Jedro

Delovno sodišče je pristojno za odločanje o zakonitosti službene ocene. Sodišče pa ni pristojno, da bi samo podalo službeno oceno namesto zato pristojne osebe (člen 6 Pravilnika o službeni oceni, točka 103 Pravil službe v Slovenski vojski), zato je potrebno tožnikovo tožbo v zvezi z delom tožnikovega tožbenega zahtevka, v katerem je ta vtoževal službeno oceno 5 (odlično) za določeno leto, zavreči.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka svoje sodbe odpravilo izpodbijano službeno oceno tožeče stranke iz organizacijske enote ..., s katero se je tožeča stranka seznanila 9. 2. 2010 in odločitev Komisije št. ... z dne 27. 2. 2010 in zadevo vrnilo v novo odločanje. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka in postopka pred delodajalcem v znesku 501,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, do plačila, pod izvršbo. V III. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, ki se je prav tako glasil na odpravo izpodbijane službene ocene tožeče stranke iz organizacijske enote ..., s katero se je tožeča stranka seznanila 9. 2. 2010 in odločitev Komisije št. ... z dne 27. 2. 2010. S sklepom, ki prav tako ni pod pritožbo, je zavrglo tožbo tožnika v 2. točki primarnega tožbenega zahtevka, ki se je glasila, da se tožeča stranka za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 oceni s končno službeno oceno 5 (odlično).

Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških (I. in II. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma podredno, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in da tožniku naloži v plačilo pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožniku pa naloži stroške pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločalo v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost. Glede na to bi moralo celotno tožbo tožnika zavreči (tako kot je to storilo z odločitvijo glede tožbe v zvezi z 2. točko primarnega tožbenega zahtevka). Poleg tega je sodišče prve stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. 1. točka izreka je nerazumljiva in neizvršljiva, saj se ne ve, komu se zadeva vrača v ponovno odločanje. Nerazumljiva je tudi zato, ker je sodišče prve stopnje del tožbe zavrglo, delu tožniku tožbenega zahtevka pa je ugodilo. Ker v izpodbijani sodbi ni obrazloženo, na podlagi katere pravne podlage je sodišče prve stopnje službeno oceno odpravilo, je tudi zaradi tega podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, razen tega pa je s tem kršen tudi 25. člen Ustave RS. Izpodbijane sodbe prav tako ni mogoče preizkusiti glede zaključka sodišča prve stopnje, da je bila sestava Komisije za pritožbe nenavadna. Pravila službe v SV v 104. točki določajo, da v pritožbi zoper službeno oceno odloča Komisija, ki jo imenuje poveljnik bataljona, njemu enake ali višje enote v skladu s pravili službe. Zgoraj omenjena odločitev sodišča je povsem neutemeljena in brez ustrezne pravne in dejanske podlage, vsekakor pa preuranjena in nikakor ne bi smela biti razlog, da je sodišče prve stopnje odločilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka sodbe. Pravila službe v Slovenski vojski ne določajo, da v Komisijo ne bi smela biti imenovana oseba, ki je (zgolj) sodelovala na prvi stopnji pri samem ocenjevanju. Tudi iz same obrazložitve izhaja, da je sestava Komisije zakonita. Glede na to predstavlja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sestava Komisije za preizkus službene ocene na prvi stopnji neetična, zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje pa je nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje. Tožnik bi namreč moral najprej izpodbijati sestavo Komisije za pritožbe, vendar tega ni storil. To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje njegovo tožbo zavreči. Sestavo Komisije je sicer zakonito imenovala podpolkovnica A.A.. Nepopolna in zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil postopek ocenjevanja nepravilen, ker na prvi stopnji ni sodeloval višji vodnik B.B.. Sodišče prve stopnje je njegovo izpovedbo vzelo iz konteksta. Njegovo izpovedbo je namreč potrebno razumeti tako, da je B.B. sodeloval pri ocenjevanju tožnika. Poleg tega Pravila službe v Slovenski vojski ne določajo, da se mora enotovni podčastnik (v konkretnem primeru je bil to B.B.) tekom službenega ocenjevanja na prvi stopnji vseskozi aktivno vključevati v razpravo in da mora prisostvovati v njej. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo tudi na izpovedbo priče C.C., ki pa je bil zgolj tožnikov sodelavec, ne pa njegov neposredno nadrejeni. Tudi priča D.D., ki je bil skladno z določili Pravil službe v Slovenski vojski edini pristojen za ocenjevanje tožnika, je potrdil, da je ocena, ki je bila podana za tožnika v letu 2009, primerna in da je za oceno prav dobro ali odlično pri tožniku pogrešal več samoinciativnosti ter predlogov kot vodja skupine. Ker sodišče prve stopnje ni jasno in določno pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedbo priče C.C. in ne na izpovedbo neposredno nadrejenega D.D. in pozneje nadrejenega E.E. (oba sta potrdila, da se strinjata z oceno dobro), je tudi v tem podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi 22. člen Ustave RS, saj ni na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredelilo razlogov, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Ker odločitev sodišča prve stopnje odstopa od ustaljene sodne prakse, je kršen tudi 14. člen Ustave RS in 22. člen Ustave RS (načelo enakosti pred zakonom, načelo enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem). Odločitev sodišča pa je tudi arbitrarna, s čimer je kršeno določilo 23. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožena stranka tožnika ocenila z oceno dobro tudi zaradi tega, ker ni izvršila ukaza, vendar pa je takšna ugotovitev zmotna, ker je nadrejeni E.E. kot priča pojasnil, da neizvršitev ukaza ni vplivala na tožnikovo službeno oceno.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik v tožbi oblikoval primarni in podredni tožbeni zahtevek. V okviru primarnega tožbenega zahtevka je vtoževal odpravo izpodbijane službene ocene tožnika iz organizacijske enote ..., s katero se je tožnik seznanil dne 9. 2. 2010 in odločitev Komisije št. … z dne 17. 2. 2010. Poleg tega je v primarnem zahtevku vtoževal še, da se ga za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 oceni s končno službeno oceno 5 (odlično). V okviru podrednega tožbenega zahtevka pa je tožnik predlagal, da sodišče odpravi izpodbijano službeno oceno tožnika iz organizacijske enote ..., s katero se je tožnik seznanil dne 9. 2. 2010 in odločitev Komisije št. ... z dne 17. 2. 2010 in da se zadeva vrne v novo odločanje. Tako v primarnem kot v podrednem tožbenem zahtevku je zahteval še povrnitev pravdnih stroškov in stroškov postopka pri delodajalcu skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tretji odstavek 182. člena ZPP določa, da lahko dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, uveljavlja tožeča stranka z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Uveljavljanje podrednega tožbenega zahtevka (po členu 182/3 ZPP) je posebna vrsta objektivne kumulacije zahtevkov, ki ga tožnik postavi za primer, če bi bil njegov primarni tožbeni zahtevek zavrnjen. Bistvo podrednega tožbenega zahtevka je, da v njem tožnik zahteva nekaj drugega, kot v primarnem tožbenem zahtevku. Če je podredni tožbeni zahtevek že vsebovan v primarnem tožbenem zahtevku (na primer, če tožnik v podrednem tožbenem zahtevku zahteva nekaj manj, kot v primarnem tožbenem zahtevku), potem ne gre za eventualno kumulacijo, temveč je zgoraj opisana eventualna kumulacija le navidezna. Prav takšna pa sta zahtevka, ki ju je kot primarnega in podrednega vtoževal tožnik. Sodišče odloči o podrednem tožbenem zahtevku le, če primarni tožbeni zahtevek zavrne. Kolikor pa je eventualna kumulacija le navidezna, mora šteti, da do eventualne kumulacije sploh ni prišlo, tako da mora sodišče oba tožbena zahtevka obravnavati kot enoten tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje pa tega ni storilo, temveč je odločalo o (nepravilno) oblikovanih tožbenih zahtevkih, ki jih je tožnik uveljavljal kot primarnega oziroma kot podrednega. Glede na to je v I. točki izreka ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku, ki se je glasil na odpravo izpodbijane službene ocene tožnika, s katero se je tožnik seznanil 9. 2. 2010 in na odločitev Komisije z dne 27. 2. 2010 (in zadevo vrnilo v novo odločanje), medtem ko je v III. točki izreka (zoper katero sicer pritožba ni bila vložena) zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijane službene ocene tožnika, s katero se je tožnik seznanil 9. 2. 2010 in odločbe Komisije z dne 27. 2. 2010. S takšno odločitvijo pa je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, saj je izrek v tem delu nerazumljiv, protisloven in v nasprotju s samim seboj (pritožbeno sodišče preizkuša zakonitost in pravno pravilnost izpodbijane sodne odločbe po stanju spisa na dan njene izdaje). Že na podlagi navedenega je moralo pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (člen 354/1 ZPP), saj te kršitve glede na njeno naravo pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku ne more odpraviti.

Neutemeljena pa je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 3. točki člena 339/2 ZPP, ki je podana, če je sodišče odločalo o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost. V pristojnosti delovnega sodišča je presoja zakonitosti službene ocene, kar izhaja iz b. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Tako že deseti odstavek 17.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) določa, da se v SV delovno uspešnost ocenjuje v okviru službene ocene v skladu z predpisi na obrambnem področju, pri čemer se za ocenjevalno lestvico in pogoje za napredovanje uporablja Uredba iz člena 17/2 ZSPJS. Po sedmem odstavku člena 17.a ZSPJS lahko zoper oceno komisije javni uslužbenec uveljavlja sodno varstvo v skladu z zakoni, ki urejajo delovna razmerja. Službena ocena predstavlja tudi odločitev o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja (člen 4 Pravilnika o službeni oceni, Ur. l. RS, št. 1/2010 in nadalj., točka 103 Pravil službe o Slovenski vojski; Ur. l. RS, št. 84/2009), ob tem da je dvakratna zaporedna negativna službena ocena lahko tudi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (člen 94/1 Zakona o obrambi; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.). To pomeni, da je sodišče pristojno za odločanje o zakonitosti službene ocene (podobno na primer sodba VDSS opr. št. 1160/2011 z dne 23. 3. 2012, sodbo opr. št. Pdp 1163/2012 z dne 14. 2. 2013, …). Sodišče pa ni pristojno, da bi samo podalo službeno oceno namesto zato pristojne osebe (člen 6 Pravilnika o službeni oceni, točka 103 Pravil službe v Slovenski vojski), zato je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo utemeljeno zavrglo v zvezi z delom tožnikovega tožbenega zahtevka, v katerem je ta vtoževal službeno oceno 5 (odlično) za leto 2009. Takšna odločitev sodišča prve stopnje pa ni nerazumljiva in ni v nasprotju z odločitvijo o preostalem delu tožbenega zahtevka, kot to neutemeljeno zatrjuje tožena stranka v pritožbi.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila sestava komisije za pritožbe nenavadna (ker je v njej sodeloval tudi D.D., ki je podal tudi tožnikovo službeno oceno na prvi stopnji), pri čemer pa je zaključilo, da takšna sestava komisije ni v nasprotju s 104. točko Pravil službe v SV, ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, ker ni posebej obrazložilo svojega zaključka o nenavadni sestavi komisije.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik v tem individualnem delovnem sporu nima pravice do sodnega varstva iz razloga, ker ni najprej izpodbijal sestave komisije za pritožbe. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi imel tožnik sploh možnosti izpodbijati sestavo te komisije, oziroma da bi mu bil sklep o imenovanju te komisije vročen. Razen tega je tožena stranka ta ugovor prvič podala šele v pritožbi, pri čemer ni izkazala, da tega dejstva ni mogla zatrjevati prej, v skladu z 286. členom ZPP. Glede na to tega ugovora pritožbeno sodišče z ozirom na člen 337/1 ZPP niti ni smelo upoštevati. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje izpovedbo priče B.B. napačno interpretiralo. Navedena priča je namreč jasno izpovedala, da pri tožnikovem ocenjevanju za leto 2009 ni sodelovala, o tem je bila le seznanjena. Ker je bil B.B. enotovni podčastnik, bi moral sodelovati pri službenem ocenjevanju tožnika (103. točka Pravil službe v Slovenski vojski, člen 6/2 Pravilnika o službeni oceni). Ker pa je navedena priča tudi pojasnila, da se ji zdi službena ocena za tožnika primerna, bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do tega, ali je že samo nesodelovanje enotovnega podčastnika pri službenem ocenjevanju tožnika razlog za nezakonitost takšne ocene, upoštevaje dejstvo, da je enotovni podčastnik v svoji izpovedbi takšno službeno oceno označil kot primerno. S pritožbenim navajanjem o tem, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo izpovedbi tožnika in priče C.C., ne pa izpovedbama D.D. in, pa tožena stranka napada dokazno oceno in zaključke prvostopenjskega sodišča o dejstvih, ki jih je na podlagi teh dokazov ugotovilo. Ker je svoje ugotovitve sodišče prve stopnje glede navedenih dejstev dokazov tudi obrazložilo, je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, ker naj bi bila izpodbijana sodba v zvezi s tem premalo obrazložena.

Ker je izrek izpodbijanega dela sodbe nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno pomanjkljivost in nato ponovno odločiti v tem individualnem delovnem sporu.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem oziroma četrtem odstavku 165. člena ZPP.