Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zaradi razloga iz 3. točke 279. člena ZUP je mogoče izreči za nično le tako odločbo, ki jo ni mogoče izvršiti, pri čemer ta ničnostni razlog predpostavlja, da odločba še ni bila izvršena.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba in sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 486/2002-8 z dne 27.11.2002.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi z dne 19.2.2002, s katero je tožena stranka zavrnila njegov predlog za izrek ničnosti odločbe Arondacijske komisije Občinske Skupščine L.M.-P. z dne 28.5.1963, ker ni podan uveljavljani razlog iz 3. točke 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ker zaradi njihovega plačila sredstva, s katerimi se preživlja tožnik in njegova žena, ne bodo občutno zmanjšana v smislu pogojev iz 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST).
V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je navedena arondacijska odločba dejansko in pravno že izvršena. Po podatkih upravnih spisov je postala pravnomočna aprila 1964, z dnem vročitve odločbe, izdane v pritožbenem postopku. V zemljiški knjigi je izvedena na podlagi pogodbe o medsebojnem odstopu zemljišč zaradi izvedbe in spremembe razmerij iz navedene arondacijske odločbe, sklenjene dne 2.4.1969. Dejansko je izvršena, ker je pogodbena stranka AE E. prevzela posest in izplačala odškodnino za parcele, ki so predmet navedene arondacijske odločbe. Zato je pravilna odločitev, da ni podan uveljavljani ničnostni razlog iz 3. točke 279. člena ZUP in ni utemeljen tožbeni ugovor, da navedene arondacijske odločbe ni bilo mogoče izvršiti. Okoliščina, da se njen izrek glasi na ime pokojne osebe, sicer takratnega zemljiškoknjižnega lastnika, pa ne spada med ničnostne razloge iz 279. člena ZUP.
V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnik na poziv sodišča z dne 20.3.2002 ni predložil vseh zahtevanih dokazil. Vendar je že iz predloženih razvidno, da niso izpolnjeni pogoji iz 13. člena ZST in da zaradi plačila sodnih taks ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljata tožnik in njegova žena B.A., ki sta oba zavezanca za plačilo dohodnine. Iz dohodninskih odločb za leto 2000 izhaja, da je tožnik zavezanec za dohodnino v znesku 33.224 SIT in da je v tem letu imel 452.616 SIT denarnega nadomestila in 115.617 SIT katastrskega dohodka in 11.890 SIT udeležbe na dobičku, B.A. pa zavezanka za plačilo dohodnine v znesku 234.454 SIT in da je v tem letu imela 1.424.383 SIT pokojnine in 89.961 SIT katastrskega dohodka in 11.890 SIT udeležbe na dobičku. Iz potrdila o višini katastrskega dohodka za leto 2001 izhaja, da sta imela v lem letu 238.351 SIT katastrskega dohodka od lastnih zemljišč in 29.770 SIT od zemljišč v najemu. Iz mesečnih izpiskov o pokojnini in invalidnini B.A. za november 2001 in december 2001 in januar 2002 izhaja, da je višina prejemkov iz tega naslova cca 118.000 SIT mesečno.
Tožnik uveljavlja v pritožbi vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Zatrjuje, da sta upravni organ in sodišče prve stopnje prezrla, da je podan ničnostni razlog iz 6.točke 279. člena ZUP, ker navedene arondacijske odločbe po predpisih, ko veljali v času njene izdaje, sploh ni bilo mogoče izdati. Sodišče prve stopnje ni presodilo navedene arondacijske odločbe v smislu zakonodaje, ki je veljala v trenutku njene izdaje. Zatrjuje tudi, da bi s plačilom sodnih taks bila občutno zmanjšana sredstva za njegovo preživljanje in preživljanje njegove žene. Zaradi plačila sodne takse bi mu ničesar ne ostalo za življenje in bi ga morala preživljati žena s svojo mesečno pokojnino v višini cca 118.000 SIT. To pa bi pomenilo, da dohodek na osebo ne bi presegal zajamčenega osebnega dohodka.
Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo in sklep tako, da tožbi ugodi in ga oprosti plačila sodnih taks.
Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Iz predloga z dne 27.12.2001, ki je v upravnih spisih, izhaja, da tožnik uveljavlja ničnostni razlog iz 3. točke 279. člena ZUP, ko zatrjuje, da navedene arondacijske odločbe ni mogoče izvršiti, ker je bila izdana v postopku, ki se je vodil zoper mrtvo fizično osebo. Zaradi razloga iz 3. točke 279. člena ZUP pa je mogoče izreči za nično le tako odločbo, ki je ni mogoče izvršiti, pri čemer ta ničnostni razlog predpostavlja, da odločba še ni bila izvršena. Ker je sodišče prve stopnje iz podatkov in listin upravnih spisov pravilno ugotovilo, da je bila navedena arondacijska odločba pravno in dejansko že izvršena, je pravilno odločilo, ko je pritrdilo toženi stranki, da uveljavljani ničnostni razlog ni podan.
Pritožbeni ugovor, da je v navedeni arondacijski odločbi taka nepravilnost, da je podan ničnostni razlog iz 6. odstavka 279. člena ZUS, je neutemeljen. Po navedeni določbi ZUS se za nično izreče le odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po izrecni zakonski določbi razlog za ničnost. Materialnopravni predpis, na podlagi katerega je bila izdana navedena odločba, to je Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča - Uradni list FLRJ, št. 43/59, take določbe nima.
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Pravilno je uporabilo določbe 13. člena ZST, ki določajo pogoje za oprostitev plačila sodnih taks, in pravilno ugotovilo, da kaže že vsebina predloženih dokazil o dohodnini za leto 2000, katarstrskem dohodku za leto 2001 in dohodkih v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga, da s plačilom sodnih taks ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljata tožnik in njegova žena. V smislu določb 13. člena ZST sredstva za preživljanje niso samo denarna sredstva oziroma mesečni prejemki plače, denarnega nadomestila oziroma pokojnine, pač pa premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov, kar se dokazuje z dokazili iz 3. odstavka 13. člena ZST. V smislu določb 13. člena ZST so sredstva za preživljanje občutno zmanjšana samo takrat, če ne zadoščajo za kritje nujno potrebnih stroškov za preživljanje stranke in njene družine in ne že s samim zmanjšanjem denarnih sredstev zaradi plačila sodne takse, na kar se sklicuje tožnik v pritožbi. Zato pritožbene navedbe, s katerimi tožnik le zatrjuje zmanjšanje razpoložljivih denarnih sredstev, ne morejo vplivati na drugačno odločitev.
Ker glede na navedeno niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS, v povezavi z 68. členom ZUS, zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep.