Jedro

ZGO-1 v 2. odstavku 96. člena izrecno določa, da je stranka v postopku izdaje uporabnega dovoljenja le investitor, kar pomeni, da ZGO-1 le njemu priznava pravno korist kot podlago za sodelovanje v postopku v smislu določbe 2. odstavka 43. člena ZUP, ne glede na vlogo in odgovornost, ki jo isti zakon dodeljuje tožnici kot odgovorni nadzornici.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožničino zahtevo za sodelovanje kot stranska udeleženka v postopku izdaje uporabnega dovoljenja za mednarodni mejni prehod Sočerga, uvedenim na zahtevo investitorja Ministrstva za pravosodje, Direktorata za investicije in nepremičnine (prizadete stranke v tem upravnem sporu). Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je tožnica v zahtevi za priznanje statusa stranske udeleženke v navedenem postopku svoj pravni interes uveljavljala na podlagi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Svojo pravno korist je utemeljevala na položaju, ki ji ga podeljuje Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) kot nadzornici gradbenih del. Pri zavrnitvi zahteve se toženka sklicuje na 43. člen ZUP in drugi odstavek 96. člena ZGO-1. Glede tožničinih navedb navaja, da je pravno razmerje, ki je nastalo med njo in investitorjem, izključno pogodbeno razmerje in ni stvar upravnega postopka. Poleg tega še ugotavlja, da je tožnica sodelovala v postopku izdaje uporabnega dovoljenja vse do trenutka, ko je pogodbeno razmerje med njo in investitorjem prenehalo.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi svojo upravičenost do sodelovanja v postopku utemeljuje na odgovornosti za zanesljivost objekta, ki ji jo kot pooblaščeni nadzornici podeljuje ZGO-1 in odškodninski odgovornosti do investitorja in tretjih oseb za potencialno škodo, ki izvira iz njenega dela in njenih pogodbenih obveznosti. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da z njim ugodi njeni zahtevi za priznanje položaja stranske udeleženke in odpravi uporabno dovoljenje ter zadevo vrne v stanje odločanja o njegovi izdaji oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

Tožena stranka in prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navajata razloge, zakaj menita, da je izpodbijani sklep pravilen, tožba pa neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica svojo procesno pravico do udeležbe v postopku izdaje uporabnega dovoljenja prizadeti stranki utemeljuje na podlagi 43. člena ZUP.

V skladu z določbo 1. odstavka 43. člena ZUP se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes; tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (2. odstavek istega člena). Gre torej za korist, ki temelji na materialnem predpisu. Ta je tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist (interes) v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku, in le tak pravni interes je pravno relevanten za to, da se osebi prizna status stranskega udeleženca v upravnem postopku, konkretno v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Ali drugače: položaj stranskega udeleženca v postopku ima oseba, ki ji tak status materialni predpis izrecno priznava, kot tudi oseba, glede katere iz takega predpisa izhaja, da ima v upravni zadevi kakšno pravico ali pravni - ne pa tudi dejanski - interes. V konkretnem primeru je ZGO-1 predpis, ki določa, kdo se lahko udeležuje postopka izdaje uporabnega dovoljenja.

Ta v 2. odstavku 96. člena izrecno določa, da je stranka v postopku izdaje uporabnega dovoljenja le investitor, kar pomeni, da ZGO-1 le njemu priznava pravno korist kot podlago za sodelovanje v postopku v smislu določbe 2. odstavka 43. člena ZUP, ne glede na vlogo in odgovornost, ki jo isti zakon dodeljuje tožnici kot odgovorni nadzornici. Pravno korist, ki bi temeljila na drugem zakonu ali predpisu (ne na ZGO-1) in zaradi varstva katere se želi udeležiti tega postopka pa tožnica ne zatrjuje, temveč zgolj navaja, da je za izpolnitev pogodbenih obveznosti do investitorja zavezana tudi po Obligacijskem zakoniku. S temi navedbami pa ne izkazuje pravnega interesa za sodelovanje v predmetnem postopku, v katerem se v skladu s prvim odstavkom 95. člena ZGO-1 preverja, ali je objekt izveden v skladu z gradbenim dovoljenjem, ali je objekt zanesljiv, ali je projekt izvedenih del izdelan v skladu s predpisi in ali so zgrajeni objekti, s katerimi se zagotavlja minimalna komunalna oskrba.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).