Osnove in stopnje so navedene v izreku izpodbijane odločbe.

3.Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Navaja člene 29, 30, 156 do 159, 161 do 164, 193.a, 269 in 270 ZDO, ki se uporabljajo do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin, pri čemer citira odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014. Sklicuje se na člene 156, 157 in 158 ZDO in 387. člen ZDavP-2, ki jih citira. Odmera temelji na podlagi podatkov iz napovedi in uradnih evidenc Geodetske uprave RS o površinah predmetnih objektov. Osnova za davek se ugotavlja po Pravilniku. Po 158. členu ZDO pa lahko način ugotavljanja vrednosti stavbe oziroma prostora za počitek ali rekreacijo določi občinska skupščina (občinski svet). V konkretnem primeru je to Odlok o davkih občanov (Uradni list RS, št. 17/92, v nadaljevanju Odlok), ki ga je sprejela Občina Žalec in ki ga uporablja tudi Občina Tabor in Sklep o povprečni gradbeni ceni v Občini Tabor (Uradni list RS, št. 17/04), ki določa povprečno gradbeno ceno za kvadratni meter koristne površine objektov, ki znaša 766,84 EUR. Osnove in davčne stopnje so določene v točki a) 159. člena ZDO, ki se valorizirajo z indeksom cen življenjskih potrebščin (195. člen ZDO), v konkretnem primeru Pravilnik o valorizaciji zneskov za odmero davkov po ZDO za leto 2021 (Uradni list RS, št. 159/20). Davčna osnova za odmero davka od premoženja za poslovne prostore se izračuna skladno z 6. členom Odloka. Toženka navaja, da je pravna podlaga, na katero je davčni organ oprl svojo odločitev, veljavna in javno objavljena. Člen 156 ZDO se uporablja tudi za poslovne prostore, kar izhaja že iz jezikovne razlage navedene določbe. Konkretni objekti so lahko obdavčeni tako z davkom od premoženja kot tudi z davkom od dohodka od oddajanja premoženja v najem in ne gre za nedovoljeno dvojno obdavčitev, pač pa za obdavčitev z različnima davščinama.

4.Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločitev iz razloga kršitve pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer očita formalne in materialne kršitve predpisov. Strinja se, da se osnova za davek ugotavlja po Pravilniku, pri čemer se po 158. členu ZDO glede meril uporablja predpis, ki ga je izdal republiški organ. Strinja se tudi, da so merila, ki določajo, kaj je osnova za vrednotenje, določena v Pravilniku, ki v drugem odstavku 1. člena določa, da se vrednosti ugotavljajo za stanovanje v zapisniku z obrazcema VS-1 in VS-2 ter tabelama 1 in 2, za poslovne prostore pa v zapisniku z obrazcema VP-1 in VP-2. Navaja 2. člen Pravilnika, ki ga citira. V danem primeru pa se je vrednost nepremičnin ugotavljala na podlagi povprečne gradbene cene za kvadratni uporabne stanovanjske površine za leto 2004. Da bi se izpodbijana odločba dala preizkusiti, bi morala dejstva, ki jih je davčni organ navajal po vloženi pritožbi tožnice v dopisu z naslovom Seznanitev z dejstvi v pritožbenem postopku odmere davka od premoženja za leto 2021, biti navedena že v izpodbijani odločbi. Izpodbijana odločba je arbitrarna in nerazumljiva. Toženka šteje, da je gradbena vrednost primerna osnova za odmero davka, da občinski organ lahko določa način ugotavljanja vrednosti in da je Sklep ustrezna in veljavna pravna podlaga za določitev gradbene vrednosti, čemur tožnik nasprotuje. Citira 158. člen ZDO in navaja, da so merila določena v Pravilniku, način, kako upoštevajo merila, pa je lahko določen v občinskih predpisih. Gradbena vrednost za kvadratni meter ni način, kako se uporabljajo merila, določena v Pravilniku. Sklicuje se na sodbi tega sodišča, izdani v primerljivih zadevah (I U 621/2019 in I U 2000/2018). Navaja še, da Sklep o povprečni gradbeni ceni za občino Tabor ne more veljati, saj je sprejet v nasprotju z 9. členom Odloka Občine Žalec.

5.V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka navedbe tožnice in vztraja pri razlogih iz obrazložitev izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

6.Tožba je utemeljena.

7.Tožniku je z izpodbijano odločbo odmerjen davek od premoženja za leto 2021 za nepremičnine, ki jih ima v Občini Tabor. V zadevi je sporna davčna osnova za odmero davka od premoženja, in sicer se tožnik v bistvu ne strinja z določeno vrednostjo obravnavanih nepremičnin.

8.Podlaga za odmero predmetnega davka na premoženje je ZDO (od 156. do 159. člena, od 161. do 164. člena, 193.a člen, 269. in 270. člen).

9.Po 158. členu ZDO je osnova za davek od premoženja (med drugim tudi stavb) vrednost stavbe, ugotovljena po merilih republiškega upravnega organa, pristojnega za stanovanjske zadeve in na način, ki ga določi občinska skupščina. Toženka v obrazložitvi pritožbene odločbe pravilno navaja, da so ta merila določena v Pravilniku o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja (Uradni list SRS št. 25/81 in naslednji), ki se po 11. členu Pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb (Uradni list RS št. 127/04 in 69/05) še vedno uporablja za ugotavljanje osnove za odmero davka od premoženja. To med strankama ni sporno.

10.Po 2. členu Pravilnika se vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora ugotovi tako, da se seštevek točk, s katerimi so ovrednoteni kakovost konstrukcije glede na čas izgradnje objekta, vrsta in kakovost stavbnega pohištva, vrsta in kakovost obdelave talnih in stenskih površin, vrsta in kakovost opremljenosti stanovanja oziroma poslovnega prostora z instalacijskimi napravami, vrsta in možnost rabe skupnih prostorov stavbe, kakovost toplotne in zvočne zaščite ter negativni vplivi na rabo stanovanja oziroma poslovnega prostora, pomnoži z vrednostjo točke in skupno uporabno tlorisno površino stanovanja oziroma poslovnega prostora. Tako izračunana vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora se nato pomnoži s korekcijskim faktorjem fs (tabela 2) oziroma korekcijskim faktorjem fr (postavka E, obrazec VP-2).

11.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila vrednost predmetnih nepremičnin ugotovljena na opisani način, kot pravilno navaja tožnik. Nasprotno, iz razlogov prvostopenjskega in drugostopenjskega davčnega organa izhaja, da se je vrednost predmetnih nepremičnin ugotavljala na podlagi povprečne gradbene cene za kvadratni meter koristne površine objektov (ki je v letu 2021 na območju Občine Tabor znašala 766,84 EUR), kar naj bi bilo skladno z Odlokom o davkih občanov Občine Žalec, ki ga uporablja tudi Občina Tabor in Sklepom o povprečni gradbeni ceni v Občini Tabor (Uradni list RS, št. 17/04). Tožnikov ugovor, da je davčni organ odmeril davek od premoženja od napačne osnove, je zato utemeljen.

12.Sodišče se sicer strinja s toženko, da lahko način ugotavljanja vrednosti stavbe določi občinski svet, kar je skladno z 158. členom ZDO, čemur tudi tožnik ne nasprotuje, vendar sodišče iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke ne more preizkusiti, ali je navedeni način, ki ga navaja toženka po navedenem Odloku o davkih občanov in Sklepu, ki ga davčni organ in toženka navajata kot pravno podlago, skladen z merili iz Pravilnika oziroma kako so bila ta merila uporabljena, saj to iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno. Zato se izpodbijane odločbe v ključnem delu ne da preizkusiti, kar je tudi očitek tožbe, in gre za bistveno kršitev določb postopka (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1, v povezavi z 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakon o splošnem upravnem postopku).

13.Glede tožbenega ugovora, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, na kateri pravni podlagi je davčni organ utemeljil odločitev o odstotku amortizacije (kot je navedeno v dopisu tožniku, s katerim naj bi bil tožnik seznanjen z dejstvi v pritožbenem postopku), pa sodišče pojasnjuje, da iz obrazložitve davčnih organov ne izhaja, da bi pri odmeri upoštevala amortizacijo, zato ti tožbeni ugovori niso relevantni.

14.Kot izhaja iz zgoraj obrazloženega, je izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 treba odpraviti in zadevo ob upoštevanju četrtega in petega odstavka tega člena ZUS-1 vrniti davčnemu organu v ponovni postopek.

15.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS‑1 glede na opravljena procesna dejanja in na način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Za višjo stroškovno zahtevo ni podlage v veljavnih predpisih. Tako odmerjene stroške je dolžna toženka povrniti v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (299. člen Obligacijskega zakonika).

16.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine - ZDavNepr, objavljenega v Uradnem listu RS št. 101/13 dne 9. 12. 2013, z veljavnostjo 1. 1. 2014, so sicer prenehale veljati pravne podlage, objavljene v 33. členu prehodnih določb, med drugim tudi navedene določbe ZDO, na katerih izpodbijana odločba temelji. Z odločbo U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 Ustavno sodišče RS razveljavilo ZDavNepr, pri čemer se je ponovno vzpostavilo prejšnje stanje obdavčitve nepremičnin, med katerimi so tudi navedene določbe ZDO.