Jedro

V tretjem odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. V obravnavani zadevi je bila s pravnomočno prvostopenjsko sodbo odpravljena odločba tožene stranke, zato ima tožena stranka - revident položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje po pravnomočni sodni odločbi. Ta dolžnost pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Oddelek za premoženjsko pravne zadeve Občine V. je z odločbo z dne 19.12.2002 odločil, da je M.T. upravičena do znižanja zneska najemnine za neprofitno stanovanje (1. točka izreka) in da razliko do polne neprofitne najemnine subvencionira lastniku stanovanja tožeča stranka (2. točka izreka). Zoper 2. točko izreka navedene določbe je vložila pritožbo tožeča stranka. Njena pritožba je bila z odločbo Župana Občine V. z dne 17.1.2003, zavrnjena.

Tožeča stranka je zoper odločbo župana Občine V. z dne 17.1.2003 in zoper odločbo Oddelka za premoženjske zadeve Občine V. z dne 19.12.2002 vložila tožbo.

Z izpodbijano sodbo (pravilno sodbo in sklepom), 1. točko izreka, je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000; ZUS) ugodilo tožbi zoper odločbo Župana Občine V. z dne 17.1.2003, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S sklepom, 2. in 3. točko izreka, je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS, zavrglo tožbo zoper odločbo Oddelka za premoženjsko pravne zadeve Občine V. in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

V obrazložitvi k 1. točki izreka sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi sporna odločitev tožene stranke, da Mestna občina L. subvencionira lastniku stanovanja Mestni občini L. razliko do polne najemnine. Sporni predmet je finančna obveznost javnopravnega subjekta, povezana z uresničevanjem načela socialne države na področju stanovanjskega prava (63. člen SZ). Gre za obveznost, za katero velja 87. člen Ustave, po katerem lahko pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb določa samo državni zbor z zakonom. Obveznost mora iz zakona izhajati dovolj določno, da je zadoščeno 87. člena Ustave in načelu pravne varnosti. Iz 10. odstavka 63. člena SZ pa izhaja samo, da se amortizacija lastnikom povrne iz sredstev primerne porabe, lastniku, ki je oseba zasebnega prava, pa tudi stroške kapitala. Nedvomno mora izhajati iz zakona in ne samo iz podzakonskega predpisa, da mora upravni organ odločiti tudi o tem, kdo mora lastniku povrniti razliko do polne najemnine. Iz SZ ne izhaja, da mora upravni organ, ki odloča o vlogi za priznanje znižanja plačila najemnine za neprofitno stanovanja, v isti odločbi odločiti tudi, kdo je dolžan subvencionirati razliko lastniku. V konkretni zadevi tožeča stranka ni sprožila upravnega postopka za subvencioniranje razlike do polne najemnine v zvezi z vlogo M.T., in ker to po SZ tudi ni upravna stvar, o kateri bi moral upravni organ odločati po uradni dolžnosti, pomeni, da je upravni organ odločal o stvari, o kateri ni imel ustrezne podlage za upravno odločanje (42. člena ZUP). Pravna podlaga ne more biti Navodilo, ki določa, da je treba k vlogi priložiti račun lastnika, na katerega naj bi organ občinske uprave nakazoval razliko v najemnini, ker mora takšna obveznost izhajati iz zakona. Ker v konkretni zadevi iz SZ ne izhaja, da mora upravni organ skupaj z odločitvijo o vlogi za priznanje znižanja plačila najemnine za neprofitno stanovanje v isti odločbi odločiti tudi, kdo je dolžan razliko subvencionirati in ker tožeča stranka v upravnem postopku ni dala zahtevka za rešitev tega vprašanja, sodišče ni obravnavalo vprašanja, ali je ureditev dovolj določna glede tega, komu gre obveznost subvencionirati najemnino. Sodišče se je oprlo tudi na dosedanjo sodno prakso v tovrstnih zadevah. V teh je tožnikom ugodilo, ker tožena stranka ni imela podlage, da ob odločitvi o vlogi za priznanje znižanja plačila najemnine za neprofitno stanovanje odloči tudi o tem, kdo je dolžan povrniti lastniku stanovanja razliko do polne najemnine. Tudi iz odločitve v zadevi, ki datira v čas pred navedenimi odločitvami, ne izhaja, da bi sodišče zavzelo stališče, da je zavezanec za kritje razlike do neprofitne najemnine tožena stranka.

V obrazložitvi k 2. in 3. točki izreka sodišče prve stopnje navaja, da se lahko v upravnem sporu izpodbija samo dokončni posamični akt, zoper katerega ni mogoče vložiti pritožbo v upravnem postopku, zato je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na izpodbijanje prvostopenjske odločbe, zoper katero se je tožnik že pritožil v upravnem postopku, s sklepom zavrglo. Odločitev o stroških postopka je sodišče oprlo na 3. odstavek 23. člena ZUS.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bistvo spora v tem, kdo je dolžan nositi razliko med neprofitno in znižano najemnino v primeru, če je upravičenec pridobil pravico do neprofitnega stanovanja na podlagi najemne pogodbe, sklenjene s tožečo stranko in je bil torej v času sklenitve te pogodbe občan tožeče stranke. Ker je tožeča stranka upravičencu dodelila neprofitno stanovanje na območju Občine V., je s tem nanjo prevalila breme subvencioniranja znižane neprofitne najemnine. Upoštevajoč obrazložitev izpodbijane sodbe bi zadostovalo, da bi tožena stranka le ugotovila, da ima posamezen upravičenec pravico do znižanja neprofitne najemnine, ne da bi ji bilo treba odločati o tem, kdo krije razliko med znižano in neprofitno najemnino. Meni, da ni pravne podlage iz katere bi izhajalo, da je tožena stranka dolžna kriti razliko do neprofitne najemnine. Stališče, da je subvencioniranje najemnine obveznost tožene stranke, je v nasprotju z namenom, ki ga imajo občinski stanovanjski programi v zvezi z neprofitnimi in socialnimi stanovanj in v nasprotju z 63. členom Stanovanjskega zakona. Meni, da ni pravne podlage iz katere bi izhajalo, da je tožena stranka dolžna kriti razliko do neprofitne najemnine. Druga alineja 97. člena stanovanjskega zakona določa, da občina na stanovanjskem področju zagotavlja sredstva za graditev in pridobitev socialnih stanovanj ter razliko do pogodbeno določene najemnine in ostalih stroškov po stanovanjskem zakonu. Namen zakonodajalca je bil, da občina krije razliko do pogodbeno določene najemnine za tista socialna stanovanja, katerih lastnica je sama ter v smislu 11. odstavka 63. člena stanovanjskega zakona lastniku, ki ni občina. Tudi zadnji stavek 3. člena Navodila ne daje podlage za drugačno razlago. Zakonodajalec gotovo ni imel namena, da bi prišlo do situacije kot je v konkretni zadevi. Njegov namen ni bil v tem, da bi premožnejše občine kupovale stanovanja v finančno šibkejših občinah in nato ta stanovanja kot socialna oziroma neprofitna dodelila upravičencem, ki so v času sklenitve najemnih pogodb imeli stalno bivališče v njihovi občini. Tožeča stranka je z dodelitvijo stanovanja z neprofitno najemnino na območju tožene stranke dosegla, da so se njeni občani preselili na območje tožene stranke in s tem na toženo stranko prenesli tudi vsa druga bremena, ki jih za občino predstavljajo socialni upravičenci. Iz odločbe Ustavnega sodišča, št. P-2/01 res izhaja, da priporočila Ministrstva za okolje in prostor, ki vsebujejo pojasnila glede izvajanja Navodila, ni mogoče šteti za podzakonski akt, na katerega bi bili upravni organi vezani pri svojem odločanju. Iz navedenega priporočila pa jasno izhaja, da je bila volja zakonodajalca, da je v primeru, ko občina pridobiva socialna stanovanja na področju druge občine dolžna sama subvencionirati najemnino svojemu najemniku. Ker je do spora prišlo, ker zakon tega vprašanja ne določa jasno, je potrebno ugotoviti, kakšna je bila volja zakonodajalca.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožničino pritožbo, ki je bila vložena v letu 2004, ravnati po 2. odstavku 107. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je pri tem ugotovilo, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, zato jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnava kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni dovoljena.

V obravnavani zadevi je bila s pravnomočno prvostopenjsko sodbo odpravljena odločba tožene stranke. Če pa se upravna odločba odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o tožbi. Takšne posledice v zvezi z odpravo upravnega akta so določene tudi v prvem odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti in pravni koristi tožnika v upravnem sporu še ni (dokončno) odločeno. Za take primere pa je v 4. odstavku 64. člena ZUS-1 kot pravna posledica take pravnomočne sodbe določeno, da mora tožena stranka postopek ponovno voditi in ga čim prej (v 30-dneh od vročitve prvostopenjske sodbe, ker sodišče prve stopnji ni določilo drugačnega roka) zaključiti z izdajo nove odločbe. ZUS-1 pa tožniku omogoča, da se zanese na pravnomočno ugoditev njegovi tožbi in sproži upravni spor zaradi molka organa (drugi odstavek 28. člena ZUS-1), če ta v določenem času ne bi ravnal po pravnomočni sodbi. Navedenih učinkov pravnomočne sodbe pa vložena revizija ne more zadržati, kajti ZUS-1 ji daje učinke zadržanja samo v zvezi z izvršljivostjo sodbe (84. člen).

V četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 je določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Vendar ima po presoji vrhovnega sodišča upravni organ, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči prvostopenjskega sodišča, če ima zato utemeljene razloge. To pa je zlasti upoštevanje načela zakonitosti, po katerem mora organ (v smislu ZUP) odločati na podlagi Ustave, veljavnih zakonov in drugih predpisov (3. odstavek 153. člena Ustave RS), kar mora v obrazložitvi nove odločbe posebej pojasniti. Da je temu tako, potrjuje tudi določba 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči v nasprotju z že izraženim mnenjem in stališčem sodišča. V tretjem odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi ima tožena stranka položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje po pravnomočni sodni odločbi. Ta dolžnost pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo. Podvajanje sodnega varstva pred upravnim sodiščem (vložitev morebitne tožbe zaradi molka pristojnega organa) s sočasnim revizijskim postopkom pred vrhovnim sodiščem pa ni dopustno. Izid ponovnega odločanja ostaja do nove odločitve pristojnega organa negotov, zato pred novo dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna, kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo tudi ne zadošča. Glede na navedeno je revizijsko sodišče vloženo revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.