Jedro

Ker obravnavanega kaznivega dejanja ni mogoče storiti z drugačno obliko krivde, ampak le z direktnim naklepom (če bi sodišče prve stopnje ugotovilo drugo obliko krivde bi moralo obdolženca oprostiti), te okoliščine (kot obteževalne) sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pri določitvi zaporne kazni.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu določena kazen za obravnavano kaznivo dejanje krive ovadbe zniža na 3 (tri) mesece zapora, izrečena enotna kazen pa zniža na 2 (dve) leti in 5 (pet) mesecev zapora, v ostalem pa se pritožba obdolženca kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenem, o izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženega E.K. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 60. člena KZ-1 je obdolžencu preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 39268/14 z dne 23.9.2014, ki je postala pravnomočna 8.10.2014, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in mu je bila določena kazen tri mesece zapora ter preizkusna doba dve leti. Na podlagi 46. člena in prvega odstavka 283. člena KZ-1 je obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje krive ovadbe določilo kazen štiri mesece zapora, nakar mu je, upoštevaje kazen izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu I K 23157/13 z dne 11.7.2013, ki je postala pravnomočna 3.2.2014, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1, ki se šteje za določeno in sicer pet mesecev zapora, upoštevaje kazen izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 17000/2014 z dne 4.11.2014, ki je postala pravnomočna 26.11.2014, s katero je bil spoznan za krivega kaznivih dejanj goljufije po prvem in petem odstavku 211. člena KZ-1, tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 in pet kaznivih dejanj tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1, ki se šteje za določeno in sicer 11 mesecev zapora, in upoštevaje kazen izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 37614/2014 z dne 23.10.2014, ki je postala pravnomočna 2.12.2014, s katero je bil spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, ki se šteje za določeno in sicer deset mesecev zapora ter upoštevaje kazen določeno v preklicani pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 39268/2014 z dne 23.9.2014, ki se šteje za določeno, in sicer tri mesece zapora, na podlagi 3. in 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen dve leti in sedem mesecev zapora. Na podlagi 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja in čas pribit v priporu in sicer po sodbi Okrajnega sodišča v Piranu I K 23157/2013 od 9.3.2011 od 17.30 ure do 11.3.2011 do 17.25 ure, po sodbi Okrožnega sodišča v Kopru I K 37614/2014 od 8.9.2014 od 19.55 ure dalje ter čas že prestane kazni zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Proti taki sodbi je vložil pritožbo obdolženec. Iz pritožbe izhaja, da uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP ter zaradi odločbe o kazenski sankciji iz prvega odstavka 374. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu pogojne obsodbe po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 39268/14 z dne 23.9.2014 ne prekliče, za obravnavano kaznivo dejanje krive ovadbe predlaga, da se mu namesto zaporne kazni izreče pogojna obsodba ali denarna kazen, glede kazni, ki jih je še upoštevalo v izrečeni enotni kazni pa predlaga, da jih sodišče prve stopnje v predmetnem postopku ne upošteva.

Pritožba je deloma utemeljena.

Obdolženec neutemeljeno trdi, da sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za preklic pogojne obsodbe, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 39268/14 z dne 23.9.2014, ki je postala pravnomočna 8.10.2014. V pritožbi sicer pravilno ugotavlja, da je prej navedena pogojna obsodba postala pravnomočna 4 mesece in 15 dni po obravnavanem kaznivem dejanju, ki ga je obdolženec storil 23.5.2014, vendar nima prav, da sodišče prve stopnje te pogojne obsodbe ne bi smelo preklicati in ker je to storilo, da je zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je pri preklicu pogojne obsodbe ravnalo na podlagi prvega odstavka 60. člena KZ-1, ker je ugotovilo, da ne bi bilo podlage za pogojno obsodbo, če bi se vedelo za to dejanje. O tem je sodišče prve stopnje podalo prepričljive razloge v 5. točki izpodbijane sodbe in ni kaj dodati.

Pritožniku tudi ni mogoče slediti, ko trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje za obravnavano kaznivo dejanje krive ovadbe izreči pogojno obsodbo ali denarno kazen. Po oceni pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje pravilno spoznalo, da ni mogoče pričakovati, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, kar pomeni, da v obravnavani zadevi ni pogojev za izrek pogojne obsodbe, kot zmotno meni obdolženec v pritožbi. To je sodišče v 5. točki izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo. Ravno tako v obravnavani zadevi ni pogojev za izrek denarni kazni, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo posebno olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni, kar je pogoj za omilitev kazni po 5. točki prvega odstavka 51. člena KZ-1. Pritožnik tudi nima prav, ko trdi, da so izrečene zaporne kazni po sodbah, ki so bile upoštevane pri izrečeni enotni kazni na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1, „v različnih pritožbenih postopkih“. Iz priloženih spisov (Okrajnega sodišča v Piranu I K 23157/13, Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 17000/2014, Okrožnega sodišča v Kopru I K 37614/2014) izhaja nasprotno, to je, da so vse sodbe pravnomočne, izrečene zaporne kazni obdolženec še ni prestal, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno (ter tudi v obdolženčevo korist), ko jih je upoštevalo pri izreku enotne kazni.

Ko je pritožbeno sodišče preizkušalo določeno kazen za obravnavano kaznivo dejanje krive ovadbe v smeri pritožbenih trditev, da je tako določena kazen previsoka in v smeri preizkusa pritožbe na podlagi 386. člena ZKP, je ugotovilo, da ima pritožnik prav, ko izpodbija višino tako določene kazni. Kot je razvidno iz 5. točke izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino upoštevalo tudi dejstvo, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje z najvišjo obliko krivde, direktnim naklepom. Ker obravnavanega kaznivega dejanja ni mogoče storiti z drugačno obliko krivde, ampak le z direktnim naklepom (če bi sodišče prve stopnje ugotovilo drugo obliko krivde bi moralo obdolženca oprostiti), te okoliščine (kot obteževalne) sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pri določitvi zaporne kazni. Pritožbeno sodišče je zato v izpodbijano sodbo glede obravnavanega kaznivega dejanja poseglo v odločbo o kazenski sankciji tako, da je določeno zaporno kazen za obravnavano kaznivo dejanje znižalo na tri mesece zapora. V tej posledici je bilo potrebno tudi znižati izrečeno enotno zaporno kazen na dve leti in pet mesecev zapora. Tako določena kazen kot tudi izrečena enotna kazen so po oceni pritožbenega sodišča primerni okoliščinam, ki jih je že (razen zgoraj navedene) pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti.

Pritožbeno sodišče glede na zgoraj obrazloženo delno ugodilo pritožbi obdolženca in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP). Pritožbo obdolženca v preostalem delu pa je zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka odpade, ker je odločitev pritožbenega sodišča deloma v korist obdolženca.