Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena zoper pravnomočni sklep, s katerim je bilo odločeno, da varščina pripade proračunu. Ugotovitev v obeh napadenih sklepih, da je obdolženec pobegnil in se tako izognil kazenskemu postopku, je dejansko vprašanje, ki se dokončno reši v rednem postopku. Zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Temeljno sodišče v Kopru, Enota v Sežani, je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se znesek 10.000 DEM, dan kot varščina na podlagi sklepa Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru, z dne 19.8.1992 prenese v sredstva proračuna Republike Slovenije.

Prvostopno sodišče je sklep obrazložilo z ugotovitvijo, da je bil obdolženi S.B. izpuščen iz pripora 21.8.1992, ko je bila položena varščina 10.000 DEM. Pred tem je obdolženi pooblastil svojega zagovornika, odvetnika S.V.K., za sprejem vseh vabil in vseh sodnih pisanj. Varščina je bila sprejeta in položena 20.8.1992. Prvostopno sodišče je obdolženca vabilo na glavno obravnavo, razpisano za dne 29.6.1993, skladno z njegovim pooblastilom na naslov njegovega zagovornika, ki pa je vabilo vrnil z navedbo, da obdolžencu ni mogel vročiti vabila. Glede na prevzeto pooblastilo je prvostopno sodišče štelo, da je bilo vabilo obdolžencu na glavno obravnavo pravilno vročeno z vročitvijo njegovemu zagovorniku. Ker se obdolženec vabilu ni odzval, niti svojega izostanka ni opravičil, je izreklo, da zapade varščina v znesku 10.000 DEM v korist proračuna Republike Slovenije. Z uvodoma navedenim sklepom je Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obdolženega S.B. zavrnilo kot neutemeljeno.

Kazenski postopek zoper S.B. je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Sežani z dne 21.8.1998 zaradi umika obtožnega predloga z dne 20.8.1992 ustavljen.

Zagovornik obdolženega S.B. je dne 23.9.1998 vložil na Okrajno sodišče v Sežani zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zlasti pa dvomov v resničnost odločilnih okoliščin v izpodbijanih sklepih s predlogom, da Vrhovno sodišče razveljavi oba napadena sklepa ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje, pri čemer naj vrne nezakonito odvzeto varščino 10.000 DEM skupaj z zamudnimi obrestmi po tečaju Koprske banke, Koper na dan plačila za DEM, in sicer od 29.6.1993 do plačila, skupaj z dodatnimi stroški v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti po priloženem stroškovniku.

Vrhovni državni tožilec B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da je le-ta neutemeljena. S tem ko obdolženčev zagovornik zatrjuje, da obdolženec ni pobegnil, uveljavlja drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče; ker zahteve za varstvo zakonitosti iz tega razloga ni moč vložiti, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije zagovornikovo zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi meni, da niti prvostopno sodišče niti pritožbeno sodišče nista imeli zakonite podlage za odvzem varščine. Kršeno naj bi bilo načelo neposrednosti in kontradiktornosti v kazenskem postopku kot tudi načelo enakopravnosti strank iz 16. člena ZKP.

Kršeno je bilo tudi določilo 3. odstavka 187. člena takrat veljavnega ZKP. Ko je bila dana varščina, so bile razmere v bivši SFRJ normalne. Zato je zagovornik pooblastilo v smislu dane izjave obdolženca sprejel. Ob spremenjenih političnih razmerah pa se je pokazalo, da vročitev vabila na dogovorjeni način ni več mogoča, o čemer je zagovornik sodišče obvestil. Sicer pa naj bi šlo po mnenju vložnika za enostransko izjavo obdolženca, ki zagovornika ne zavezuje, saj ni dal podpisa na zapisnik v takem smislu in je tako obdolženčeva izjava neveljavna in se ne more uporabiti v škodo obdolženca. Zaradi povedanega je nepravilno stališče tudi pritožbenega sodišča in je v nasprotju z ZKP ter 23. in 29. členom Ustave RS. Pogoji za odvzem varščine po določbi 3. odstavka 187. člena starega ZKP niso podani, ker obdolženec ni pobegnil. Sicer pa bi moralo sodišče poskusiti z vročitvijo vabila na glavno obravnavo obdolžencu, zato vročitev ni bila pravilno opravljena, zato tudi izrek o odvzemu varščine z napadenim sklepom ni pravilen.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ugotovitev v obeh napadenih sklepih, da je obdolženec pobegnil in se tako izognil kazenskemu postopku, dejansko vprašanje, ki se dokončno reši v rednem postopku in ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. V 2. odstavku 420. člena ZKP je izrecno določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa zagovornikova izvajanja v zahtevi za varstvo zakonitosti o nepravilni vročitvi vabila obdolžencu na glavno obravnavo, so zaradi povedanega neupoštevna in ne vplivajo na zakonitost in pravilnost obeh napadenih sklepov. Zato zagovornik - vložnik s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je glede na to, da je bila zahteva vložena zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, očitane kršitve ustave in zakona pa niso podane, zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.