Jedro

Obveznost plačila prispevkov je odvisna od presoje, ali je odpravnina prejemek iz delovnega razmerja ali ne. Glede na veljavne predpise je delodajalec zavezan za delavca od ugotovljene višine odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja odvesti tako akontacijo davka kot tudi prispevke in delavcu izplačati samo razliko po plačilu teh dajatev državi. Če pa gre za odpravnino kot odškodnino zaradi neupravičenega odpoklica direktorja, to je za korporacijsko-pravno upravičenje, je delodajalec od tega prejemka zavezan samo za plačilo akontacije davka, saj se tudi od takih prejemkov dohodnina plačuje, ne sme pa od takega prejemka odvesti prispevkov, ker se prispevki plačujejo le od prejemkov iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo, da sta nerazdelno dolžni plačati tožniku znesek 3.583.405,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.09.2001 dalje, zavrnilo pa je zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim sta tožeči stranki po nasprotni tožbi zahtevali ugotovitev, da se je toženec (po nasprotni tožbi) neupravičeno obogatil s plačili davkov in prispevkov dne 14.09.2001 s strani tožeče stranke (1. točka zahtevka po nasprotni tožbi) in da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 3.428.684,69 SIT, za katerega se je neopravičeno obogatil, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.08.2004 dalje do plačila (2. točka zahtevka po nasprotni tožbi). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti znesek pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04) pravočasno pritožujeta toženi stranki in predlagata vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podredno pa zavrnitev tožbenega zahtevka, v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku pa ugoditev njuni nasprotni tožbi in priglašata pritožbene stroške. Uveljavljata zmotno uporabo 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01, 32/04 in 28/06) glede na sodbo Ustavnega sodišča RS U-I 300/04-25 z dne 02.03.2006. Opozarjata, da je sodišče tožniku dosodilo 100 % stroške postopka ne glede na njegov 99 % uspeh. Meni, da bi tožnik moral v času, ko je bil še v delovnem razmerju pri toženi stranki, vložiti predhodni zahtevek za varstvo pravic po 83. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 do 4/91) in 105. členu takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR90, Ur. l. RS, št. 14/90 do 29/95). Ker je po poteku skoraj treh let vložil tožbo neposredno na sodišče, nima pravice do sodnega varstva. Sklicujeta se na 3. točko 19. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Ur. l. RS, št. 71/93, 7/95 in 44/96), veljavnega v času spornega razmerja, ki je določal prejemke, od katerih se ne plačuje davek, ter na stališče Davčne uprave RS, vloženo v spisu. Uveljavljata tudi kršitev ZPP po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba navaja, da bi morala biti odpravnina obračunana v bruto znesku in da bi morala tožena stranka od tega odvesti tudi davke in prispevke tožniku, potem pa ne glede na to, da je izkazano plačilo davkov in prispevkov, jima je naložilo dodatno izplačilo tožniku, pri tem pa se o dokazilih toženih strank o plačilu davkov in prispevkov sodba ne opredeli, niti tega ne ugotavlja, zaradi česar se je ne da preizkusiti. Tako bo tožnik prejel 1,5 bruto zneska, za kar ni pravne osnove in je tako obogaten za dodatno 1/3 dogovorjenega zneska. Taka odločitev je tudi v nasprotju z dosedanjo sodno prakso vrhovnega sodišča, ki je vedno določala le bruto znesek in ne 1,5 le tega. V sodbi je ugotovljeno, da si je tožnik sam plačeval prispevke še 6 mesecev in pol po prenehanju delovnega razmerja s prvotoženo stranko, čeprav glede tega ni bil izveden nikakršen dokaz. Zmotno je ugotovljeno dejstvo, da toženi stranki nista dokazali, da sta za toženca karkoli plačali. Sklicujeta se na sodbi Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 270/98 in opr. št. VIII Ips 236/98 in opozarjata, da sodba ni upoštevala, da je odpravnina sestavljena iz bruto plač in da je del tega zneska akontacija dohodnine oziroma davki in prispevki. V zvezi z nasprotno tožbo pa navajata, da sicer menita, da sta izpolnili vse obveznosti do tožnika že v letu 2001, ko sta mu po plačilu davkov in prispevkov izplačali neto znesek odpravnine, vendar sta iz previdnosti vložili nasprotno tožbo iz naslova neupravičene obogatitve, v kolikor bi sodišče štelo, da tožniku ne bi smeli obračunati davkov in prispevkov, ampak mu osebno izplačati celotni bruto znesek. V tem primeru sta namreč toženi stranki v korist tožnika v zmoti plačali davke in prispevke, s čimer se je tožnik okoristil z višjo pokojninsko osnovo in nižjim plačilom dohodnine za leto 2001 (zmotna uporaba 190. člena OZ). Opozarjata, da tožnik ni nikoli prerekal navedb, da so bili davki odvedeni, temveč je le trdil, da njemu osebno razlika ni bila izplačana, pri čemer v zvezi s temi izplačili v postopku ni nič ugotovljeno kljub predloženim dokazilom.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta tožnik in prvotožena stranka dne 25.10.2000 sklenila individualno pogodbo o zaposlitvi za mandatno dobo 4 let. Dne 25.08.2001 so pravdne stranke sklenile sporazum o prenehanju delovnega razmerja, v katerem je navedeno, da tožniku delovno razmerje preneha z dnem 15.10.2001 in da tožniku pripada odpravnina, kot je določena v 14. in 17. členu pogodbe o zaposlitvi (priloga 1, str. 6, 14. člen: 6-kratni znesek zadnje mesečne plače). Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo znesek 3.583.405,00 SIT, pri čemer je upoštevalo že prejeti znesek v višini 3.489.821,00 SIT in to, da je njegova zadnja mesečna plača tista, ki jo je prejel za avgust 2001 in ne za julij 2001, kot zahteva tožnik. Skladno s tem je tožniku prisodilo manjši znesek od zahtevanega, saj je bila njegova bruto plača v avgustu 2001 manjša od julijske.

Pritožba neutemeljeno meni, da tožnik nima pravice do sodnega varstva, ker ni uveljavljal predhodnega varstva pri delodajalcu v smislu 83. člena ZTPDR in 105. člena ZDR90. Drugi odstavek 83. člena ZTPDR namreč določa, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen ko gre za pravico do denarne terjatve. Ker je plačilo odpravnine denarna terjatev, sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo te določbe, saj za konkretni primer ne velja, in obrazložilo, da za denarne zahtevke iz delovnega razmerja velja splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tega, da je tožena stranka zatrjevala in dokazovala, da je pri obračunu tožnikove odpravnine za osnovo vzela njegovo bruto plačo za avgust 2001, od tega odvedla predpisane davke in prispevke ter razliko 14.09.2001 izplačala tožniku, za kar je predložila ustrezna dokazila. Prvostopenjsko sodišče je s tem v zvezi ugotovilo le, da toženi stranki nista izkazali izplačila teh zneskov tožniku. Postavilo se je na sicer pravilno stališče, da tožniku pripada odpravnina v višini 6-kratnega zneska zadnje bruto plače, to je za avgust 2001, pri tem pa zmotno ni upoštevalo, da je delodajalec kot izplačevalec dohodkov iz delovnega razmerja in ostalih prejemkov delavcev zavezan k plačilu določenih dajatev državi za delavca.

Od obračunane odpravnine (6 bruto plač) je bila tožena stranka na podlagi ZDoh za tožnika dolžna ob izplačilu le-te odvesti akontacijo davka. V skladu s 1. odstavkom 15. člena ZDoh je zavezanec za davek od osebnih prejemkov vsaka fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki prejema plače iz delovnega razmerja, pokojnino, prejemke, dosežene na podlagi pogodbe o delu, delovršne pogodbe oziroma od prevzema opravljene storitve in poslov na drugi podlagi in od drugih prejemkov, vključno z nagradami in podobnimi prejemki. Iz opredelitve "drugi prejemki" je razvidno, da obdavčitev ni vezana na kategorijo osebnega prejemka, ki izvira le iz delovnega razmerja, temveč velja tudi za osebne prejemke, ki izvirajo iz druge pravne podlage. Med obdavčene prejemke tako prav gotovo sodi tudi odpravnina, kot je bila v konkretnem primeru dogovorjena med strankami, saj gre za tožnikov osebni prejemek, ki od plačila dohodnine ni izvzet. To ne pomeni, da mora delodajalec, ki je dolžan plačati akontacijo davka, po osnovi bruto plače obračunano odpravnino povečati za znesek, ki je potreben za obračun davka za delavca. Res je, da mora za izračun višine odpravnine kot osnovo upoštevati delavčevo bruto plačo, vendar mora od tako ugotovljene višine odpravnine za delavca obračunati in državi izplačati predpisane dajatve, pri čemer je delavec upravičen samo do razlike odpravnine po odvodu teh dajatev. Takšna je tudi sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča, izražena med drugim v sodbah opr. št. Pdp 793/2006 z dne 17.05.2007, opr. št. Pdp 1212/2006 z dne 07.06.2007 in opr. št. Pdp 1298/2002 z dne 20.05.2004. To pa ne velja enako za plačevanje prispevkov za socialno varnost, saj se slednji na podlagi Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 do 81/00) plačujejo le od prejemkov iz delovnega razmerja (3. člen ZPSV) in ne od ostalih prejemkov fizičnih oseb. Pri odpravnini, ki pripada neutemeljeno odpoklicanemu direktorju, gre za korporacijsko pravico in ne za terjatev iz delovnega razmerja, zato se od tovrstnih odpravnin ne plačujejo prispevki za socialno varnost. Institut odpravnine odpoklicanemu direktorju je treba ločiti od drugih institutov, ki se sicer enako poimenujejo odpravnina, vendar so določeni v delovnopravnih predpisih. Gre namreč za korporacijski institut po določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 do 45/01), ki nima nobene neposredne zveze z delovnim razmerjem, zato take odpravnine ni mogoče šteti med osebne prejemke po delovnopravnih predpisih. Korporacijsko razmerje je treba jasno razlikovati od drugih pravnih razmerij, ki prav tako lahko nastanejo (praviloma v zvezi s prevzemom korporacijske funkcije oziroma zaradi tega) med osebama, ki sta že subjekta tega (korporacijskega razmerja), torej od obligacijskega, ki se vzpostavi s sklenitvijo pogodbe o opravljanju funkcije člana poslovodnega organa oziroma morebiti tudi s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa se v obeh primerih akt odpoklica nanaša le na korporacijsko razmerje, pri čemer pa to še ne pomeni, da je s tem samo po sebi povezano tudi prenehanje drugih pravnih razmerij med istimi osebami, če ta pravna razmerja obstajajo oziroma so bila vzpostavljena v zvezi oziroma zaradi poprej vzpostavljenega korporacijskega razmerja. Pravico do odpravnine zaradi neupravičenega odpoklica je vse do novele ZGD-F (Ur. l. RS, št. 45/01) urejal ZGD, potem pa je v zvezi s tem napotoval na uporabo pravil, ki urejajo obligacijska razmerja, institut pa se je tudi preimenoval iz odpravnine v odškodnino. Tudi pred novelo ni bilo mogoče trditi, da je neutemeljeno odpoklicani direktor prejel terjatev iz naslova delovnega razmerja zato, ker je zakon uporabljal termin "odpravnina". Sprejeta novela kaže na to, da je treba to terjatev obravnavati drugače in ne kot terjatev iz delovnega razmerja. Bruto plača je le merilo za določitev višine odpravnine, ki je v svojem bistvu tudi pred novelo ZGD-F vseskozi predstavljala odškodnino zaradi neutemeljenega odpoklica. To pa še ne pomeni, da je treba zaradi tega, ker je osnova za njen obračun bruto plača, od take terjatve obračunati in odvesti tudi prispevke (tako tudi podrobneje sodba VDSS opr. št. Pdp 1298/2002 z dne 20.05.2004).

Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo tega, ali gre pri vtoževani odpravnini za prejemek iz delovnega razmerja ali za pravico iz korporacijskega razmerja direktorja do družbe, je pa od tega, ali gre za prejemek iz delovnega razmerja ali ne, odvisna tudi obveznost plačila prispevkov po ZPSV. Tožnik v tožbi podaja trditve v smeri, da gre za korporacijsko pravico, vendar se do tega prvostopenjsko sodišče ni opredelilo. Če gre v tej zadevi za odpravnino kot prejemek iz delovnega razmerja oziroma zaradi prenehanja le-tega, potem je glede na veljavne predpise tožena stranka pravilno postopala, ko je od ugotovljene višine odpravnine (šestih bruto plač) za tožnika odvedla tako akontacijo davka po ZDoh kot tudi prispevke po ZPSV in mu izplačala samo razliko po plačilu teh dajatev državi. Če pa gre za odpravnino kot odškodnino zaradi neupravičenega odpoklica direktorja in potemtakem za korporacijsko upravičenje, potem je tožena stranka sicer pravilno odvedla akontacijo davka, saj se tudi od takih prejemkov dohodnina plačuje, ne bi pa smela od takega prejemka odvesti prispevkov, ker ZPSV izrecno določa, da se prispevki plačujejo izključno od prejemkov iz delovnega razmerja. V tem primeru je tožniku še vedno dolžna izplačati razliko odpravnine v višini neupravičeno plačanih prispevkov.

Prvostopenjsko sodišče je tako napačno štelo, da je tožena stranka dolžna tožniku tako obračunati kot tudi izplačati celotno višino odpravnine, izračunane na podlagi tožnikovih 6 bruto plač, in ni upoštevalo zakonske obveznosti tožene stranke kot izplačevalca prejemkov delavcev po ZDoh in eventualno ZPSV. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje postopek zaključilo, ne da bi z izvedbo predlaganih dokazov ugotavljalo dejansko stanje v zvezi z naravo izplačane odpravnine (delovnopravna ali korporacijska). Ker je bilo torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava tudi dejansko stanje v zvezi z odločilnimi dejstvi nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) v 30. členu sicer prepoveduje vračanje zadev sodišču prve stopnje v novo sojenje, kadar je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka nepravilnosti mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje. Zaradi navedene zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje o odločilnih dejstvih povsem nerazčiščeno in jo je zaradi tega pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Namen pritožbene obravnave po 30. členu ZDSS-1 namreč ni, da bi pritožbeno sodišče dejansko prevzelo pristojnosti, ki jih ima prvostopenjsko sodišče. Le-to bo v ponovljenem sojenju postopalo v skladu z že navedenimi stališči pritožbenega sodišča ter šele nato v zadevi ponovno odločilo. Z izvedbo predlaganih dokazov naj se sodišče prve stopnje opredeli, ali je vtoževana odpravnina prejemek iz delovnega ali korporacijskega razmerja in šele nato ponovno odloči o zahtevkih obeh strank (po tožbi in nasprotni tožbi). Pri odločitvi o ugotovitvenem zahtevku iz 1. točke nasprotne tožbe naj upošteva, da je ugotovitvena tožba po določbi prvega odstavka 181. člena ZPP dovoljena le glede obstoja/neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnosti/nepristnosti kakšne listine. Ugotovitev, ki jo zahtevata toženi stranki po 1. točki nasprotne tožbe, se nanaša na dejansko stanje in je zato tak ugotovitveni zahtevek po ZPP nedovoljen. Pritožbeno sodišče še opozarja, da v izpodbijani sodbi ni zavrnitve tožbenega zahtevka v presežku, pri odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih pa ni upoštevana odločba Ustavnega sodišča U-I-300/04, z dne 02.03.2006, po kateri se člen 1060 OZ razveljavi, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 01.01.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico, kar naj prvostopenjsko sodišče tudi upošteva pri ponovnem sojenju.

Ker je odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje odvisna od ponovne odločitve o utemeljenosti tožbenih zahtevkov, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi sklep o stroških, o pritožbenih stroških pa je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo določitev za končno odločbo.