Jedro

Materialno procesno vodstvo sodišča ne pride v poštev, če na okoliščine, v zvezi s katerimi naj bi se izvajalo, opozori že nasprotna stranka.

Pri presoji, ali gre za žaljivo izjavo, je potrebno upoštevati okoliščine in način, v katerih je bila izrečena. Kot poseg v človekovo zasebnost je treba razumeti tudi tista ravnanja, ki pri posamezniku vzbujajo psihološko neugodje, občutek tesnobe ali strah.

Zgolj nadomestitev datuma izreka žaljive izjave z njenim besedilom v tožbenem zahtevku ne pomeni spremembe tožbe.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 18. 2. 2014 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 23. 10. 2014 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z namenom zavarovanje tožničine nedenarne terjatve izdalo začasno odredbo, s katero je tožencu prepovedalo poseganje v tožničine osebnostne pravice s podajanjem izjav, kot so: „Moja žena vas je pohvalila, vaše prsi so perfektne, moja žena vas je pohvalila, ko vas je videla, da imate neke novi prsi, pa je rekla, da bi bilo fajn, da bi tudi ona,“ ter podobnih izjav o tožničinem telesu, oprsju in o posegih na njenem telesu. Za primer kršitve je določilo denarno kazen v višini 1.000,00 EUR. V preostalem delu pa je predlog za zavarovanje z začasno odredbo zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe.

2. V sklepu z dne 23. 10. 2014 je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 18. 2. 2014. O pritožbi tožeče stranke

3. Tožnica izpodbija odločitev v točki III in točki IV sklepa z dne 18. 2. 2014, in sicer zoper del o zavrnitvi predloga za zavarovanje z začasno odredbo ter zoper odločitev o stroških postopka; oporeka pa tudi višini izrečene denarne kazni za primer kršitve začasne odredbe. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Meni, da je predlog za izdajo začasne odredbe dovolj določno opredeljen in je kot tak izvršljiv, čeprav toženčeve izjave z dne 6. 11. 2013 in 13. 12. 2013 v predlogu in tožbenem zahtevku niso povzete. Jasno in nesporno je, na kateri izjavi se prepoved nanaša. S tem, ko sta izjavi definirani z datumom, je predlog določno in precizno definiran. Izjavi toženca z dne 6. 11. 2013 in 13. 12. 2013 kot celoti nedopustno posegata v njene osebnostne pravice. Poleg tega je v predlogu konkretizirano in individualizirano, kakšne izjave naj se tožencu prepovedo. Opozarja, da bi jo moralo sodišče v okviru materialnega-procesnega vodstva opozoriti na neizvršljiv in premalo določen predlog. Ker pa tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ki narekuje razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu. V zvezi z višino izrečene denarne kazni, ki jo je sodišče določilo na 1.000,00 EUR, meni, da je glede na okoliščine podajanja izjav ter vpliv, ki ga ima toženec na določene medije, prenizka. Upoštevati je treba dejstvo, da je ugledna novinarka; toženec pa s podajanjem izjav hudo posega v njene osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj odločitev nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zaradi nepravilne odločitve je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi; podrejeno pa, da odločitev v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek, vključno s stroškovno posledico.

4. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 18. 2. 2014 ni utemeljena.

5. Upoštevajoč določilo 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (2) je predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve utemeljen, če sta kumulativno podana oba pogoja, in sicer verjetno izkazana terjatev ter ena izmed naslednjih predpostavk: 1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; 2) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; 3) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi dela predloga za izdajo začasne odredbe. Izjava z dne 6. 11. 2013, ki jo je tožnica sicer navedla v trditveni podlagi, je obširna, zato bi tožnica morala natančneje označiti, na katerih mestih krši njene osebnostne pravice. Problem ni zgolj v neizvršljivosti, marveč v vsebinski nesklepčnosti, kar velja enako tudi glede izjave z dne 13. 12. 2013. Tožnica je obe izjavi povzela v tožbeni naraciji, vendar pa iz dejstvenega kompleksa ne izhaja zatrjevana pravna posledica, kot jo uveljavlja v predlogu za izdajo začasne odredbe. Očitek, da bi morala biti na to opozorjena v okviru materialnega procesnega vodstva, ni utemeljen, saj jo je na pomanjkljivosti večkrat opozarjal toženec.

7. Razlogovanja o prenizki višini izrečene denarne kazni so neutemeljena. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnica le deloma uspela s svojim predlogom za izdajo začasne odredbe, je višina zagrožene kazni povsem ustrezna. Pritožnica zmotno izpostavlja neobrazloženost sklepa v delu, ki se nanaša na višino denarne kazni. Prvostopenjsko sodišče se je pri odločitvi oprlo na namen zagrožene kazni, ki je v preprečevanju ponovitve takšne izjave, pa tudi na zakonski okvir, ki kazen limitira do največ 10.000,00 EUR; upoštevalo pa je tudi težo kršitve. Glede na dejstvo, da je tožnica s predlogom za izdajo začasne odredbe uspela le deloma, pa tudi glede na težo kršitve, je po oceni pritožbenega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je denarno kazen določilo na znesek 1.000,00 EUR.

8. Ker pritožba tožnice ni utemeljena, podani pa tudi niso pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je bilo treba na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. in 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje z dne 18. 2. 2014. O pritožbi tožene stranke

9. Toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, uveljavlja pa tudi kršitev pravice do svobode govora iz 39. člena Ustave RS. Predlaga zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe v celoti ter povračilo stroškov postopka zavarovanja; podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vračilo zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Opozarja, da izjava, glede katere je sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, objektivno ni žaljiva in ne posega v pravico tožnice do lastnega življenja. Sodišče prve stopnje ni navedlo nobenega razloga, ki bi govoril v prid objektivni žaljivosti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih - sodišče pa se je oprlo zgolj na subjektivne kriterije. Poudarja, da je tožničine prsi pohvalil. Tožnica je televizijska novinarka in je na očeh javnosti, zato mora računati s tem, da bo opažena. Nobena pohvala, čeprav se nanaša na prsi kot del telesa, objektivno ne more biti žaljiva - in da je temu res tako - je predlagal ženino zaslišanje. Temu sodišče ni sledilo, zato je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Opozarja, da protipravno ravnanje ne traja več, zato je tožbeni zahtevek po prepovedi nadaljnjega poseganja v tožničine osebnostne pravice neutemeljen. Sporna izjava je bila enkratna, zato ni moč govoriti o nekem trajajočem posegu v osebnostne pravice, kar pomeni, da določbe 134. člena Obligacijskega zakonika(3) ni moč uporabiti kot pravne podlage. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo, zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Stališče sodišča prve stopnje, da na nevarnost ponovitve kaže zaporedje podanih izjav, ni pravilno, saj sodišče pri tem niti ne navede, za katere izjave gre. Opozarja, da je bila izjava namenjena samo tožnici in je tudi iz samega posnetka razvidno, da ni bila podana z namenom, da zanjo izve javnost. Izjava ni imela posledic na spletnih portalih, kar je mogoče ugotoviti tudi iz izpiskov s spleta. V zvezi s sporno izjavo ni bil objavljen noben komentar, tožnica pa niti ni dokazala, da je bila izjava objavljena. Sodišče se do tega ni opredelilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Izpostavlja, da je tožnica na naroku za izdajo začasne odredbe 18. 2. 2014 tožbo spremenila, saj sedaj ne zahteva več prepovedi podajanja izjave, kot je bila tista z dne 9. 10. 2013, zahteva pa prepoved podajanja sporne izjave, kar pomeni, da je uveljavila drug zahtevek. Ni res, da je šlo le za nadomestitev datuma izjave – 9. 10. 2013 – z vsebino izjave. Tožnica je uveljavila drug zahtevek, zato bi moralo sodišče odločiti o spremembi tožbe, česar pa ni storilo in je tako zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Glede nenadomestljive škode opozarja, da sporna izjava v medijih ni bila objavljena in da se sodišče glede škode sploh ni opredelilo. Razlogi sodišča, s katerimi je utemeljilo izdano začasno odredbo, posegajo v njegovo pravico do svobode govora iz 39. člena Ustave RS. Prepoved podajanja določenih izjav namreč predstavlja hud poseg v svobodo govora.

10. Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 23. 10. 2014 o zavrnitvi njegovega ugovora ni utemeljena.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje o verjetni izkazanosti tožničine terjatve. Zmoten je pritožbeni očitek o odsotnosti razlogov glede žaljivosti izjave z vsebino: „Moja žena vas je pohvalila, vaše prsi so perfektne, moja žena vas je pohvalila, ko vas je videla, da imate neke novi prsi, pa je rekla, da bi bilo fajn, da bi tudi ona“. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje o neutemeljenosti toženčevega sklicevanja, da pravzaprav gre za oceno njegove žene. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da takšna izjava, izrečena pred kamerami, nikakor ni v javnem interesu. Zelo pomembno je, v kakšnih okoliščinah je takšna izjava izrečena, pa tudi sam način, na katerega je izrečena. Prvostopenjsko sodišče je te okoliščine ustrezno upoštevalo. Ugotovitev, da gre za posmehljiv odnos toženca, ne pomeni upoštevanja zgolj subjektivnih kriterijev, kot zmotno meni pritožba. Sodišče prve stopnje se je glede žaljivosti izjave določno opredelilo; posmehljivi ton je zaznalo tudi iz predloženega DVD-ja (priloga A23). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da zatrjevanje toženca o tem, da je le prenesel pohvalo svoje žene, neprimernosti izrečene izjave ne spreminja. Zato tudi ni bilo razloga za zaslišanje toženčeve žene, kar je sodišče vsebinsko obrazložilo, saj gre za t.i. neprimeren dokaz, kar pomeni, da neizvedba predlaganega dokaza ni imela za posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot toženec zatrjuje v pritožbi.

12. Zmoten je pritožbeni očitek o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neopredelitve sodišče prve stopnje glede trajanja protipravnega ravnanja. Pritožba zmotno meni, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 134. člena OZ, ker naj bi bila sporna izjava enkratna in o nekem trajajočem poseganju v osebnostne pravice ni moč govoriti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu jasno navedlo, da je toženec tudi po sporni izjavi v izjavah z dne 6. 11. 2013 in 13. 12. 2013 nadaljeval z omenjanjem tožničinega telesa, oprsja in posegih na njenem telesu. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o vsebinski povezanosti izjav, zato ne vzdrži pritožbeni očitek o enkratnosti izjave. Nevarnost ponovitve tovrstnih izjav je sodišče prve stopnje zaznalo v zaporedju podanih izjav toženca, zato ne vzdrži pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep glede tega vprašanja nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz celotnega konteksta obrazložitve je tudi moč ugotoviti, da ima sodišče v mislih še izjavi z dne 6. 11. 2013 in 13. 12. 2013, kar je izrecno izpostavilo tudi na strani 6 obrazložitve. Pritožbeno sodišče poudarja, da se tudi izjavi z dne 6. 11. 2013 ter 13. 12. 2013 smiselno nanašata na tožničino oprsje in posege na njenem telesu, zato ne vzdrži pritožbeni očitek o nepovezanosti izjav.

13. Nerazumljivo je pritožbeno zatrjevanje, da je bila izjava namenjena izključno tožnici, ne pa javnosti. Že dejstvo, da je bila izjava posneta in da je tožnica z verjetnostjo izkazala objavo posnetka na spletni strani (sporni del naj bi bil na njeno zahtevo odstranjen), daje možnost seznanitve tudi drugim. Toženec niti ni zatrjeval niti izkazoval, da sta bila s tožnico v času podaje sporne izjave sama, zato s pritožbenim zatrjevanjem, da je bila izjava namenjena samo tožnici, ne more uspeti.

14. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ugotovilo, da je ravno sporna izjava z dne 9. 10. 2013 imela posledice na spletnih portalih. Ugotovilo pa je, da je toženec nadaljeval z izjavami, v katerih je omenjal tožničino telo, oprsje in posege na njenem telesu ter da so njegove izjave imele posledice na spletnih portalih. Gre za vsebinsko povezanost prve izjave s preostalima dvema izjavama, kar posledično daje podlago za uporabo 134. člena OZ.

15. Glede objavljenosti sporne izjave je sodišče izhajalo iz dokaznega standarda verjetnosti. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da toženec niti ne zanika, da bi takšno izjavo podal, razvidna pa je tudi iz predloženega DVD-ja. To pa so po oceni pritožbenega sodišča zadostni razlogi, ki govore v prid izkazanosti terjatve s stopnjo verjetnosti, zato ni utemeljen pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Zmoten je tudi pritožbeni očitek, ki ga pritožba naslavlja v zvezi z odsotnostjo odločitve o spremembi tožbe po 185. členu ZPP. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvostopenjskega sodišča, da v obravnavani zadevi o spremembi tožbe ni moč govoriti. Prvostopenjsko sodišče je skrbno navedlo razloge, ki govore v prid stališču, da gre zgolj za popravo oz. uskladitev tožbenega zahtevka, ne pa za spremembo tožbe. V skladu z določilom 184. člena ZPP je sprememba tožbe 1) sprememba istovetnosti zahtevka, 2) povečanje obstoječega zahtevka ali 3) uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Tožba pa ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe tako, da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. S tem, da je tožnica datum izjave „9. 10. 2013“ nadomestila z vsebino izjave, tožbe v smislu 184. člena ZPP nikakor ni spremenila. Izhajati je treba tudi iz same tožbene naracije, v kateri je tožnica sporno izjavo (ki jo je v celoti navedla) povezala z datumom 9. 10. 2013. Tožnica je v nadaljevanju vsebino izjave, ki jo je navedla v trditveni podlagi, zgolj vključila v tožbeni zahtevek, kar pa ne predstavlja spremembe istovetnosti zahtevka oz. povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega; zato tudi ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

17. Sodišče je v zadostni meri obrazložilo tudi obstoj drugega pogoja za izdajo začasne odredbe – nastanek težko nadomestljive škode. Izhajalo je iz teže kršitve ter nevarnosti ponovitve, ki se kaže v zaporedju vsebinsko povezanih izjav toženca. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tovrstni posegi v osebnostne pravice pri uporabnikih medijev puščajo vtis, ki ga ni mogoče v celoti odpraviti. Toženec tudi ne more uspeti z zatrjevanjem, da sporna izjava v medijih ni bila objavljena, saj predloženi DVD pritrjuje zatrjevanju tožnice. Tožnica v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče v sklepu z dne 18. 2. 2014 obširno povzelo, pojasnjuje, da je bila izjava z dne 9. 10. 2013 s spletne strani ekoper.si odstranjena po pozivu njene pooblaščenke z dne 12. 12. 2013. Navedeno pa tudi po oceni pritožbenega sodišča z verjetnostjo izkazuje obstoj terjatve oz. tožničino zatrjevanje, da je bila izjava objavljena v medijih. Sodišče prve stopnje je nenadomestljivo škodo obrazložilo z vtisom, ki ga tovrstne objave pustijo pri uporabnikih medijev. Tega ni mogoče v celoti odpraviti, zato ne vzdrži pritožbeni očitek, da v izpodbijanem sklepu manjka opredelitev glede te predpostavke za izdajo začasne odredbe.

18. Zmoten je tudi pritožbeni očitek, da razlogovanje sodišča posega v njegove pravice do svobode govora iz 39. člena Ustave RS. Sporna izjava, objavljena v medijih, ne more predstavljati informacije v javnem interesu, saj posega na področje tožničine intimnosti. Takšna izjava predstavlja vdor v zasebnost, pri kateri po sodni praksi ESČP zadošča, da je vdor v zasebnost posameznika potencialen in „psihološki“, in niti ni treba, da bi bil dejanski in materialen. Kot poseg v človekovo zasebnost je treba razumeti tudi tista ravnanja, ki pri posamezniku vzbujajo psihološko neugodje, občutek tesnobe ali celo strah. Varstvo zasebnosti primerno ne zadeva kraja ali prostora, temveč posameznika.(4)

19. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da izdana začasna odredba nikakor ne krši toženčeve pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS. Tožencu se prepoveduje poseganje v osebnostne pravice tožnice s podajanjem izjav le na področju njene osebne intime, kamor nedvomno spadajo izjave o njenem telesu, oprsju in posegih na njenem telesu. Gre za ozko sfero zasebnosti, ki ne dopušča tovrstnih posegov in jo varujeta določbi 34. in 35. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje ugotovitvam testa sorazmernosti, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje oz. zaključku, da toženčeva pravica do svobode izražanja z izdano začasno odredbo ni omejena v takšni meri, kot bi bila teža kršitve osebnostne pravice tožnice, če bi toženec s podajanjem tovrstnih izjav nadaljeval. 20. Glede na zgoraj obrazloženo pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je bilo treba na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. in 353. člena istega zakona pritožbo zavrniti.

21. Začasna odredba oz. sklep o toženčevem ugovoru sta bila izdana med pravdnim postopkom in predstavljata njegov del. Zato je sodišče odločanje o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno stroškovno odločitev, ki bo sprejeta glede na dosežen končni uspeh strank v postopku.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Uradni list RS, št. 51/1998 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZIZ.

(3) Uradni list RS, št. 83/2001 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OZ.

(4) Primerjaj sodbo v zadevi Friedl v. Austria (1995, 21 EHRR 83, § 48 in 51); Murray v. United Kingdom (1994, 19 EHRR 193).