Jedro

Gre za odločanje o podelitvi koncesije za opravljanje javne službe distribucije zemeljskega plina v občini. V konkretnem primeru je s tožbo izpodbijani akt izdal občinski svet, morala pa bi jo izdati občinska uprava po določbah ZUP (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-303/97 z dne 4.6.1998), na drugi stopnji pa župan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 1096/97-16 z dne 21.9.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 28.4.1997 in zadevo vrnilo v odločanje pristojnemu organu: Mestni občini P. S to odločbo je tožena stranka A. d.o.o., L., podelila koncesijo za opravljanje gospodarske javne službe distribucije zemeljskega plina v Mestni občini P., vloge ostalih ponudnikov, med njimi tudi tožeče stranke, pa je zavrnila.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe sodišče prve stopnje navaja, da je izpodbijani akt izdal stvarno nepristojen organ, kar je bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke 3. odstavka 25. člena ZUS.

Sklicuje se na določbo 37. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS, Uradni list RS, št. 32/93 in 30/98), ki določa, da o izbiri koncesionarja odloča koncedent z upravno odločbo ter na določbo 2. odstavka 67. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS, Uradni list RS, št. 72/93, 6/94, 72/93, 45/94, 57/94, 14/95, 20/95, 63/95, 73/95, 9/96, 39/96, 44/96, 26/97, 70/97, 10/98, 68/98, 74/98, 12/99 in 16/99), po katerem v upravnih stvareh iz občinske pristojnosti na prvi stopnji odloča občinska uprava, na drugi stopnji pa župan, če ni z zakonom drugače določeno. Sklicuje se še na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-303/97 z dne 4.6.1998. S to je ustavno sodišče z učinkom za nazaj odpravilo 1. odstavek 7. člena Odloka o načinu izvajanja podelitve koncesije in pogojih za opravljanje gospodarske javne službe distribucije zemeljskega plina v Mestni občini P., objavljenega v Uradnem vestniku Mestne občine P., št. 7/96 (v nadaljevanju Odlok), ki je določal, da koncesionarja izbere na podlagi javnega razpisa in pridobljenih ponudb Mestni svet občine P. na predlog župana. Presodilo je, da je navedena določba v nasprotju z določbo 2. odstavka 67. člena ZLS.

Glede na navedeno je izpodbijano odločbo izdal Mestni svet Mestne občine P., ki zato ni bil stvarno pristojen. V skladu z določbami ZGJS in ZLS ter ob upoštevanju navedene odločbe ustavnega sodišča bi jo namreč morala izdati občinska uprava, ki bi morala postopek podelitve koncesije kot upravni postopek voditi po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86-ZUP). S tem, ko je s tožbo izpodbijano odločbo izdal stvarno nepristojen organ, je bila po mnenju sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi podana bistvena kršitev določb postopka po določbi 1. točke 3. odstavka 25. člena ZUS.

Ker je bilo potrebno tožbi ugoditi že iz navedenih procesnih razlogov in ker bo stvarno pristojen organ Mestne občine P. moral izvesti postopek izbire in izdati odločbo po določbah ZUP, se sodišče prve stopnje v presojo številnih tožbenih navedb glede tega, da A. d.o.o. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) ni izpolnjeval razpisnih pogojev, ni spuščalo.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega zakona. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu s tem, da toženi stranki ni vročilo dopolnitve tožbe z dne 24.2. in 17.6.1998, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je izdal s tožbo izpodbijano odločbo organ, ki ga je v tistem času določal veljavni 1. odstavek 7. člena Odloka, to je organ, ki je bil določen v veljavnem občinskem predpisu. Tožena stranka opozarja, da je bila ta ureditev v ZLS glede pristojnosti občinskih organov za odločanje o zadevah iz lastne in prenesene pristojnosti izredno nejasna in je dopuščala različne, tudi nasprotujoče razlage, kar se je v praksi tudi dogajalo. Nejasnosti so bile odpravljene šele s kasnejšo novelo zakona. Odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije o odpravi 1. odstavka 7. člena Odloka ne pomeni nujno odprave posamičnega akta, izdanega na podlagi kasneje odpravljene postopkovne določbe Odloka. V konkretni zadevi je potrebno uporabiti tudi določbo 3. odstavka 263. člena veljavnega ZUP, ki smiselno preprečuje kakršnokoli odpravo odločbe v primeru, če jo namesto upravnega organa izda širši kolegijski organ. Meni, da je ugotovitev o izdaji s tožbo izpodbijane odločbe po nepristojnem organu zaradi citirane odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je v letu 1998 (torej več kot leto dni kasneje) odpravilo 1. odstavek 7. člena Odloka, v nasprotju z določbami Evropske listine lokalne samouprave. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, podrejeno pa, da ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da uveljavljana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu ni podana, saj dopolnitev tožbe z dne 24.2.1998 ni bila pomembna za odločitev, v dopolnitvi tožbe z dne 17.6.1998 pa je tožeča stranka le dostavila odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Navajanja, da je za izdajo odločbe pristojen Mestni svet Mestne občine Ptuj, je, glede na odločbo ustavnega sodišča, neutemeljeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovorilo.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za odločanje o podelitvi koncesije za opravljanje gospodarske javne službe distribucije zemeljskega plina v Mestni občini P. V konkretnem primeru je s tožbo izpodbijani akt izdala tožena stranka, ki pa, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, za izdajo takega akta ni bila stvarno pristojna. To izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije (št. U-I-303/97 z dne 4.6.1998), ki je z učinkom za nazaj odpravilo prav tisto določbo Odloka tožene stranke, ki je določal njeno stvarno pristojnost za izdajo akta, na katerega se nanaša podelitev koncesije. Ker torej tožena stranka ni bila stvarno pristojna za izdajo upravnega akta in ker glede na določbo Odloka ni pristojna niti za sklenitev pogodbe o koncesiji, tudi ni stvarno pristojna za odločanje o podelitvi koncesije.

Res je sicer, da je sodišče toženi stranki poslalo v odgovor le tožbo, ne pa tudi njene dopolnitve, kar pa glede na vsebino dopolnitve tožbe in glede na to, da je podana absolutna bistvena kršitev določb ZUS iz 1. točke 3. odstavka 25. člena ZUS, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. V prvi dopolnitvi namreč tožeča stranka navaja, da je na Ustavnem sodišču Republike Slovenije vložila pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti 7. člena Odloka, v drugi dopolnitvi pa prilaga odločbo, s katero je ustavno sodišče odločilo o tej pobudi.

Preostale pritožbene navedbe tožene stranke so po mnenju pritožbenega sodišča neupoštevne. V konkretni zadevi gre le za odločitev sodišča prve stopnje o tem, ali je bila tožena stranka stvarno pristojna za izdajo s tožbo izpodbijane upravne odločbe, ali ne, glede na citirano odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije dne 4.6.1998, ne pa tudi, ali je mogoče v tem upravnem sporu uporabiti določbo 3. odstavka 263. člena takrat veljavnega ZUP/86 (odprava odločbe po nadzorstveni pravici), kot tudi ne, ali je navedena odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 4.6.1998 v skladu z 3. členom Evropske listine lokalne samouprave.

Ker glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.