Jedro

Za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Naravo in resnost navranosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III

za to odgovorna država članica (1. in 2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 4. 10. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.V obrazložitvi je toženka uvodoma ugotovila, da tožnik ni predložil identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zato njegove istovetnosti ni mogla nesporno ugotoviti. Ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito je tožniku 16. 9. 2024 tožniku odvzela prstne odtise in jih na podlagi Uredbe o sistemu Eurodac

poslala v Centralni sistem Eurodac (v nadaljevanju Eurodac). Ugotovila je, da je bil tožnik kot prosilec v omenjeno evidenco že vnesen in sicer 19. 3. 2016 s strani Madžarske, 26. 3. 2016 s strani Republike Avstrije, 27. 4. 2018 in 14. 3. 2019 s strani Francoske republike, 12. 6. 2023 s strani Republike Hrvaške in 20. 6. 2023 s strani Švicarske konfederacije. Pristojnim hrvaškim organom je v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III 20. 9. 2024 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od njih 4. 10. 2024 prejela odgovor, da Republika Hrvaška na isti pravni podlagi sprejema odgovornost za obravnavano tožnika kot prosilca. Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 8. 1. 2025 opravila osebni razgovor. Potem ko se je opredelila do njegovih izjav na tem razgovoru, ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik po predaji kot prosilec v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti).

3.V zvezi z njegovo izjavo, da ga je hrvaška policija pretepla, ko ga je prijela na poti iz hrvaškega azilnega doma proti Sloveniji, je toženka ugotovila, da je do tega prišlo, ker ga je hrvaška policija obravnavala kot osebo, ki poskuša na nezakonit način zapustiti Hrvaško in vstopiti v Slovenijo. Če so se morali policisti pri tem poslužiti tudi prisilnih sredstev, je bilo to lahko tudi iz razloga zagotavljanja javnega reda in miru. Pomembno je, da tožnika ob predaji ne bodo sprejeli policisti v policijskem postopku, temveč uradne osebe hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite, v dublinskem postopku pa bo lahko imel pravice prosilca, med drugim tudi pravico do tolmačenja. Če bo izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, bo na Hrvaškem nastanjen v azilni dom.

4.Toženka je povzela sodno prakso Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča, skladno s katero so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (npr. organov EU, Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in UNHCR), ki pa Vrhovnemu sodišču niso poznani. Poudarila je, da iz statističnih podatkov, objavljenih na spletni strani hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve izhaja, da se predaje v Republiko Hrvaško redno izvajajo, saj je do 31. 12. 2024 Republika Hrvaška v dublinskem postopku sprejela 1.698 oseb, največ iz Zvezne republike Nemčije, Republike Avstrije in Švicarske konfederacije.

5.Ugotovila je tudi, da je bil tožnik po predhodnem policijskem postopku na Hrvaškem nastanjen v azilnem domu, kjer ni počakal do odločitve o prošnji za mednarodno zaščito, temveč je odšel v Švico. Od tam je bil v dublinskem postopku predan Hrvaški, ki ga je znova nastanila v azilni dom in mu tam nudila nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo. Kljub temu je tožnik Hrvaško ponovno zapustil in odšel v Slovenijo. Toženka ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi. Sklenila je, da ga bo predala omenjeni državi, zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla.

Bistvene navedbe tožnika

6.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Zahteva odpravo izpodbijanega sklepa. Nasprotuje stališču toženke, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka člena 3(2) Uredbe Dublin III in opozarja, da je domneva o varnosti vseh držav EU izpodbojna, zato mora biti prosilcu zagotovljena individualna presoja njegovih osebnih okoliščin. Če se ugotovi, da država za posameznika ni varna, se ji ga ne preda, temveč se presodi ali obstoji dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Če se ta nevarnosti ne more izključiti, se od te države pridobi posebna zagotovila, da do kršitev pravic ne bo prišlo.

7.Iz tožbe izhaja, da je v postopkih, povezanih z varovanjem načela nevračanja, dokazno breme deljeno. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v zadevi M. M., C-277/11 z dne 22. 11. 2012 sprejelo stališče, da mora zadevna država članica kljub temu, da je običajno prosilcu naloženo, da mora predložiti vse dokaze, z njim nujno aktivno sodelovati, ko obravnava pravno relevantne elemente prošnje, saj ima država lažji dostop do ažurnih in celovitih informacij kot prosilec. Temu je pritrdilo tudi Ustavno sodišče RS z stališčem, da je pristojni organ dolžan preveriti vse razloge za izpodbojnosti domneve varnosti države, v katero se prosilca vrača v okviru trditev subjektivne ogroženosti. Ob tem mora tudi sam organ zbrati podatke, ki se ne navezujejo izrecno na predložene dokaze prosilca. Torej jih mora ne glede na njegovo procesno aktivnost preveriti po uradni dolžnosti. Toženka slednjega pri svoji odločitvi ni upoštevala. V obrazložitvi je navedla nekaj sodne prakse ter kot nerelevantno ocenila tožnikovo izjavo iz osebnega razgovora, da se na Hrvaško ne želi vrniti češ, da se tožnik ne more sam odločiti, katera država je odgovorna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

8.Če se migranti izogibajo, da bi zaprosili za mednarodno zaščito v državah, ki sploh ne priznavajo mednarodne zaščite ali zagotavljajo izrazito slabe pogoje za sprejem prosilcev, je povsem razumno ravnanje v smeri zagotovitve temeljnih pravic. Kljub temu se v protimigrantskem diskurzu prosilce za mednarodno zaščito, ki želijo sami izbrati državo, ki bo obravnavala njihove prošnje, zreducira na ekonomske migrante. Konstrukcija ekonomskega migranta označuje tistega tujca, ki je nezaželen, si ne zasluži mednarodne zaščite, temveč postopek za priznanje mednarodne zaščite zgolj zlorablja. Tako si je tudi tožnik izbral Republiko Slovenijo.

9.Za tožnika je najpomembnejše njegovo zdravje. Trdi, da so v njegovem primeru s podane individualne okoliščine, ki predstavljajo resen zadržek za predajo Republiki Hrvaški, glede tega bo sodišču naknadno predložil kot dokaz vpogled v zdravstveno dokumentacijo.

10.Glede na statistične podatke v zadnjem poročilu AIDA za Hrvaško je ugodeno le malo prošnjam za mednarodno zaščito, ki jih vložijo prosilci iz Ljudske demokratične republike Alžirije. Ti podatki tudi niso skladni s podatki hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve o obravnavanih prošnjah, starostnih skupin (kot je tožnik), številu vrnjenih prosilcev in podobno. Zato tožnika skrbi za njegov pravni položaj ob morebitni predaji. Meni, da hrvaški Zakon o medunarodnoj i privremenoj zaštiti ni skladen z Uredbo Dublin III, saj ne omogoča ponovne obravnave prošenj po predaji. Opira se na sodbo SEU v zadevi Mirza (SEU C-695/15 PPU s 17. 3. 2016), iz katere izhaja, da imajo prosilci za mednarodno zaščito pravico do vsebinske obravnave svojih prošenj na prvi stopnji (pred pristojnim upravnim organom) v primeru vrnitve na podlagi Uredbe Dublin III. Obravnavo prošnje zagotovi bodisi odgovorna država članica sama bodisi tretja varna država. Hrvaški Zakon o međunarodnoj i privremenoj zaštiti pa tovrstne pravice do (nepogojnega) ponovnega odprtja zadeve prosilcem za mednarodno zaščito ne daje in v tem pogledu ni skladen z Uredbo Dublin III.

11.Tožnik meni, da bo ob predaji obravnavan kot tujec, ki bo moral vložiti ponovni zahtevek za uvedbo postopka za mednarodno zaščito s strožjim dokaznim bremenom. Toženka ni podala jasnega zagotovila, da bo pred hrvaškimi organi obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Zaradi deljenega dokaznega bremena bi morala preveriti tožnikove izjave z ustrezno posodobljenimi podatki o razmerah na Hrvaškem, še posebej glede položaja oseb, ki so tja vrnjene v dublinskem postopku. Zato se tožnik sprašuje ali bo imel na Hrvaškem pravico do poštenega postopka, ali bo tam lahko vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ali mu tam ne grozi nevarnost odstranitve v njegovo izvorno državo, kar bi bilo v nasprotju z načelom nevračanja.

12.Sklicuje se na stališče ESČP v sodbi v zadevi M. S. S., da se v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite v določeni državi EU dokazno breme prenese na toženko, ki ima nato dolžnost ugotoviti ali so razmere v državi, kamor naj bo prosilec predan, primerne. Država EU, ki prosilca predaja, mora aktivno preveriti stanje v državi sprejema in ne zgolj predpostaviti, da bo ta država spoštovala človekove pravice. Republika Italija ne želi več izvajati predaj po Uredbi Dublin III, še zlasti ne v Republiko Hrvaško, Kraljevina Belgija ob predaji izrecno zahteva za vsakega posameznika individualna zagotovila, Republika Slovenija in Kraljevina Danska pa zahtevata zagotovila v posamičnih primerih. Kljub vsem opozorilom in pritisku mednarodne skupnosti, Hrvaška še vedno ni odpravila sistemskih pomanjkljivosti, zato ni splošnega zagotovila, da so prosilci za mednarodno zaščito tam obravnavani v skladu s pravicami določenimi v 3. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in 4. členom Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU).

Bistvene trditve toženke

13.V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge izpodbijanega akta in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Dodatno navaja, da je bila tožniku zagotovljena individualna presoja njegovih konkretnih okoliščin. Na osebnem razgovoru ob prisotnosti tolmača je lahko navedel vse morebitne zadržke proti predaji Republiki Hrvaški in pojasnil vse svoje osebne okoliščine. Upoštevaje vse tožnikove izjave je ugotovila, da v konkretnem primeru niso podani nobeni zadržki glede predaje, zato skladno s stališčem Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 37/2024 s 13. 3. 2024 ni bila dolžna pridobivati posebnih zagotovil od pristojnih hrvaških organov. Poleg tega je Republika Hrvaška v svojem odgovoru s 4. 10. 2024, v katerem je potrdila odgovornost za obravnavo tožnika, zagotovila, da bo njegovo prošnjo obravnavala v najkrajšem možnem času in da ga bo nastanila v nastanitvenih kapacitetah, ki ustrezajo standardom EU. Toženka je s tožnikom aktivno sodelovala v smeri dokazovanja njegovih trditev, kljub temu pa on ni predložil nobenega dokaza o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem postopku. Njegove izjave ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, ki bi toženko zavezovala k dodatni presoji stanja v Republiki Hrvaški.

14.Po oceni toženke iz izjav tožnika na osebnem razgovoru ne izhaja, da bi bile zaradi njegovega zdravstvenega stanja podane individualne okoliščine, ki preprečujejo predajo Hrvaški. Do izdaje izpodbijanega sklepa ji ni posredoval nobenih zdravniških izvidov, ki bi izkazovali zdravstvene težave. V azilnem domu na Hrvaškem je bil deležen zdravniške obravnave, vendar pa je nato zdravnik očitno presodil, da ne potrebuje zdravil ali nadaljnje zdravniške obravnave oziroma hospitalizacije. Hrvaški azilni dom je zapustil zgolj po sedmih dneh in odšel proti Republiki Sloveniji. Toženka je prepričana, da če bo tožnik na Hrvaškem potreboval zdravstveno oskrbo, je bo gotovo deležen, kar nenazadnje izhaja tudi iz odgovora hrvaških pristojnih organov s 4. 10. 2024.

15.Tožnik ni pojasnil, zakaj meni, da na Hrvaškem ne bo poštenega postopka in bo de facto obravnavan kot tujec. Poštenega postopka mednarodne zaščite je bil tam že deležen. Zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, na katerega so vezani strožji dokazni standardi, bi moral vložiti le v primeru, če bi hrvaški organi vsebinsko že odločili o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Ta postopek je enak tudi v Republiki Sloveniji.

16.Toženka še izpostavlja, da je tožnik ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito zamolčal dejstvo, da je za azil zaprosil že v Republiki Hrvaški in Švicarski konfederaciji, od koder je bil v dublinskem postopku vrnjen na Hrvaško. Nikoli ga ni obravnavala kot ekonomskega migranta, presojala je zgolj o državi članici, ki je pristojna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Vztraja pri tem, da si tožnik ne more sam izbirati države, ki bo odločala o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, pravila za to so določena v Uredbi Dublin III.

17.Iz odgovora na tožbo še izhaja, da število odobrenih prošenj za mednarodno zaščito v posamezni državi članici ne more pričati o morebitnem obstoju sistemskih pomanjkljivosti na področju mednarodne zaščite. Iz statističnih podatkov ni mogoče razbrati, koliko postopkov je bilo ustavljenih zaradi samovoljnih zapustitev, koliko prošenj je bilo zavrženih na podlagi Uredbe Dublin III, ipd.

Predhodni upravni spor I U 235/2025

18.Upravno sodišče je v predhodnem upravnem sporu I U 235/2025 s sklepom z 11. 4. 2025 zavrglo tožbo (I. točka izreka) in predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka). Tako je sklenilo, ker je ugotovilo, da: (1) je šestmesečni rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški že minil (tekel je od 4. 10. 2024 do vključno 4. 4. 2025); (2) je bil tožnik v okviru tega roka 4. 4. 2025 predan Republiki Hrvaški; (3) se je tožnik po predaji Republiki Hrvaški vrnil nazaj v Slovenijo ter (4) je ponovno nastanjen v azilnem domu v Ljubljani. Odločilo je, da je s pretekom v šestih mesecev iz člena 29(1) Uredbe Dublin III učinek izpodbijanega sklepa prenehal veljati, zato tožnik v tem upravnem sporu I U 235/2025 nima (več) pravnega interesa.

19.Zoper to odločitev se je tožnik pritožil, Vrhovno sodišče pa je s sklepom I Up 123/2025 z 8. 7. 2025 pritožbi ugodilo in razveljavilo I. točko izreka sklepa Upravnega sodišča I U 235/2025 s sklepom z 11. 4. 2025 ter zadevo vrnilo istemu sodišču v nov postopek. Ugotovilo je, da je Upravno sodišče napačno presodilo, da tožnikov pravni interes za vsebinsko odločitev o tožbi v času odločanja o tožbi (tj. 11. 4. 2025) ni več obstajal. Le na podlagi izvršene predaje se ne more avtomatično zavrniti vsebinska obravnava tožbe o zakonitosti izpodbijanega sklepa in s tem presoja o zakoniti pravni podlagi za navedeno dejanje toženke.

20.Nov upravni spor se vodi pod opravilno številko I U 1208/2025. V tem postopku je Upravno sodišče vsebinsko obravnavalo tožbo o zakonitosti izpodbijanega sklepa. O predlogu za izdajo začasne odredbe je odločilo v II. točki izreka sklepa I U 235/2025 z 11. 4. 2025, ki je že pravnomočna.

Presoja sodišča

21.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine priloženega upravnega spisa, ki se nanaša na obravnavano zadevo. Pogledalo in prebralo je tudi listine sodnega spisa, še zlasti priloge A2 do A8 in B2 do B4, ki jih v soglasju s strankama ni posebej naštevalo.

22.Sodišče dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, saj tožnik na narok za glavno obravnavo ni pristopil in svojega izostanka z naroka ni opravičil (drugi odstavek 258. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

23.Tožba ni utemeljena.

24.Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

25.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Zato se kot neutemeljen izkaže tožbeni ugovor, da ima tožnik pravico sam izbirati državo članico, ki bo vsebinsko odločala o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Tožniku Uredba Dublin III te pravice ne daje.

26.Med strankama ni sporno, da je tožnika kot prosilca v Eurodac 12. 6. 2023 vnesla Republika Hrvaška, ki je pristojnim slovenskim organom 4. 10. 2024 sporočila, da na podlagi člena 18(1)(b) Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnika kot prosilca. Tožnik temu v tožbi ne oporeka. Skladno z navedeno določbo uredbe je Republika Hrvaška zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V primeru, ki spada v področje uporabe člena 18(1)(b) te uredbe, je Republika Hrvaška skladno s prvim pododstavkom člena 18(2) Uredbe Dublin III dolžna obravnavati ali dokončati obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. Zato niso utemeljeni tožbeni očitki vezani na zatrjevan status tožnika ob vrnitvi in na to, da bo moral vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, za katerega se zahtevajo strožji dokazni standardi.

27.Toženka prošnje za mednarodno zaščito ni vsebinsko presojala, sklenila je le, da bo tožnika predala Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica za njegovo obravnavo. Zato so preuranjene tožbene trditve o "konstrukciji ekonomskega migranta". Tak tožbeni ugovor bi tožnik lahko uperil kvečjemu zoper vsebinsko odločitev pristojne države članice o prošnji za mednarodno zaščito.

28.Med strankama je sporno vprašanje ali so ob upoštevanju člena 3 Uredbe Dublin III podani utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo tožnik kot prosilec ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in ali so tam sistemske pomanjkljivosti. Povedano drugače, sodišče mora ugotoviti ali so podane ovire, ki preprečujejo tožnikovo predajo omenjeni državi.

29.Uredba Dublin III v drugem pododstavku drugega odstavka člena 3 določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

30.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.

31.Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

32.Ugotovitev toženke, da tožnik ni izkazal ovir za njegovo predajo Republiki Hrvaški, je pravilna.

33.Obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU tožnik v bistvenem utemeljuje s slabimi razmerami v hrvaškem azilnem domu, z zdravstvenimi težavami in nasilnim ravnanjem hrvaške policije, ko ga je prijela na poti iz hrvaškega azilnega doma proti Republiki Sloveniji.

34.Na osebnem razgovoru 8. 1. 2025 je tožnik izjavil, da je bil po prvem vstopu v to državo za sedem dni nastanjen v azilni dom. Potem je odšel v Švicarsko konfederacijo, od koder je bil pred štirimi meseci v dublinskem postopku vrnjen v Republiko Hrvaško. Takrat je bil v hrvaškem azilnem domu nastanjen malo več kot sedem dni. Tam ni bilo kot v Republiki Sloveniji, ničesar ni bilo, ni bilo zdravstvene oskrbe, hrana in prenočišče pa sta bila slaba. V azilnem domu so mu bili nudeni trije obroki dnevno, vendar v času, ko mu to ni ustrezalo, zaradi česar je večinoma jedel zunaj. Zdravnika v azilnem domu ni bilo. Imel je zdravniško dokumentacijo iz Švicarske konfederacije, kjer je prejemal zdravilo. Ko jo je pokazal zdravniku v Republiki Hrvaški, mu je ta rekel, da "Švica je Švica, Hrraška pa Hrvaška". Na osebnem razgovoru je uradni osebi pokazal sliko na svoji izkaznici za prosilca za mednarodno zaščito Republike Slovenije. Na tej fotografiji je pod njegovim levim očesom vidna poškodba, ki naj bi nastala zaradi udarca policista. V zvezi s tem je tožnik izjavil, da je zapustil hrvaški azilni dom in se odpravil proti hrvaško-slovenski meji. Med potjo ga je prijela hrvaška policija in ga pretepla, uničila mu je pametno uro in vzela sedemsto švicarskih frankov ter ga napotila nazaj v azilni dom, kamor pa se ni vrnil, ampak je še isti dan vstopil v Republiko Slovenijo. Tožnik teh okoliščin sodišču ni pojasnil, saj na narok za glavno obravnavo ni pristopil.

35.Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin sta na podlagi na 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) začrtana s tožnikovimi navedbami. To pomeni, da mora tožnik navesti vsa relevantna dejstva in okoliščine in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnikove navedbe o razmerah v hrvaškem azilnem domu in postopanju hrvaške policije po tem, ko ga je ta prijela na poti v Slovenijo, ne ovirajo njegove predaje po Uredbi Dublin III.

36.Glede na zgoraj povzete tožnikove izjave je toženka pravilno ugotovila, da je bil tožnik na Hrvaškem dvakrat nastanjen v azilni dom, tam so mu mu poleg bivanja obakrat nudili tudi prehrano. Sodišče se strinja s presojo toženke, da tožnik o slabi nastanitvi ni navedel nič konkretnega, o tem, da naj bi bil urnik nudenih obrokov neustrezen, pa je izrazil le osebno mnenje, ki ne kaže sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu.

37.V izpodbijanem sklepu je toženka pravilno ugotovila, da si tožnikove izjave glede zdravstvene oskrbe v azilnem domu nasprotujejo. V zvezi s tem je sprva navedel, da tam zdravnika ni bilo, zatem pa povedal, da je zdravniško dokumentacijo, ki jo je prejel v Švicarski konfederaciji, pokazal zdravniku in ga prosil za zdravila, ta pa naj bi mu dejal, da "Švica je Švica, Hrvaška pa Hrvaška". Glede na to je toženka pravilno sklenila, da je tožnika v hrvaškem azilnem domu zdravnik očitno obravnaval in ocenil, da njegove zdravstvene težave niso tako hude, da bi potreboval kakšna zdravila oziroma nadaljnjo obravnavo ali hospitalizacijo. Do zdravniške obravnave je tožnik uspel priti v sedmih dneh svojega bivanja v azilnem domu.

38.O tem, kakšne zdravstvene težave naj bi tožnika pestile, ni pojasnil niti ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito niti na osebnem razgovoru, prav tako pa tudi ne na naroku za glavno obravnavo, saj na sodišče ni prišel. Čeprav je iz njegovih izjav na osebnem razgovoru razvidno, da očitno razpolaga z zdravniško dokumentacijo, te toženki ali sodišču ni predložil. Ne glede na to za kakšne zdravstvene težave naj bi šlo, pa te očitno niso bile tako hude, da bi mu preprečile, da ne bi hrvaškega azilnega doma kar dvakrat (le po sedmih dneh) samovoljno zapustil in odšel v Švicarsko konfederacijo oziroma v Slovenijo.

39.Po presoji sodišča tožnikove posplošene in neizkazane izjave o zdravstvenih težavah, zaradi katerih naj bi v Švicarski konfederaciji prejemal zdravilo, ne dajejo podlage za sklepanje, da bi bilo pri njem podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da bi šlo za tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi predaja lahko povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP. Poleg tega iz odgovora Republike Hrvaške z dne 4. 10. 2024, s katerim je ta prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, izhaja poziv slovenskim organom, naj jo najkasneje tri dni pred predajo obvestijo o morebitnih fizičnih in psihičnih zdravstvenih težavah tožnika, zato da bo po predaji lahko ustrezno poskrbela za njegove zdravstvene težave.

40.Po mnenju tožnika na veliko verjetnost, da bo na Hrvaškem deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi, kaže tudi ravnanje hrvaške policije, ko je tožnika prijela na njegovi poti iz hrvaškega azilnega doma proti Republiki Sloveniji. Sodišče temu tožbenemu ugovoru ne more pritrditi.

41.Drži ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da je pri presoji, ali v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti ključno to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. V obravnavani zadevi tožnik ni zatrjeval, da bi hrvaško policijo, ko ga je ta prijela na poti v Republiko Slovenijo, seznanil z okoliščino, da ima na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito oziroma vsaj s tem, da prihaja iz azilnega doma. Iz tožnikovih skopih izjav ne izhaja, da je hrvaška policija vedela, da ima tožnik položaj prosilca za azil in da ni tujec, ki nezakonito prečka Republiko Hrvaško. Če se je zatrjevano ravnanje hrvaške policije v resnici pripetilo, ga je mogoče označiti kot neprimerno, glede na skope in posplošene tožnikove izjave pa ne more predstavljati sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Hrvaški.

42.Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 155/2023 z 21. 6. 2023 (12. točka obrazložitve) izpostavilo, da je za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji.

43.Poleg tega tožnik tega dogodka ni konkretiziral. Navedel ni ničesar o okoliščinah, v katerih ga je policija prijela, o tem zakaj naj bi ga pretepla, mu uničila uro in odvzela denar. Do njegovih posplošenih trditev v zvezi s tem se sodišče v nobenem primeru ne more opredeliti.

44.Nekonkretizirane tožnikove izjave o razlogih proti predaji Republiki Hrvaški ne morejo utemeljiti tožbenega pričakovanja, da bi morala toženka preveriti informacije, da v primeru vrnitve, tožniku ne bo kršena prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Glede na že obrazloženo, tožnikove navedbe, do katerih se je toženka opredelila in jih dokazno ocenila, niso take narave in intenzitete, da bi se vzpostavila obveznost toženke preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema v Republiki Hrvaški (prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 42/2024 s 13. 3. 2024). Tožnikova izkušnja bivanja v hrvaškem azilnem domu se tudi po presoji sodišča očitno ne približa standardu ESČP v zadevi M. S. S. proti Belgiji. V navedeni zadevi je ESČP poudarilo, da je že večkrat sprejelo stališče, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. Kot takšne je prepoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali.

45.Sistemske pomanjkljivosti glede nastanitve oseb, ki so v dublinskih postopkih vrnjene na Hrvaško, že po naravi stvari ne morejo izhajati iz posplošenih tožbenih navedb, da iz zadnjega AIDA poročila za Hrvaško, izhaja, da ta država le v manjši meri priznava mednarodno zaščito prosilcem iz tožnikove izvorne države Ljudske demokratične republike Alžirije in da se podatki hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve ne ujemajo s statističnimi podatki. Gre namreč za odločanje hrvaških upravnih organov, kar je stvar posebnih ugotovitvenih postopkov. Sodišče ugotavlja, da iz trditvenega in dokaznega gradiva strank niso razvidni objektivni podatki relevantnih virov, kot so sodbe ESČP, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, s katerimi bi bil za Republiko Hrvaško ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da oseb ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje (sistemske pomanjkljivosti).

46.V zvezi s tožnikovimi trditvami, da hrvaški Zakon o medunarodnoj i privremenoj zaštiti ni skladen z določbami Uredbe Dublin III, sodišče pripominja, da presoja skladnosti hrvaške zakonodaje s pravom Evropske unije ni v pristojnosti tega sodišča (prim. 11. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča I Up 128/2025 z dne 14. 7. 2025).

47.Glede na ugotovljeno je pravilna odločitev toženke, da tožnik ni navedel in izkazal okoliščin, ki bi lahko predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP. Zato sodišče nima utemeljene podlage za dvom, da Republika Hrvaška ob predaji tožnika ne bi spoštovala prava Unije in temeljnih pravic, priznanih s tem pravom. Dokazna ocena toženke je bila popolna, prepričljiva in celovita, tožnik pa ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

48.Izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).

2Gre za prenovljeno Uredbo (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (v nadaljevanju Uredba o sistemu Eurodac).

3V prošnji za mednarodno zaščito je sicer navedel, da za mednarodno zaščito v drugi državi članici ni zaprosil, v tožbi pa nato ni prerekal ugotovitve toženke, da je za azil predhodno zaprosil v več državah članicah: na Madžarskem, v Republiki Avstriji, Francoski republiki, Republiki Hrvaški in Švicarski konfederaciji.

4Tožnik zatrjuje, da ga bo Republika Hrvaška po predaji obravnavala kot tujca.

5V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

6Sodba SEU C-411/10 z dne 21. 12. 2011 (88. točka).

7Prav tam, 94. točka.

8Glej npr. sodbe SEU v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.

9Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča I Up 47/2024 z dne 2. 4. 2024, I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.

10Sodba Vrhovnega sodišča I Up 265/2023 (8. točka obrazložitve).

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.