Jedro

Ker je na narok za sklenitev pogodbe pristopil toženčev oče, ki je bil sodniku osebno poznan in je napisal, da pristopi J. K. ml., je sodišče pravilno ugotovilo, da je sklenil pogodbo v svojem imenu in za svoj račun. Če bi kupoval nepremičnino za toženca, bi moral predložiti pooblastilo toženca, za katero je v 90. členu ZOR predpisana posebna oblika. To bi sodnik gotovo zapisal v pogodbo in sodišče druge stopnje pravilno razlaga, da pomanjkanje pooblastila veliko bolj moti kot pripis ml., za katerega je tožnica navedla, da se je imel oče navado tako predstavljati. Pogodba za toženca zaradi pomanjkljivosti v obličnosti sploh ne bi mogla imeti pravnega učinka (70. člen ZOR) in sodišče prve stopnje je glede na določilo 73. člena ZOR pravilno ugotavljalo, kako se je pogodba izpolnjevala. Ker je ugotovilo, da je sporno nepremičnino (skupaj z ženo) od nakupa v letu 1962, pa vse do svoje smrti leta 1991 užival J. K. in tam naredil tudi zidanico oziroma vikend, je pravilno ugotovilo, da je toženec ni užival in ni bil lastnik.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške za odgovor na revizijo v znesku 336,49 euro.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po dvakratni razveljavitvi zamudne sodbe v kontradiktornem postopku ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem Jožetu K., rojenem ... in umrlem …., spada nepremičnina parc. št. 1225/195, vpisana v vl. ... k.o. ...

2. Proti tej sodbi se je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) pritožila, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženec vložil obnovo postopka in revizijo. Z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje iz vseh razlog, navedenih v prvem odstavku 370. člena ZPP in predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi reviziji in spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane ali obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje. Po njegovem sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava, čeprav se je toženec na podlagi ustrezne listine že vpisal v zemljiško knjigo. Pogodbo je dejansko podpisal toženčev oče, toda kot toženčev pooblaščenec, čeprav to v pogodbi ni navedeno. V pogodbi je za imenom Jože K. dodano: ml. in sodišče tega ni pojasnilo, kljub običajni praksi, da se ta dodatek uporablja ob identičnem imenu očeta in sina, toženčevemu dedu pa je bilo ime Franc. Trdi, da njegov oče nikoli ni uporabljal okrajšave ml. in sodišče je brez podlage verjelo tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici). Zakaj je sodnik pri overitvi pogodbe izpustil zapis, da je toženčev oče pogodbo podpisal kot toženčev pooblaščenec, ni jasno, vendar to ne more biti v škodo tožencu. Sodišču tudi očita, da je brez materialnih dokazov sklepalo, da toženec zaradi svoje mladosti ni mogel biti poljedelec, kar je pripisano pri imenu. Navaja, da je pri popravljanju podstrešja naknadno našel originalne dokumente: domačo kupno pogodbo z dne 10. 5. 1962, kjer je oče podpisan kot priča, in njegov poročni list, kjer je zapisano ime J. in podatek, da je bil šofer in ne poljedelec. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka očita sodiščema zaradi tega, ker nista ustrezno ocenili, katera dejstva je šteti za dokazana in nista razložili, zakaj nista izvedli vseh predlaganih dokazov. Zlasti nista skrbno ocenili vsak dokaz posebej in vseh dokazov skupaj. Tožnica namreč ni predložila nobenega dokaza, da bi se oče predstavljal z dodatkom k imenu ml., napačno je ocenilo, da je bil toženčev oče pri 43 letih lahko lastnik drugih nepremičnin in ni pravilno ocenilo, da bi bil lahko poljedelec. Narobe je ocenilo listino, na podlagi katere se je toženec vpisal v zemljiško knjigo in pojasnjuje, da ni mogel vplivati na to, da v pogodbi ni rojstnih podatkov in da ni navedeno, da jo je pokojni oče podpisal kot njegov pooblaščenec. Sodišče je nekritično verjelo tožnici in pogodbe ni presojalo glede na običajno zamenjevanje imen Jožef in Jože. Dodaja da je staršema dovolil, da sta uživala kupljeno nepremičnino, saj je bil sam v Nemčiji.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , je bila revizija vročena tožnici, ki je odgovorila, in predlagala njeno zavrnitev. Tožencu očita, da je izrabil zmedo v podobnosti očetovega in njegovega imena in se brez podlage vpisal v zemljiško knjigo. Ni res, da bi pogodbo podpisal oče na podlagi toženčevega pooblastila in je sodišče pravilno ugotovilo, da je zemljo kupil toženčev oče v svojem imenu in za svoj račun. Toženec ni predložil nobenega pooblastila in ni mogoče, da sodnik tega ne bi vpisal in da bi se to preprosto izgubilo. Poleg tega je v pogodbi napisano, da je pristopil „osebno znan“ Jože K. ml. in je povsem mogoče, da je bilo poljedelec, kar pa toženec zaradi svoje mladosti ni mogel biti, saj je bil dijak gostinske šole in ni imel sredstev. Toženec po 15. 6. 1962 tudi ni izkazal svoje volje da bi užival zemljišče ali dovolil očetu in materi, da ga uživata in zgradita zidanico oziroma vikend. V obnovi postopka predlaga neke listine, za katere naj bi izvedel šele 12. 3. 2008, a je že prekludiran. Tožnica meni, da sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo in revizija zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ni dovoljena. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka toženec navaja zgolj pavšalno in neutemeljeno, saj sta sodišči pravilno ocenili dokaze in svojo dokazno oceno razložili.

5. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo. Kupno oziroma prodajno pogodbo ureja Obligacijski zakonik (OZ)(3), ki v 1060. členu določa, da se za pravna razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporabljajo tedaj veljavni predpisi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR)(4)oziroma komentar tega zakona(5), ki ga je navedlo na 2. strani razlage. Pravilno je izhajalo iz določil, da se za sklenitev pravnega posla zahteva ustrezna poslovna sposobnost pogodbenih strank, dopusten predmet pogodbe in pravna podlaga, prava volja pogodbenih strank in oblika pogodbe, ki je pri nakupu nepremičnine stroga. Ker je nesporno ugotovilo, da je na narok za sklenitev pogodbe (in ne overitev, kot zmotno navaja toženčeva revizija) pristopil toženčev oče, ki je bil sodniku osebno poznan in je napisal, da pristopi Jože K. ml., je sodišče pravilno ugotovilo, da je sklenil pogodbo v svojem imenu in za svoj račun. Sodnik, ki je zapisal pogodbo, sicer ni pojasnil, zakaj je za imenom pripisal ml., vendar bi v primeru, da bi bil dejanski kupec toženec, moral dati očetu pooblastilo, za katero je v 90. členu ZOR predpisana posebna oblika. To bi sodnik gotovo zapisal v pogodbo in sodišče druge stopnje pravilno razlaga, da pomanjkanje pooblastila veliko bolj moti kot pripis ml., za katerega je tožnica navedla, da se je imel oče navado tako predstavljati. Pogodba za toženca zaradi pomanjkljivosti v obličnosti sploh ne bi mogla imeti pravnega učinka (70. člen ZOR) in sodišče prve stopnje je glede na določilo 73. člena ZOR pravilno ugotavljalo, kako se je pogodba izpolnjevala. Ker je ugotovilo, da je sporno nepremičnino (skupaj z ženo) od nakupa v letu 1962, pa vse do svoje smrti leta 1991 užival Jože Kožar in tam naredil tudi zidanico oziroma vikend, je pravilno ugotovilo, da je toženec ni užival in ni bil lastnik.

7. Tudi očitanih bistvenih kršitev določb ZPP ni. Sodišče prve stopnje je v skladu z 213. členom ZPP izvedlo vse potrebne dokaze in jih v skladu z načelom iz 8. člena ZPP tudi pravilno ocenilo. Toženec sicer očita kršitev in izraža dvome v dokazno oceno, ki mu ni po volji, toda revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno ustrezno razložilo in sodišče druge stopnje se je s tem strinjalo, kar je izrecno napisalo v tretjem odstavku na 3. strani razlage sodbe. Tudi na vse toženčeve pritožbene očitke je skrbno odgovorilo (glede zapisa imena J. ali J., glede pripisa ml. za imenom in tega, da je bil toženec dijak in ne poljedelec.

8. Tudi očitek sodiščema, da nista izvedli vseh dokazov in nista pojasnili razlogov je zmoten, saj je sodišče prve stopnje to obširno razložilo pod naslovom: O neizvedenih dokazih, instančno sodišče pa je dodalo, da toženec ni ponudil nobenega dokaza o tem, da bi oče sklepal pogodbo v njegovem imenu in da bi bilo pooblastilo v spisu Ri 247/62. 9. Revizijsko sodišče, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, in po uradni dolžnosti pazilo še na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP), ni našlo očitanih pomanjkljivosti. Zato je po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

10. O stroških revizijskega postopka je odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica, ki je uspela s predlogom za zavrnitev revizije v odgovoru nanjo, je upravičena do povrnitve za to potrebnih stroškov. Njene stroške je sodišče odmerilo na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT)(6) po Odvetniški tarifi(7) in sicer: za odgovor na revizijo 275,82 euro (6000 točk x 0,4597 euro), za materialne stroške 5,51 euro in za DDV 55,16 euro, skupaj torej 336,49 euro.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008-137/2009 Op. št. (3): Uradni list RS, št. 83/2001-97/2007 Op. št. (4): Uradni list SFRJ, št. 29/1978-57/1989 Op. št. (5): S. Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij, ČZ Uradni list, Ljubljana 1985 Op. št. (6): Uradni list RS, št. 67/2008 Op. št. (7): Uradni list 67/2003 in 70/2003