Jedro

Tožnik je bil 15.4.1941 poslan na kmetijo (matere nemškega župana) iz ekonomskih razlogov, ne pa iz razlogov, ki so po ZZVN relevantni za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, dalje ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.7.2003, s katero je ta v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote Ž. z dne 20.1.2003 ter odločila, da se tožniku status žrtve vojnega nasilja-delovnega deportiranca za obdobje od 15.4.1941 do 15.5.1945 ne prizna. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je po odločbah 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/2000, 28/2000, 64/2001, 1/2001, 110/2002 in 3/2003, v nadaljevanju: ZZVN) do statusa žrtve vojnega nasilja-delovnega deportiranca upravičena le tista oseba, ki so jo na prisilno delo poslale okupacijske sile zaradi nacionalnih, političnih, rasnih ali verskih razlogov. Zgodovinsko dejstvo je, da je delovna obveznost v obdobju nemške okupacije obstajala za osebe starejše od 15 let, tožnik pa je bil ob začetku zatrjevanega prisilnega dela star šele 11 let. Prav tako je iz zgodovinskih dejstev znano, da je okupator pričel z urejanjem delovne obveznosti na tem območju šele 30.4.1941 z izdajo Odredbe o zaposlitvi delovnih moči na Spodnjem Štajerskem. Ker je bil tožnik po lastnih trditvah na delo poslan še pred tem datumom, o prisilnem delu ni mogoče govoriti. Tako je bil tožnik na delu pri materi župana M.D. predvsem iz razloga, da mu je bilo nudeno zatočišče. Podobno zatočišče je bilo namreč nudeno tudi družini E. Sodišče prve stopnje se je strinjalo s toženo stranko, da pogoji, ki jih ZZVN zahteva za priznanje uveljavljanega statusa, niso izpolnjeni. Glede na določbe 1. in 2. člena morata biti izkazana dva pogoja in sicer, da je šlo za nasilno dejanje ali prisilni ukrep okupatorja ter da je bil ta ukrep izveden iz političnih, rasnih, verskih ali nacionalnih razlogov. Po presoji sodišča se dejanje župana, ki je bil sicer Slovenec, ne more šteti kot ukrep okupatorja, prav tako pa ni mogoča ugotovitev, da je takšen ukrep temeljil na političnih ali nacionalnih razlogih. V tistem času so bile žrtve nasilja več ali manj vsi, ki so živeli v težkih razmerah druge svetovne vojne, kakršne so bile takrat v Sloveniji. Dejstvo, da je bil tožnik neprostovoljno poslan na delo k materi župana v 2 km oddaljeni kraj, kljub upoštevanju težavnih okoliščin, v katerih je ves ta čas živel, še ne izkazuje, da je šlo za prisilno delo iz nacionalnih, rasnih, političnih ali verskih razlogov.

Tožnik v pritožbi poudarja, da je bil na prisilno delo poslan prav iz političnih razlogov, ker je bil njegov brat M., ki je takrat živel v L. in je bil leta 1942 likvidiran, član OF. Zaradi tega se je okupatorjev župan M.D. nad njim in nad njegovimi starši maščeval tako, da ga je poslal na prisilno delo, nasilje pa je izvajal tudi nad družino U. in trgovcem A.L. Da je moral vsa ta štiri leta preživljati kalvarijo, so potrdile štiri priče. Sodišče prosi, da ponovno prouči zahtevek in potrdi odločbo upravnega organa prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo. Kot je pravilno navedlo v izpodbijani sodbi, tožnikove tožbene trditve v tožbi, da je bil s strani župana M.D. kot 11 letni otrok nasilno odvzet staršem in dan županovi materi na razpolago za delo, ne kažejo na obstoj zakonsko relevantnih razlogov. Za priznanje statusa, ki ga uveljavlja tožnik, mora biti namreč prisilno delo odrejeno iz nacionalnih, rasnih, političnih ali verskih razlogov (2. člen ZZVN). Tožnik v pritožbi sicer zatrjuje, da je bil na delo poslan iz političnih razlogov (kot maščevanje župana za sodelovanje njegovega brata M. z Osvobodilno fronto), vendar pa pritožbeno sodišče tem trditvam ni moglo slediti. V začetku aprila oziroma dne 15.4.1941, ko naj bi se po tožnikovih lastnih navedbah prisilni ukrep začel izvajati, Osvobodilna fronta še ni bila ustanovljena (po zgodovinskih podatkih je bila ustanovljena 27.4.1941) in torej tožnikov brat s to organizacijo v tem času še ni mogel sodelovati. Pa tudi sicer ugotovljeno dejansko stanje ne kaže na obstoj razlogov iz 2. člena ZZVN, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Iz izpovedb prič N.A. in L.C. namreč izhaja, da je bil tožnik na kmetijo županove matere poslan iz ekonomskih razlogov, ne pa iz razlogov, ki so po ZZVN relevantni za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-delovnega deportiranca.

Na drugačno odločitev pa ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, da je župan D. izvajal nasilje tudi nad družino U. in A.L., saj je za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja v obravnavanem primeru relevantno le nasilno dejanje ali prisilni ukrep, ki mu je bil izpostavljen tožnik.

Ker so glede na navedeno pritožbeni ugovori v celoti neutemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.