Jedro

Rok iz 3. odstavka 100.e člena ZGO je materialni prekluzivni rok, zato v primeru njegove zamude ni mogoče uveljavljati vrnitve v prejšnje stanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla tožnikovo zahtevo za vpis v posebni imenik odgovornih projektantov, ki jo je tožnik vložil dne 22. 1. 2001. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila z ugotovitvijo, da je bila zahteva vložena po izteku roka, ki ga določa Zakon o graditvi objektov (novela ZGO-C). Navaja, da je pričetek vpisovanja v posebni imenik odgovornih projektantov objavila v Uradnem listu RS z dne 9. 6. 2000, v skladu s 1. odstavkom 4. člena ZGO-C pa so bili predlagatelji dolžni vložiti zahtevo za vpis v treh mesecih po objavi. Ker je tožnik oddal vlogo po 9. 9. 2000, jo je bilo treba zavreči. Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga, ker meni, da se tožena stranka rokov, ki so bili zanjo določeni v 5. členu ZGO-C, ni držala, saj je svoj statut sprejela šele 31. 3. 2000, na drugi strani pa je zakon uporabila proti tožniku restriktivno. Takšno ravnanje je po mnenju tožnika v nasprotju z moralo. Dalje tožnik izpodbija odločbo iz razloga, ker ga tožena stranka ni zaslišala o okoliščinah, zaradi katerih je zamudil rok za vložitev zahteve za vpis. Na zaslišanju tožnika dne 20. 2. 2001 je tožena stranka zgolj suhoparno ugotovila, da je tožnik zamudil zakonsko določeni rok. Ker je tožnik v pravnih zadevah laik, tudi ni vedel za prekluzivnost zakonsko določenega roka, in meni, da bi bila zato njegova nepoučenost celo razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Iz teh razlogov tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo podrobno obrazložila potek sprememb njenega statuta in potek urejanja postopka za vpis v posebni imenik odgovornih projektantov. Navaja tudi, da tožnik na zaslišanju ni podal nobenega razloga za zamudo. Tožena stranka je hkrati z odgovorom na tožbo predložila zadevne upravne spise.

Zastopniku javnega interesa, Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije, je bila tožba vročena dne 12. 6. 2001; udeležbe v postopku ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da je tožnik svojo zahtevo, s katero je želel doseči vpis v posebni imenik odgovornih projektantov na podlagi 3. odstavka 100.e člena Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 40/94 - odločba US, 69/94 - odločba US, 59/96 in 45/99), vložil dne 22. 1. 2001, ter da je s tem zamudil trimesečni rok, določen s 3. odstavkom 100.e člena ZGO, ki se je glede na to, da je tožena stranka objavila začetek vpisovanja v posebni imenik odgovornih projektantov v Uradnem listu RS - Uradne objave, št. 51/00 z dne 9. 6. 2000, iztekel dne 9. 9. 2000. Zakon v navedeni določbi predpisuje, da se šteje, da tudi tehnik ali inženir, ki je bil pred 9. novembrom 1996 imenovan za odgovornega projektanta v skladu s 3. odstavkom 28. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84) ali je pred tem datumom kot poklic opravljal dejavnost projektiranja v skladu z 79. člena navedenega zakona, izpolnjuje pogoje za odgovornega projektanta po ZGO, če v zgoraj navedenem roku vloži zahtevo za vpis v posebni imenik odgovornih projektantov in se v ta imenik tudi vpiše ter v roku petih let po vpisu opravi dopolnilni izpit za projektanta. V 6. odstavku 100.e člena pa ZGO določa, da tehnik oziroma inženir, ki zahteve ne vloži v predpisanem roku, izgubi pravico nastopati kot odgovorni projektant. Iz navedenega je razvidno, da je rok, ki ga zakon določa za vložitev zahtev za vpis, materialnopravne narave, in da stranka, ki vloži zahtevo za vpis po izteku tega roka, izgubi pravico do uveljavljanja statusa odgovornega projektanta po ZGO. Navedeni rok je torej materialni prekluzivni rok, in ne procesni rok, kot nakazuje tožba, ko govori o tem, da bi moral biti tožnik poučen o domnevnem razlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) je možno zahtevati vrnitev v prejšnje stanje samo v primeru zamude procesnih rokov (103. člen ZUP). Tožnik na zaslišanju pri toženi stranki torej v nobenem primeru ne bi mogel biti poučevan o možnosti vrnitve v prejšnje stanje, zato sodišče zadevnega tožbenega ugovora, ki meri na kršitev pravil postopka, ni moglo sprejeti. Prav tako ni moglo sprejeti tožbenega ugovora, ki se nanaša na dejstvo, da tožena stranka svojega statuta ni uskladila v zakonsko določenem roku. Dejstvo, da je bil statut usklajen po poteku roka, namreč ni vplivalo na pravice tožnika, saj je rok iz 3. odstavka 100.e člena ZGO začel teči za upravičence iz navedene zakonske določbe šele po tem, ko je tožena stranka vzpostavila posebni imenik odgovornih projektantov, to pa je bilo po sprejetih spremembah statuta. Ob takšnem stanju na odločitev sodišča ne more vplivati tožbeni očitek, da tožena stranka, ki je sebi dopustila prekoračitev zakonskega roka, tožniku pa ga ni odpustila, ravna nemoralno. Tožena stranka je namreč na rok iz 3. odstavka 100.e člena vezana in ga v nobenem primeru ne more podaljšati.

Po navedenem je bilo treba tožbo zavrniti na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).